Jedro

Glede na to, da je tožena stranka objavila neresnične in nepreverjene informacije, tehtanje med kršitvijo pravice do zasebnosti in pravice do obveščenosti ter svobode izražanja ni bilo potrebno. Objava neresničnih informacij ne more biti v interesu javnosti, prav tako pa ni zaobsežena s svobodo izražanja, zato o koliziji med pravico do zasebnosti in pravico do obveščenosti ni mogoče govoriti.Kadar je v odškodninskem sporu izdana vmesna sodba za ugotovitev utemeljenosti zahtevka po temelju, zadošča, da sodišče z veliko verjetnostjo ugotovi, da je zaradi očitanega protipravnega ravnanja, tožnici nastala škoda. Kakšna, pa bo ugotovljeno v nadaljnjem postopku, ko bo sodišče odločalo o višini odškodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožbeni zahtevek tožnice za plačilo nepremoženjske škode po temelju utemeljen. S sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala objavo pravnomočne sodbe v časopisu X. Odločitev o stroških postopka je sodišče prve stopnje pridržalo za končno odločbo.

Proti vmesni sodbi se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, vmesno sodbo v celoti spremeni in zahtevek tožnice kot neutemeljen zavrne, podredno razveljavi ni zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da če bi sodišče prve stopnje hotelo odločati le še o višini škode, bi moralo najprej odločiti o pretrpljenih duševnih bolečinah, zlasti stopnji bolečin in strahu in trpljenju, ki izplačilo pravične denarne odškodnine sploh opravičujejo. Sodišče prve stopnje v sodbi ni obrazložilo in ugotovilo, da je škoda take narave, da bi opravičevala denarno odškodnino. Sodišče tudi ni obrazložilo odgovornosti pritožnikov, torej njunega namena ali hude malomarnosti, prav tako bi sodišče moralo opredeliti, za kateri del škode, če bi jo tožnica sploh dokazala, je odgovorna tožena stranka. Sodišče ni opravilo tridelnega testa, na podlagi katerega bi se lahko opravilo tehtanje med morebitnima kršitvama pravice do zasebnosti in pravice do obveščenosti, niti ni obrazložilo, kaj sploh šteje za javni interes, na katerega se tožena stranka sklicuje. Sodišče ni ocenilo celotne informacije v obeh spornih člankih o delu in poslovanju pravne osebe, kakor tudi ravnanja tožene stranke. Dalje pritožnika utemeljujeta stališče, da je poročanje o načinu poslovanja tožnice, kot tudi poročanje o njenem ravnanju in obnašanju v javnem interesu, pri tem pa je tožena stranka s spornima člankoma le opozorila na razmere v poslovnem objektu, kar je bilo glede na vse ugotovljene kršitve in v posledici vseh preiskovalnih dejanj policije, tožilstva in medijev, več kot upravičeno sporočeno javnosti. Sodišče se nikjer v sodbi ne izjasni, ali je skrb za starostnike dejavnost, ki v družbi uživa posebno skrb in predstavlja javni interes in je zato družba upravičena biti obveščena o nepravilnostih in nezakonitostih in zlorabi teh oseb. Sodna praksa se je že izrekla, da je sodišče dolžno oceniti celotno informacijo vsakega članka posebej in ali skupaj, če šteje to za en poseg, vsekakor pa ne le posameznih besed ali besednih zvez, ki jih je tožnica iztrgala iz konteksta. Celo tožnica sama v tožbi izhaja iz dejstva, da so se v članku zapisana dejstva, ki so bila takrat resnična, šele kasneje izkazala za neresnična, saj k tožbenim navedbam prilaga dokazila o tem, da je bila v kazenskih postopkih bodisi oproščena bodisi zoper njo niso bili nadaljevani. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da protipravnost obstoji. Sodišče si res lahko v konkretnih primerih ugotavljanja ali gre za dejanje zoper čast in dobro ime, pomaga z uporabo določb Kazenskega zakonika, vendar mora pri tem pojasniti, za katero dejanje gre oz. podati jasne razloge, da je očitano ravnanje res storjeno. Pritožnika sta v postopku na prvi stopnji priložila prepise oddaj, objavljenih na televiziji, ki so bile predvajane pred obema člankoma in iz katerih izhajajo uradne izjave pooblaščenih oseb, ki jim javnost in s tem novinarka upravičeno in utemeljeno verjame in jih šteje kot resnične. Novinarka D. K. je jasno izpovedala, na kakšen način je pridobila podatke od policista, poleg tega je v članku zapisana besedna zveza „naj bi“ za vse osebe, tudi za tožnico in ime tožnice niti ni zapisano. Izjavo policista je novinarka posnela, razumljivo pa je, da se imena policista po 6 letih ne spomni več, posnetka pa tudi ni bila dolžna hraniti toliko časa. Iz prilog Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru z dne 7.9.2004 in Vrhovnega državnega tožilstva RS z dne 29.8.2005, izhaja, da je bila tožnica ena od osumljenk za smrt F. P. povzročene s kaznivim dejanjem in se je zaradi tega vodil predkazenski postopek. Na 9. strani zapisnika iz zaslišanja tožnice dne 11.12.2008 izhaja izjava tožnice: „-da me je v letu 2005 poklical kriminalist, ki je vodil preiskavo zoper mene in je rekel, da ni nihče umrl sumljive smrti in je zadeva zaključena. Nikoli nisem dobila nobenega papirja, da je preiskava zoper mene končana.“ Iz navedenega izhaja, da je preiskava zaradi kaznivih dejanj povzročitve smrti iz malomarnosti v času objave obeh člankov potekala tudi zoper tožečo stranko in je izpoved novinarke s tem v zvezi, da je pri policiji preverila podatek z imenom in priimkom tožnice, resnična. Avtorica člankov je jasno izpovedala, da je podatke pridobila in preverila pri uradnih osebah, o čemer je pritožnica predlagala zaslišanje prič. Resničnost podatkov v poročilu z dne 5.12.2003 bi priče zagotovo potrdile, s tem pa bi bila dokazana resničnost podatkov in informacij, objavljenih v obeh člankih. Oba dopisa T. z dne 21.11.2003 ter 5.12.2003 dokazujeta resničnost in preverjenost objavljenih podatkov. Ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da zoper tožnico ni tekel predkazenski postopek v zvezi s povzročitvijo smrti varovancev. To je izpovedala sama tožnica. Poleg tega dopis ODT z dne 7.9.2004 navedeno potrjuje. Dejstvo, da je predkazenski postopek tekel zoper neznanega storilca zaradi suma malomarnega zdravljenja, le dokazuje, da je bilo v postopku več osumljenih oseb in se je v predkazenskem postopku ugotavljalo tudi to, katera oseba je storilec. Tožnica je sama na zaslišanju na naroku za glavno obravnavo dne 11.12.2008 povedala, kako in na kakšen način ji je D. K. zastavljala vprašanja, kar pomeni, da njene trditve, da je nikoli nihče ni vprašal, ne držijo. Tožena stranka v pritožbi nadaljuje s povzemanjem podatkov iz poročila T. iz česar zaključuje, da je tožnica sama s svojim ravnanjem povzročila, da ji je nastala škoda. Iz tožničine izpovedi dalje izhaja, da so ji vtoževano škodo povzročili vsi mediji, da je škoda ena in edina in zanjo toži vse medije in škode ne more razmejiti tako, da bi lahko povedala, kaj je posledica pisanja tožene stranke in kaj ostalih medijev. Sodišče tako v nasprotju s trditvami tožeče stranke zaključi, da je škoda nastala, pri tem pa ne more opisati, v čem je škoda sploh nastala, če je tožeča stranka ne more razmejiti in opredeliti. Takšen zaključek sodišča ni obrazložen, poleg tega je sodišče prve stopnje s tem preseglo tožbene navedbe. Sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti svoje odločitve na mnenje M. P. K., ki nima ustreznega pravnega znanja in njeno strokovno mnenje ne more biti podlaga za odločanje sodišča o elementih odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje povzema obvestilo policije z dne 14.11.2003, iz katerega izhaja, da je bilo storitve kaznivih dejanj osumljeno osebje poslovnega objekta v L. ter da pristojni organi izvajajo različne aktivnosti in preverjajo sume storitve kaznivih dejanj povzročitve smrti iz malomarnosti. V delu obrazložitve sodišče to trditev konkretno povzema, nato pa to isto trditev oziroma zaključek označi za neresničen. S tem so si razlogi sodbe v nasprotju. Sodišče ni obrazložilo ugotovljenega in s strani tožnice dokazanega dejstva, da je prejemala premoženje starostnikov kot darilo kot fizična oseba, pri tem pa je bil hotel, v katerem so prebivali starostniki, v lasti pravne osebe. Tožnica kot fizična oseba tako ni imela pravice prejemati dodatnega premoženja starostnikov, zato je takšno ravnanje tožnice najmanj moralno sporno, bilo pa je tudi predmet preiskovalnih dejanj in predkazenskih postopkov. Sodišče je spregledalo, da v članku ni nikjer zapisano ime tožnice v zvezi z očitanimi dejanj, pač pa je v infomatu zapisano „lastnica hotela“, poleg tega je jasno uporabljena besedna zveza „naj bi“. Glede zapisa „večina sumljive smrti“ pritožnica pojasnjuje, da je v članku navedeno zapisano prav tako z besedno zvezo „naj bi“, poleg tega v uvodniku piše „nekateri“ in ne „večina“, zato navedena beseda glede na celotni članek ni tako relevantna in je bralec zagotovo niti ni opazil in ni povzročila zatrjevanega posega. Sodišče samo, brez ustreznih trditev in dokazov zaključi, da je naslov članka zapisan na neprimeren način, ki bralca napotuje na to, da se tam dogaja nekaj nedopustnega. Poleg tega je nevedena fraza povsem običajna v slovenskem prostoru, celo tožnica sama je izjavila, da je smrt v njihovem hotelu nekaj povsem običajnega. V članku ni zapisano, kot napačno zaključuje sodišče, da je D. L. novembra 2003 bila osumljena cele vrste umorov iz koristoljubnosti in to ljudi, ki so ji bili zaupani v oskrbo, kar naj bi potrjeval naslov članka. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni bila dolžna podati izjave za javnost. Kot direktorica pravne osebe, ki nezakonito opravlja pridobitno dejavnost z oskrbovanjem starostnikov v termalni fazi, je javnosti zagotovo dolžna podati izjavo, ki bi pojasnila in dokazala morebiti drugačno plat zgodbe. Tožnica je sama kršila pravila in ravnala v nasprotju z zakonom, s čimer si je povzročila preiskave zoper njo in s tem tudi sporne objave. Zaključka sodišča, da je bilo s člankom z dne 15.12.2003 poseženo v dobro ime in čast tožnice, kolikor se vsebina vsebinsko navezuje na članek z dne 21.11.2003, ni mogoče preizkusiti, saj ga sodišče ne obrazloži. Tožnica je pravočasno vložila odgovor na pritožbo v katerem predlaga, da se pritožba tožene strake kot neutemeljena zavrne. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti. Glede škode, ki jo je tožena stranka povzročila tožnici, se je tožnica že opredelila v tožbi, vlogah in zaslišana kot stranka, zato navedbe, da škode ni opredelila, ne držijo. Tožnica je zaradi objav spremenila zavest o lastni vrednosti in izgubila spoštovanje oziroma veljavo v očeh drugih. Glede na to, da so novinarji dolžni navesti svoje vire, bi D. K. morala vedeti ime in priimek policista, ki naj bi ji dal sporne informacije in je zato njena izjava v tem delu neprepričljiva, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Sklicevanje tožene stranke na poročila T. je neutemeljeno in nepotrebno, saj je tožena stranka v spornih člankih pisala predvsem o sumljivih smrtih in ne o administrativnih prekrških. Poročilo T. tožnice nikjer ne navaja kot osumljenke za sumljive smrti varovancev doma, zato je sklicevanje na to poročilo nerelevantno. Glede na to, da je tožena stranka najprej zapisala, da je D. L. uredila dom v dom za starostnike, se zapis „lastnica“ nedvoumno nanaša nanjo. Prav tako pa bralec iz zapisanega lahko zaključi, da je sumljivih smrti osumljena tožnica.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je v članku z dne 21.11.2003 tožena stranka objavila neresnične in nepreverjene informacije oziroma je neresnične, deloma resnične oziroma resnične informacije zapisala na način, ki ustvarja videz (drugačne) resnice. Kot najbolj obremenilno besedilo je sodišče prve stopnje štelo besedilo v infomatu, v katerem tožena stranka očita tožnici vpletenost v kazniva dejanja povzročitve smrti iz malomarnosti in zanemarjanja slabotne osebe. Tožena stranka je trdila, da so bile informacije preverjene, kakor tudi resnične. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da je informacije preverila, kot tudi ni dokazala, da so le te resnične.

Tožena stranka se v dokaz svojih trditev sklicuje na obvestilo policije za javnost z dne 14.11.2003, iz katerega, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, izhaja zgolj to, da se preverjajo sumi kaznivih dejanj povzročitve smrti iz malomarnosti ter zanemarjanja slabotne osebe. Navedeno obvestilo ne more biti podlaga za obtožbo tožnice, da je sodelovala pri teh kaznivih dejanjih. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je izpoved novinarke D. K. glede preverjanja in pridobivanja informacij od policista neprepričljiva. Že sam način pridobivanja informacij, na katerega se sklicuje novinarka – novinar z imenom in priimkom vpraša, policist pa odgovori tako, da imena in priimka ne uporabi, na vprašanje pa kljub vsemu odgovori – ne more ustrezati standardu preverjenosti informacij. Pritrdilni odgovor na takšno zavajajoče postavljeno vprašanje ne more biti vir informacije, še posebno ne informacije, kdo je osumljenec oziroma obdolženec v predkazenskem oziroma kazenskem postopku. Kadar gre za imenovanje storilcev kaznivih dejanj, Kodeks novinarjev Republike Slovenije (v nadaljevanju: Kodeks) v 21. členu določa, da mora biti novinar pazljiv pri omembi njihovih imen. Novinarja Kodeks zavezuje k posebej skrbnemu ravnanju tako pri podajanju, kot tudi pri pridobivanju informacij o imenih storilcev kaznivih dejanj. Nenazadnje pa, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, izpovedi novinarke D. K. ni slediti, saj je zaslišana povedala, da naj bi na takšen način prišla tudi do informacije, da sta pri kaznivih dejanjih sodelovala tudi mož in sin tožnice, pri čemer bi, če bi bilo to res, zagotovo v članku zapisala tudi njunih imeni. Ni mogoče šteti, da bi novinarka v skladu s Kodeksom opozorila, da objavlja nepotrjene informacije ali ugibanja s tem, da je ob omembi tožnice v zvezi s kaznivimi dejanji zapisala „naj bi“. Ne drži, da se besedna zveza „naj bi“ zapisana v infomatu, nanaša tudi na tožnico, ne zgolj na njene družinske člane ter ostalo osebje. Nobenega dvoma ni, da besedilo infomata v trdilni obliki kot udeleženko pri kaznivih dejanjih označuje tožnico, ter da se besedilo “naj bi“ nanaša zgolj na ostale, omenjene v infomatu.

Informacija tožene stranke, da je bila tožnica vpletena v kazniva dejanja povzročitve smrti iz malomarnosti ter zanemarjanja slabotne osebe je bila ne le nepreverjena, pač pa, kot izhaja iz dopisa Vrhovnega državnega tožilstva RS z dne 29.8.2005 ter dopisa Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru z dne 22.7.2008, tudi neresnična. Iz navedenih dopisov, na katere se sklicuje tudi pritožba, ne izhaja, da bi bila ravno tožnica kadarkoli (ne le v času pisanja člankov) osumljena ali obdolžena očitanih ji kaznivih dejanj. Iz dopisa Vrhovnega državnega tožilstva RS z dne 29.8.2005 izhaja le, da je tožilstvo obravnavalo več zadev, pri katerih je policijar raziskovala sume morebitnih kaznivih dejanj. Tako je stekel predkazenski postopek zoper neznanega storilca zaradi suma storitve kaznivega dejanja malomarnega zdravljenja. Razumljivo je, da policija ob sumu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, pri čemer ni bilo znano, kdo naj bi to dejanje povzročil, kot storilca ni izključila nobene od oseb (tudi tožnice ne), ki so sodelovale pri oskrbi starostnikov v domu tožnice. V takšnem smislu je tudi razumeti izjavo tožnice, ki jo je podala na zaslišanju in na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi. Vsekakor pa dejstvo, da se raziskuje kaznivo dejanje, pri čemer storilec ni znan, nikomur, še posebno ne novinarju, ki mora objektivno poročati o za javnost interesantnih dogodkih, ne daje pravice, delati zaključkov, kdo od potencialnih storilcev, je dejanje storil. Dokazne ocene sodišča prve stopnje glede verodostojnosti izpovedbe D. K., pritožba ne uspe izpodbiti niti s pavšalnimi navedbami, da iz prepisov oddaj, objavljanih na televiziji izhajajo izjave pristojnih pooblaščenih oseb, ki naj bi dokazovale resničnost zapisanih informacij v spornih člankih, pri čemer tožena stranka ne pove, v katerem delu naj bi bilo potrjeno s strani uradnih oseb, da je zoper tožnico uveden predkazenski postopek za kazniva dejanja zoper človekovo zdravje. Prav tako je nerelevantno sklicevanje tožene stranke na dopise Tržnega inšpektorata RS, v katerih je tožnica omenjena le glede kršitev v zvezi z opravljanjem gospodarske dejavnosti. Četudi bi iz dopisov izhajalo, da je bila tožnica udeležena pri kaznivih dejanjih zoper človekovo zdravje, tako pridobljene informacije ne bi bilo mogoče šteti kot preverjene in resnične, saj tržni inšpektorat ni pristojna institucija za podajanje tovrstnih informacij.

Pritrditi je tudi sodišču prve stopnje, da je besedilo članka na določenih delih, predvsem pa naslov članka, v povezanosti s celotnim besedilom, zavajajoče ter daje občutek drugačne resnice. Kot takšen se lahko šteje naslov članka, ki pri povprečnem bralcu vzbudi vtis, da so primeri smrti, ki so se zgodili v domu tožnice, ne le izredno pogosti, pač pa tudi nenaravni ter povezani s protipravnim ravnanjem tožnice, družinskih članov ter zaposlenih. Vsekakor ne drži pritožbena navedba, da je izraz, ki ga je tožena stranka uporabila v naslovu, povsem nevtralen in splošno uporabljan v slovenskem prostoru. Takšno stališče je nesprejemljivo predvsem upoštevajoč nadaljnje besedilo članka, kjer tožena stranka piše, da naj bi „večina“ umrla sumljive smrti, kar je nepreverjena in neresnična informacija, kot tudi upoštevajoč besedilo infomata, ki ga povprečen bralec poleg naslova in podnaslova najpogosteje prebere. Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da je celotna informacija, ki jo članek poda, takšna, da je bila tožnica v letu 2003 osumljena cele vrste umorov iz koristoljubnosti in to ljudi, ki so ji bili zaupani v oskrbo. Takšen način podajanja informacij pa je vsekakor protipraven in v nasprotju s Kodeksom. Na tem mestu je zavrniti tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo celotnega besedila, pač pa je posamezne besede iztrgalo iz konteksta in jim pripisalo napačen pomen. Ravno upoštevanje vseh informacij, ki jih članek poda, pripelje do zaključka, da je bilo pisanje tožene stranke v članku z dne 21.11.2003 deloma neresnično in zavajajoče, s čimer je bilo poseženo v čast in dobro ime tožnice.

Pritožbi pa je pritrditi v delu, kjer napada odločitev sodišča prve stopnje glede članka z dne 15.12.2003. Na tem delu je obrazložitev sodišča prve stopnje res pomanjkljiva in ne ponudi razlage, zakaj in v kakšnem smislu je obremenilen navedeni članek, kolikor se vsebina navezuje na članek z dne 21.11.2003. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so bile v članku z dne 15.12.2003 objavljene informacije preverjene in resnične, morebitne sporne informacije pa niso mogle imeti vpliva na poseg v čast in dobro ime tožnice, navedeni članek ne predstavlja posega v čast in dobro ime tožnice. Povedano sicer na sam temelj nima vpliva, saj je zahtevek po temelju utemeljen že zaradi besedila iz članka z dne 21.11.2003, bo pa neobremenilnost članka z dne 15.12.2003, sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri višine odškodnine.

Glede na to, da je tožena stranka objavila neresnične in nepreverjene informacije, tehtanje med kršitvijo pravice do zasebnosti in pravice do obveščenosti ter svobode izražanja ni bilo potrebno. Objava neresničnih informacij ne more biti v interesu javnosti, prav tako pa ni zaobsežena s svobodo izražanja, zato o koliziji med pravico do zasebnosti in pravico do obveščenosti ni mogoče govoriti. Ker se toženi stranki ne očita objava resničnih informacij, ki bi posegle v pravico do zasebnosti tožnice, tudi ni potrebno opredeljevanje o tem, ali je v javnem interesu, glede na dejavnost, ki jo je tožnica opravljala, da se takšne informacije objavljajo.

Izpodbijana sodba je vmesna sodba. Sodišče izda vmesno sodbo, če je to smotrno, kadar je tožena stranka izpodbijala tako podlago kakor tudi višino tožbenega zahtevka, pa je glede podlage stvar zrela za odločbo (1. odst. 315. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)). V odškodninskih sporih odločitev o višini zahtevka predstavlja ugotovitev obsega škode, glede na ugotovljen obseg škode pa sodišče uporabi materialno pravo ter prisodi pravično denarno odškodnino. Kadar je v odškodninskem sporu izdana vmesna sodba, je tako jasno, da natančen obseg škode v le tej niti ne more niti ne sme biti ugotovljen. Za ugotovitev utemeljenosti zahtevka po temelju zadošča, da sodišče ugotovi, da je zaradi očitanega protipravnega ravnanja tožnici nastala škoda. Kakšna, pa bo ugotovljeno v nadaljnjem postopku, ko bo sodišče odločalo o višini odškodnine. Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali je tožnici nastala škoda, upoštevalo njeno izjavo, kjer je povedala, da jo je pisanje tožene stranke razžalilo, ji vzelo dostojanstvo, saj so vsi po njej pljuvali, jo žalili, zaradi česar ne more dobiti zaposlitve, pa tudi zdravje se ji je poslabšalo. Takšne ugotovitve zadoščajo za presojo, da je tožnici zaradi pisanja tožene stranke nastala škoda. V kakšnem obsegu, pa bo sodišče prve stopnje ugotavljalo v nadaljevanju, kjer bo moralo upoštevati tako čas objave članka, brezplačnost časnika in s tem njegovo dostopnost širokemu krogu ljudi, območje, na katerem je časnik izšel, ter sporne objave v drugih medijih, na katere se sklicuje tožena stranka in ki so prispevale k podobi tožnice v javnosti, zaradi katere je trpela duševne bolečine.

S tem, ko je tožnica opravljala pridobitno dejavnost z oskrbovanjem starostnikov v termalni fazi brez ustreznih dovoljenj, ji ne glede na dokazane nepravilnosti pri poslovanju ni mogoče očitati soprispevka za nastanek obravnavane škode zaradi posega v čast in dobro ime. Kot je že bilo povedano, je tožena stranka v čast in dobro ime tožnice posegla z zapisi v članku, s katerimi jo obtožuje sodelovanja pri kaznivih dejanjih zoper človekovo zdravje, kar pa s samimi nepravilnostmi v zvezi z opravljanjem dejavnosti nima nobene zveze. Tudi morebitna moralna spornost tožničinega ravnanja, da je osebno prejemala premoženje starostnikov, ki so bili v oskrbi pri pravni osebi, vodeni s strani tožnice, ne vpliva na dejstvo, da je tožena stranka s spornim člankom neutemeljeno tožnici očitala povzročitev smrti varovancev iz koristoljubnega namena. Prav tako pa o soprispevku tožnice ni mogoče govoriti, češ, da ni podala izjave za javnost. Škoda, ki jo je tožena stranka povzročila z objavo neresničnih in nepreverjenih informacij, ne bi bila nič manjša, če bi tožnica podala izjavo za javnost, ki bi bila v članku tudi zapisana. Tožena stranka bi morala objavljane informacije preveriti pri za to pristojnih institucijah in dejstvo, da tožnica s svojo izjavo ni bila vir informacij, ni relevantno. O deljeni odgovornosti na podlagi 171. člena OZ tako ni mogoče govoriti.

Odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna in zakonita (1. odst. 147. člena Obligacijskega zakonika, 3. odstavek 18. člena Zakona o medijih). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in vmesno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Stroški tega pritožbenega postopka so sestavni del pravdnih stroškov, zato bo tudi o njihovi povrnitvi odločeno z odločbo, s katero se bo postopek končal (3. odst. 165. člena ZPP).