Jedro

V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pravilno organizacijskemu navodilu kot splošnemu aktu toženke odreklo veljavo za sporno obdobje v delu, v katerem določa premična (nefiksna) referenčna obdobja (formalno določa le razporeditev delovnega časa, hkrati pa posega na področje plačila za delo), pri čemer je pravilno štelo, da lahko splošni akt določa pravice in obveznosti le na način, da so za delavce ugodnejše, kot jih določa zakon (ali kolektivna pogodba), in da določitev referenčnih obdobij v organizacijskem navodilu toženke za delavce ni ugodnejša (je v nasprotju s prisilnimi predpisi). S tem sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti ni kršilo 319. člena ZPP, saj ni ponovno odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno: neskladnost točke 5.2.2 organizacijskega navodila z zakoni in kolektivno pogodbo je bila pravnomočno ugotovljena v II. točki sodbe X Pd 248/2019, kar pomeni, da ga ni mogoče upoštevati kot zakonite podlage za določanje referenčnih obdobij in izplačilo dodatkov za nadurno delo niti za obdobje pred razveljavitvijo organizacijskega navodila (III. točka citirane sodbe v kolektivnem delovnem sporu). Glede na to ne drži očitek, da je v individualnem delovnem sporu sodišče (ponovno) presojalo skladnost splošnega akta z zakoni in kolektivno pogodbo, saj se je sodišče prve stopnje oprlo prav na pravnomočno odločitev v kolektivnem delovnem sporu.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo utemeljeno materialnopravno odločitev, da je tožnica za ure, ki jih je izrabila kot proste po koncu posameznega fiksnega referenčnega obdobja, upravičena do plačila vtoževanega 30-odstotnega dodatka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločitev o stroških v točki IV izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek stroškov postopka, ki jih je toženka dolžna plačati tožnici, zniža za 74,66 EUR, sicer pa se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni tožnici plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 186,66 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe postopek ustavilo za znesek 380,10 EUR (točka I izreka). Razsodilo je, da je dolžna toženka tožnici iz naslova dodatka k plači za delo preko polnega delovnega časa obračunati posamezne zneske, ki so razvidni iz točke II izreka, in ji plačati pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od določenih datumov (točka II izreka). V presežku je zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožnici plačati stroške postopka 1.147,69 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških (točki II in IV izreka) zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 155., 243. in 319. členom ZPP, iz 12., 14. ter 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V obsežni pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi zmotno upoštevalo zakonske določbe namesto njenega organizacijskega navodila, ki je bilo že presojano v kolektivnem delovnem sporu. Deloma je bilo razveljavljeno, kar ne vpliva na njegovo veljavnost za nazaj (predlagatelj ni predlagal njegove odprave), sodišče prve stopnje je z njegovo neuporabo v tem sporu poseglo v pravnomočno sodno odločbo in s tem ravnalo v nasprotju s 319. členom ZPP ter storilo kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V individualnem delovnem sporu delavec ne more (ponovno) uveljavljati neveljavnosti splošnega akta zaradi kršitev zakona ali kolektivnih pogodb. ZDR-1 ne določa konkretnejše ureditve referenčnih obdobij pri delodajalcu, tj. obligatornega trajanja posameznega referenčnega obdobja v trajanju 4 mesecev oziroma datumske določitve referenčnih obdobij, presečnih datumov in letne razporeditve. Noben zakon ne daje podlage za fiksna referenčna obdobja, kot jih je opredelila tožnica, njen zahtevek tako nima podlage. ZDR-1 tožnici ne daje pooblastila, da bi z lastnimi pravili urejala vprašanja, ki so urejena v splošnem aktu toženke, ki je v vtoževanem obdobju veljal in se uporabljal. Organizacija poslovanja in razporeditev delovnega časa je avtonomna odločitev delodajalca. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je sledilo tožničini določitvi referenčnih obdobij. Zavrača tožničin argument, da toženka ni določila drugačnega razporeda neenakomerne razporeditve delovnega časa, kasneje pa je to z novim splošnim aktom določila na enak način kot tožnica v tožbi. Nasprotuje sklicevanju na odločitev pritožbenega sodišča Pdp 49/2024, sprejeto po zaključku glavne obravnave v tej zadevi, gre za neutrjeno sodno prakso, ki ni formalni pravni vir. Glede ugotovitve, ali je tožnica v posameznih referenčnih obdobjih pridobila presežke ur in ali jih je koristila po njihovem izteku, je sodišče prve stopnje navedlo le, katere dokaze je izvedlo, ni pa se do njih ali uporabe materialnega prava konkretno opredelilo, zato odločitve ni mogoče preizkusiti, kršeni sta pravici iz 22. in 25. člena Ustave. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo morebitnih viškov ur na podlagi organizacijskega navodila, temveč na podlagi neobstoječe ureditve referenčnih obdobij. Tožnica v 4. pripravljalni vlogi ni izračunala tedenskega povprečja delovnega časa, ki bi pokazalo, ali je prišlo do izravnave ur, tega tudi iz predloženih tabel ni mogoče razbrati, odločitve tudi ni mogoče opreti na plačilne liste, ker niso ustrezna podlaga za ugotovitev števila viškov ur. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo niti do ugovora nesklepčne tožbe, sklepčnost je napačno vezalo na dejstvo nastanka in koriščenja posameznega prostega dne, ni se opredelilo do vprašanja, zakaj izračun tedenskega povprečja delovnega časa za odločitev ni potreben. Tožba je nesklepčna, ker iz datuma nastanka in datuma koriščenja prostega dne ne izhaja zatrjevana pravna posledica, tožnica bi morala dokazati, da ji je v vsakem referenčnem obdobju nastal višek ur nad 40-urnim tedenskim povprečjem. Ob pravilni uporabi organizacijskega navodila se ob upoštevanju mesečnih urnih kartic, obvestila s hrbtnih strani plačilnih list in evidence baze prostih dni izkaže, da tožnica ni opravila več ur od zakonskega povprečja, vse proste dni pa je izrabila v referenčnih obdobjih, v katerih so ji nastali, ali pa jih ji je toženka plačala kot 130-odstotni dodatek. Ker je izračun vtoževane terjatve zahtevno matematično opravilo, ki vključuje izračun presežkov ur nad povprečno tedensko delovno obveznostjo, bi moralo sodišče pritegniti sodnega izvedenca ekonomske stroke, pravilnost izračuna sodišča pa je vprašljiva, ravnalo je v nasprotju z 243. členom ZPP. Opredeliti bi se moralo do trditev, da je dodatek za delo preko polnega delovnega časa podvržen normiranju ur na povprečno delovno obveznost po četrtem odstavku 6. člena Uredbe, saj je toženka javni zavod. Vtoževani dodatek za delo preko polnega delovnega časa, ki nastane na podlagi 8-urnega prostega dne, se formira na podlagi 8-urnega rednega dela, torej ni navadni dodatek za nadurno delo. Graja stališče, da presežki ur, nastali v posameznem referenčnem obdobju, zapadejo v plačilo z naslednjim mesecem, saj presežki nastanejo šele ob zaključku referenčnega obdobja. Graja tudi odločitev o stroških postopka, saj je sodišče prve stopnje tožnici za zastopanje na 2. in 3. naroku priznalo 150 namesto 100 točk, posledično tudi previsoke materialne stroške in DDV. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in zavrnitev zahtevka oziroma njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka pritožbene navedbe toženke in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da njeno organizacijsko navodilo ne predstavlja veljavne pravne podlage za urejanje delovnega časa v spornem obdobju. Pritrjuje stališču, da to navodilo posega v pravice delavcev, zaradi česar so z njim določena nefiksna referenčna obdobja v nasprotju z namenom referenčnih obdobij, ki je v tem, da se na določen dan ure izravnajo. Toženka bi lahko zagotovila, da bi se presežek ur izrabil znotraj referenčnih obdobij. Sodbo je mogoče preizkusiti. Prosti dnevi predstavljajo viške ur, kar izhaja iz njenih plačilnih list ter mesečnih urnih kartic, vodili pa so se posebej, gre za delo nad redno mesečno obveznostjo. Izračun prikrajšanja pri plači je enostavna računska operacija, ta dodatek se ne normira, potrebe po postavitvi izvedenca ekonomske stroke ni bilo. Nasprotuje stališču pritožbe, da ne gre za navaden dodatek za nadurno delo. Toženka izračunu tožnice ni obrazloženo oporekala, trdila je le, da število prostih dni ni pravilno. Sodišče se je oprlo na bazo prostih dni, iz katere izhaja, ali je bil prosti dan izkoriščen znotraj referenčnega obdobja, v katerem je nastal. Tožnica zahteva dodatek le za proste dneve, izrabljene po poteku referenčnega obdobja nastanka, upoštevala je tudi plačila nadur, kar izhaja iz plačilnih list in izpovedi A. A. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena glede odločitve o stroških postopka v IV. točki izreka sodbe, sicer pa ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi 19. člena ZDSS-1 v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, opredeljene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožba.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Opredelilo se je do vseh pravno pomembnih trditev strank in ustrezno pojasnilo, kako je ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva ter kako je uporabilo materialno pravo, dokazna ocena ustreza formalnim zahtevam iz ZPP, izračun tožničinega prikrajšanja je preverljiv. Ni podana kršitev pravic iz 22. in 25. člena Ustave, obrazložitev izpodbijane sodbe omogoča njen preizkus, toženki pa ni bil onemogočen poln vsebinski dialog s sodiščem.

7. Neutemeljeno se uveljavlja tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni, toženka konkretno niti ne opredeli, v zvezi s katero listino, zapisnikom ali prepisom zvočnih posnetkov jo uveljavlja. Če sodišče kakšno dejstvo ugotovi drugače, kot ga zatrjuje stranka, ali šteje, da določeno dejstvo ni pravno pomembno in ga zato ne ugotavlja, s tem že pojmovno ne stori očitane kršitve. Obe kršitvi toženka dejansko uveljavlja zaradi nestrinjanja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje in ugotovljenim dejanskim stanjem.

8. Tožnica je bila zaposlena pri toženki na delovnem mestu srednje medicinske sestre v intenzivnih oddelkih psihiatrije. V spornem obdobju je za vikende opravljala 12‑urne izmene, od katerih ji je toženka 4 ure plačala kot nadure, za 8 ur pa ji je omogočila izrabo prostega dne, in sicer v prihodnjih štirih mesecih od nastanka viška ur (ker je njeno organizacijsko navodilo, poimenovano "Planiranje in evidentiranje delovnega časa", z dne 1. 10. 2016 - listina B 2 določalo premična referenčna obdobja). Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo utemeljeno materialnopravno odločitev, da je tožnica za ure, ki jih je izrabila kot proste po koncu posameznega fiksnega referenčnega obdobja, upravičena do plačila vtoževanega 30-odstotnega dodatka.

9. S pravnomočno sodbo in sklepom X Pd 248/2019 z dne 10. 3. 2021 v zvezi s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča X Pdp 322/2021 z dne 9. 9. 2021 je bilo med drugim odločeno, da se ugotovi neskladnost točke 5.2.2. splošnega akta Planiranje in evidentiranje delovnega časa, ki velja od 1. 10. 2016 dalje, s 144., 146. in 148. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), 52.a členom Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej) ter 11. točko Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije in da se splošni akt v izpodbijanem delu razveljavi ter se nasprotnemu udeležencu (to je toženka v tem sporu), naloži, naj v roku 30 dni sprejme ali izda novi akt, ki bo skladen z zakonom in kolektivno pogodbo. V kolektivnem delovnem sporu odprava splošnega akta ni bila zahtevana in o njej ni bilo (pravnomočno) odločeno. Odločitev, da se akt razveljavi, sicer res učinkuje za naprej, je pa sodišče hkrati pravnomočno ugotovilo, da je splošni akt neskladen z zakonom in kolektivno pogodbo.

10. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pravilno organizacijskemu navodilu kot splošnemu aktu toženke odreklo veljavo za sporno obdobje v delu, v katerem določa premična (nefiksna) referenčna obdobja (formalno določa le razporeditev delovnega časa, hkrati pa posega na področje plačila za delo), pri čemer je pravilno štelo, da lahko splošni akt določa pravice in obveznosti le na način, da so za delavce ugodnejše, kot jih določa zakon (ali kolektivna pogodba), in da določitev referenčnih obdobij v organizacijskem navodilu toženke za delavce ni ugodnejša (je v nasprotju s prisilnimi predpisi). S tem sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti ni kršilo 319. člena ZPP, saj ni ponovno odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno: neskladnost točke 5.2.2 organizacijskega navodila z zakoni in kolektivno pogodbo je bila pravnomočno ugotovljena v II. točki sodbe X Pd 248/2019, kar pomeni, da ga ni mogoče upoštevati kot zakonite podlage za določanje referenčnih obdobij in izplačilo dodatkov za nadurno delo niti za obdobje pred razveljavitvijo organizacijskega navodila (III. točka citirane sodbe v kolektivnem delovnem sporu). Glede na to ne drži očitek, da je v individualnem delovnem sporu sodišče (ponovno) presojalo skladnost splošnega akta z zakoni in kolektivno pogodbo, saj se je sodišče prve stopnje oprlo prav na pravnomočno odločitev v kolektivnem delovnem sporu.

11. V obrazložitvi sodbe in sklepa X Pdp 322/2021 z dne 9. 9. 2021 je pritožbeno sodišče pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da je izpodbijana ureditev nasprotnega udeleženca (toženka v tem sporu) v nasprotju z namenom referenčnega obdobja v okviru instituta neenakomerno razporejenega delovnega časa, za katerega je bistveno, da se po koncu referenčnega obdobja presežki izravnajo in se delavcu omogoči, da njegova delovna obveznost v povprečju znaša predpisano število ur (40 ur na teden). Za navedeno je nujno, da je trajanje referenčnega obdobja fiksno in se mora začeti in končati na isti datum za vse ure, ki v tem obdobju nastanejo, saj se le tako lahko doseže zakonsko predpisano tedensko povprečje ur. O tem obstoji obsežna sodna praksa Vrhovnega sodišča RS (sklep VIII Ips 159/2018 z dne 20. 11. 2018) in pritožbenega sodišča (sodba in sklep X Pdp 101/2016 z dne 6. 10. 2016 - revizija zavrnjena s sodbo VS VIII Ips 13/2017 z dne 21. 3. 2017; sodba Pdp 631/2017 z dne 6. 12. 2017, ki je bila v revizijskem postopku razveljavljena - sklep VS VIII Ips 159/2018 z dne 20. 11. 2018).

12. V sklepu VIII Ips 159/2018 z dne 20. 11. 2018 je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da je mogoče razporejati delovni čas le znotraj referenčnega obdobja; presežki ur, ki niso izravnani znotraj tega obdobja, predstavljajo nadure; odmena za nadure je tudi njihova izraba po koncu referenčnega obdobja s plačilom dodatka za nadurno delo (podobno še sodba VIII Ips 80/2015 z dne 12. 5. 2015; sodba in sklep VIII Ips 215/2015 z dne 11. 1. 2016; sodba VIII Ips 13/2017 z dne 21. 3. 2017 ter sodba VIII Ips 149/2018 z dne 4. 12. 2018). V opombi 2 se je opredelilo do navedb toženke, ki se je zavzemala za to, da ima vsaka ura opravljenega dela svoje referenčno obdobje, kar je označilo za nesmiselno in nasprotno samemu pojmu referenčnega obdobja; poudarilo je, da morajo biti ta fiksna. Tudi pritožbeno sodišče je že večkrat odločalo o utemeljenosti zahtevkov za plačilo dodatka za ure, ki niso bile izrabljene znotraj referenčnega obdobja (na primer sodba in sklep Pdp 428/2017 z dne 7. 2. 2018; sodba Pdp 838/2018 z dne 29. 11. 2018) v povezavi z nadurnim delom vojakov (Zakon o obrambi - Zobr) in policistov (Zakon o organizaciji in delu v policiji - ZODPol; Kolektivna pogodba za javni sektor - KPJS), pri katerih so stališča, ki jih je v zvezi s tem zavzelo Vrhovno sodišče RS (in pritožbeno sodišče), uporabna tudi v tem sporu, ker gre za primerljivo ureditev neenakomerno razporejenega delovnega časa. V zadevah Pdp 49/2024 in Pdp 134/2024 pa je pritožbeno sodišče že odločalo o v bistvenem enakih zadevah drugih delavcev zoper toženko in njeno stališče glede nefiksnih referenčnih obdobij zavrnilo kot nepravilno. Sklicevanje na stališča, zavzeta v odločitvi pritožbenega sodišča v istovrstni zadevi, ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, ne glede na datum sprejema take odločitve.

13. Toženka kot delodajalka bi lahko sama določila referenčna obdobja, vendar le v okviru zakonskih določb. Kot je povzelo sodišče prve stopnje, je tožnica ob izostanku pravilno določenih (fiksnih) referenčnih obdobij s strani toženke ta določila tako, da prvo traja od 1. 1. do 30. 4., drugo od 1. 5. do 31. 8. in tretje od 1. 9. do 31. 12. v posameznem letu. Takšni določitvi referenčnih obdobij toženka pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirano ugovarjala, ni namreč ponudila drugačne datumske določitve obdobij, tega niti v pritožbi ni navajala, ni pa mogoče šteti, da je to storila s sklicevanjem na referenčna obdobja, kot jih je imela opredeljena v organizacijskem navodilu, saj je bilo v kolektivnem delovnem sporu pravnomočno ugotovljeno, da so tako določena v neskladju z določbami ZDR-1, ZZDej in kolektivne pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo določitvi fiksnih referenčnih obdobij s strani tožnice.1

14. Tožnica je v tožbi izhajala iz navedbe o prostih dneh (presežkih) na predloženih plačilnih listah za mesece od maja 2017 do avgusta 2021 (A 6 - A 10 ter B 5) in za tako opredeljene ure zahtevala plačilo dodatka za nadurno delo; skupaj je (po delnem umiku) zahtevala plačilo 1.374,41 EUR s pripadki. Toženka temu konkretizirano ni nikoli ugovarjala, povsem pavšalno je nasprotovala uporabi drugačnih referenčnih obdobij, kot so bila določena v njenem organizacijskem navodilu, ni pa podala nobenih trditev o tem, da bi bilo ob upoštevanju fiksnih referenčnih obdobij zatrjevano število nadur (oziroma "prostih dni") nižje. Ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje je ponavljala (enako tudi v pritožbi), da tožnica ni podala dovolj navedb, da bi bil njen zahtevek sklepčen oziroma o neprimernosti (listinskih) dokazov, ki jih je predlagala. Sklepčnost tožbe pomeni, da iz tožbenih navedb izhaja utemeljenost zahtevka, kot ga postavi tožnik. Je neodvisna od naknadnih ugovorov nasprotne stranke, za katere ta skladno s 7. in 212. členom ZPP nosi trditveno in dokazno breme. Toženka še v pritožbi zamenjuje sklepčnost tožbe in utemeljenost zahtevka. Da je nadur manj, kot zatrjuje tožnica, ker jih je določen delež izrabila znotraj (fiksnega) referenčnega obdobja ali pa so ji bile v celoti plačane v višini 130 odstotkov, je ugovor toženke, za katerega je bila dolžna podati ustrezne konkretne navedbe in jih (po potrebi) dokazati. To ne pomeni, da bi šlo za obrnjeno (materialno) dokazno breme.

15. Toženka tožnici v pritožbi (in posredno sodišču prve stopnje) neutemeljeno očita, da ni podala navedb, da bi ure izrabila po koncu (vsakokratnega fiksnega) referenčnega obdobja, saj ravno to tožnica zatrjuje kot bistveno v tem sporu od tožbe dalje, in ji neutemeljeno očita, da za svoje navedbe ni predlagala dokazov. Tožnica se je sklicevala na plačilne liste, na katerih so te ure izrecno navedene, te pa je predložila že ob vložitvi tožbe, kot dokaz pa je predlagala tudi evidenco neizkoriščenih prostih dni (priloga B 4) in mesečne urne kartice (B 6), kar je v spis po pozivu sodišča predložila toženka, tožnica pa je v 4. pripravljalni vlogi konkretno in detajlno pojasnila svoje izračune s sklicevanjem na navedene listine, čemur je pravilno sledilo sodišče prve stopnje.

16. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. in 212. členom ZPP, ki naj bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Tožba tožnice je bila sklepčna, njena trditvena podlaga, v okviru katere je opredelila število ur, za katere zahteva plačilo dodatka, ker jih je izrabila po koncu referenčnega obdobja, pa zadostna. Ker je toženka podala svoje ugovore nekonkretizirano, je bila izvedba dokaza s sodnim izvedencem nepotrebna. Toženka tako zaradi nepostavitve izvedenca ekonomske stroke neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 243. členom ZPP, ki naj bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

17. Tožnica je izračun prikrajšanja prikazala že v tožbi (število neizkoriščenih in neizplačanih nadur referenčnega obdobja x urna postavka x višina dodatka 30 odstotkov), nadalje pa ga je opredelila še v pripravljalnih vlogah in narokih za glavno obravnavo, zlasti v 4. pripravljalni vlogi, v kateri je svoje izračune še enkrat pojasnila s sklicevanjem na listine, zlasti na evidence neizkoriščenih prostih dni za relevantno obdobje (B 4). Toženka tem izračunom razen s sklicevanjem na organizacijsko navodilo in uredbo ni ugovarjala. Pri navedenih izračunih ne gre za zahtevno ali dolgotrajno matematično operacijo, zato ni bilo potrebe po izvedbi dokaza s sodnim izvedencem. Dejstev, ki jih stranka zanika brez navajanja razlogov (pri čemer ne gre za dejstva, ki ji niso poznana; šlo je za ure, ki jih je tožnica opravila pri toženki, in za plačilo za te ure), se štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP) in jih ni treba dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP). Ne glede na navedeno je sodišče prve stopnje preverilo izračun tožnice in mu utemeljeno sledilo (z izjemo zastaranih zneskov zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov za posamezna referenčna obdobja, ki so zapadle v plačilo pred 11. 7. 2019 - v tem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo v III. točki izreka). Toženka niti v pritožbi ne pojasni, v čem konkretno bi bili izračunani zneski napačni oziroma neskladni z določbami uredbe ali zakaj naj ne bi šlo za običajen dodatek za nadurno delo, razen z navedbo glede povprečnega tedenskega delovnega časa (sklicevala se je sicer na normirane ure in dejstvo, da je treba za izračun uporabiti matematično formulo iz uredbe, pri čemer svojega izračuna ni ponudila). Pri izračunu sta tako tožnica kot sodišče prve stopnje upoštevala povprečno mesečno delovno obveznost in dejstvo, da je toženka tožnici na enak način izračunala plačilo za nadurno delo za tiste ure, ki so se v celoti konec meseca izplačale kot nadurno delo v višini 130 odstotkov. Toženka v pritožbi zmotno nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje v zvezi s številom ugotovljenih viškov ur, ker naj tožnica v referenčnih obdobjih ne bi presegala povprečne delovne obveznosti. Že na podlagi dejstva, da je tožnica določene ure izrabila kot proste dni (12-urno izmeno kot 8 prostih ur - prost dan in 4 nadure), torej neodvisno od siceršnje delovne obveznosti posameznega referenčnega obdobja (tako jih je tudi toženka vodila, čemur v pritožbi niti ne oporeka) ter da je šlo za izrabo v naslednjem referenčnem obdobju, je upravičena do plačila vtoževanega dodatka.

18. V sodbi in sklepu VIII Ips 29/2022 z dne 29. 11. 2022, ki se nanaša na voznika avtobusa, je Vrhovno sodišče RS štelo, da nastanejo presežki kot nadure v referenčnem obdobju do vključno zadnjega dne zadnjega meseca tega obdobja, pri čemer se primerja zapadlost z nadurami zadnjega meseca in bi zapadle s plačo tega meseca (točka 18 in opomba 9 obrazložitve). Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno priznalo tožnici zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 11. 1. za nadure, nastale v referenčnem obdobju od 1. 9. do 31. 12. v predhodnem letu, od 11. 5. za nadure, nastale v referenčnem obdobju od 1. 1. do 30. 4. v istem letu, ter od 11. 9. za nadure, nastale v referenčnem obdobju od 1. 5. do 31. 8.2 v istem letu (glede na plačilni dan 10. v mesecu za pretekli mesec). Pritožba se tako neutemeljeno zavzema za to, da bi dodatek za plačilo nadur za referenčno obdobje zapadel šele z zamikom enega meseca (denimo dodatek za nadure, nastale v referenčnem obdobju od maja do avgusta, šele s plačo za september istega leta, torej 10. 10. v letu).

19. Toženka pa v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje tožnici priznalo za 2. in 3. narok za glavno obravnavo 150 namesto pravilno 100 točk. Ob pravilnem upoštevanju vrednosti spornega predmeta je sodišče prve stopnje tožnici skladno z Odvetniško tarifo (OT) pravilno priznalo 200 točk za tožbo (tar. št. 15, točka 1, a. v povezavi s tar. št. 18, točka 1), za udeležbo na naroku ji gre polovica nagrade za tožbo, to je po 100 točk na narok (tar. št. 15, točka 3, b.). Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v tem delu ugodilo in v točki IV izreka znesek stroškov, ki jih je toženka dolžna povrniti tožnici, znižalo za 74,66 EUR (nagrada in materialni stroški 102 točki oziroma 61,20 EUR, čemur se prišteje 22-odstotni DDV v višini 13,46 EUR). Toženka je tako tožnici dolžna povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 1.073,03 EUR, v primeru plačila po poteku 8-dnevnega paricijskega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila.

20. Ker glede preostalega dela sodbe niso podani pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja toženka, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka sama krije svoje stroške pritožbe, s katero v pretežnem delu ni uspela (uspela je zgolj z minimalnim delom pritožbe zoper stroške postopka), in je dolžna tožnici po načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) plačati utemeljeno priglašene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP po OT), in sicer 250 točk za sestavo odgovora na pritožbo, ter 5 točk materialnih stroškov, kar skupaj z davkom na dodano vrednost znaša 186,66 EUR.

1 Pri toženki je od leta 2021 v veljavi novo organizacijsko navodilo, ki na enak način določa fiksna referenčna obdobja. 2 Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno priznalo zakonske zamudne obresti šele od 11. 7. 2019 dalje, ker so pred tem datumom zapadle zamudne obresti zastarale (tožba je bila vložena 11. 7. 2022).