Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča, tudi če je bilo to res, ne gre za opravičljiv razlog za izostanek z naroka. Tožnik je imel možnost opraviti hitri test, kar ne predstavlja nesorazmerno težkega bremena oziroma nepremagljive ovire za udeležbo stranke na naroku, tudi če je pogoj PCT stopil v veljavo pet dni pred narokom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine, in sicer prvo tožeči stranki v višini 4.500,00 EUR, drugo tožeči stranki 1.500,00 EUR, tretje tožeči stranki v višini 1.500,00 EUR in četrto tožeči stranki 1.405,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. Tožečim strankam je naložilo, da morajo v 30 dneh toženima strankama povrniti 1.421,14 EUR stroškov pravdnega postopka, po preteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. dne dalje do plačila.

2. Proti navedeni sodbi so se pritožile tožeče stranke (v nadaljevanju tožniki) iz vseh pritožbenih razlogov. Navajajo, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Tožniki so trdili, da so želeli oditi z njive, ko je prvi toženec s kombajnom zadel kombinirano vozilo, ki je last četrte tožnice. Prvi toženec je nekaj časa to vozilo rinil po njivi oziroma travniku, zaradi česar je bilo vozilo poškodovano, kar dokazujejo fotografije in predračun kleparja A. A. Zaradi navedenega so bili tožniki poškodovani in se prestrašili, kar dokazuje medicinska dokumentacija. Drugi tožnik je trdil, da je izstopil iz kombija, takrat pa ga je drugi toženec udaril v predel prsi, zaradi česar je padel in se udaril v glavo, postalo mu je slabo, doživel je kolaps in bil nekaj časa v nezavesti. Tožniki so izpovedali, da je prvi toženec s kombajnom rinil kombi s tiste strani, kjer sta sedeli prvo in tretje tožeča stranka. Bistveno je, da je kombi stal na robu njive. Tožniki so se imeli namen odpeljati, takrat pa se je v vozilo namenoma zaletel toženec in ga nekaj časa rinil po njivi. S svojim ravnanjem je namenoma poškodoval vozilo. Tožniki so predlagali, da sodišče angažira izvedenca cestnoprometne (avtomobilske) stroke, ki bo podal mnenje o načinu nastanka poškodbe na kombiju četrte tožnice. Tega dokaznega predloga sodišče ni izvedlo, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Če bi se tožnik B. B. res zaletel v kombajn, bi bil kombi poškodovan po srednjem delu, ne pa po bočnem delu. Sodišče zmotno ugotavlja, da se je kombi zaletel v levi bok kombajna, zaradi česar sodišče ne more prvemu tožencu očitati, da je namerno zaprl pot drugemu tožniku, ker se v kombajn ni zaletel pod kotom 90 stopinj. Tožnikom ni jasno, na podlagi katerih dokazov je sodišče prišlo do teh zaključkov in kakšen miselni proces je pripeljal do izpodbijanih zaključkov sodišča, zato sodba v tem delu ni obrazložena in se je ne da preizkusiti. Sodišče bi moralo izvesti dokaz z izvedencem cestnoprometne stroke. Podana je bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče ni zaslišalo tožnika B. B. Tožnik ni izpolnjeval PCT pogoja za vstop v sodno stavbo, zaradi česar ga sodišče ni zaslišalo in je dokazovanje zaključilo brez tega dokaza. Treba je upoštevati, da je pogoj PCT stopil v veljavo pet dni pred narokom. Ker sodišče tožnika ni zaslišalo, je kršilo njegovo pravico do izjave in pravico do sodnega varstva.

3. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožniki od tožencev zahtevajo plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpeli v škodnem dogodku dne 2. 11. 2016. Kako je prišlo do škodnega dogodka, je bilo sporno. Tožniki so trdili, da so na njivi, ki jo imata v najemu toženca, želeli nabrati malo koruze in so se zato s kombijem ustavili na robu njive. Ko so nameravali oditi, je proti njim začel peš prihajati drugi toženec, prvi toženec pa se je proti njim pripeljal s kombajnom in se zaletel v njihovo kombinirano vozilo znamke Citroen Jumper (kombi), ki je last četrte tožnice, in ga nekaj časa rinil po njivi. Pri tem naj bi prišlo do poškodb tožnikov in vozila. Toženca sta nasprotno trdila, da sta kritičnega dne opazila tožnike, ki so na njivi, ki jo imata v najemu, kradli koruzo. Odpravila sta se proti njim, drugi toženec peš, prvi toženec pa mu je sledil s kombajnom. Tožniki so pohiteli v kombi in začeli bežati oziroma se odpeljali, pri tem pa so se zaleteli v kombajn, ki jim je vozil nasproti, in sicer v sprednji levi del kombajna.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je nedopustno ravnal drugi tožnik z načinom vožnje kombija oziroma poskusom bega s kraja dogodka in tožbeni zahtevek zavrnilo.

7. Očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijana sodba je zadostno obrazložena za njen preizkus. Iz nje pa je tudi vsaj smiselno razvidno, na podlagi katerih dokazov je sodišče prišlo do dejanskih zaključkov, ki so vodili k zavrnitvi tožbenega zahtevka.

8. Sodišče prve stopnje je pravdne stranke zaslišalo in v povezavi z listinskimi dokazi v spisu zaključilo, da je prišlo do spornega trčenja tako, kot sta trdila toženca. Glede na lokacijo poškodb kombajna, ki so razvidne iz fotografij v spisu, in ugotovitev policije, ni verjelo tožnikom, da so sedeli v kombiju, ki je še miroval, prvi toženec pa naj bi začel riniti kombi po njivi. Pritožbene navedbe teh dokaznih zaključkov ne morejo omajati, saj iz fotografij na C7 izhaja, da je bil kombajn poškodovan na levi strani (poškodbe stopnic z leve strani za dostop do kabine ter odrgnine po levi strani adapterja) in ne spredaj, kar logično izključuje verzijo tožnikov, saj bi to pomenilo, da se je kombajn premikal bočno, ko naj bi rinil kombi po njivi1. Lokacija poškodbe kombajna potrjuje verzijo tožencev, ki sta trdila, da je kombi pripeljal nasproti kombajnu, se vanj zaletel s strani, pri čemer je kombi zavrtelo tako, da sta, ko se je kombajn uspel ustaviti, obe vozili gledali v isto smer. Takšen potek dogodkov potrjujejo tudi ugotovitve policijskega zapisnika o ogledu (priloga B4), in sicer, da so bili na njivi vidni zdrsi, ki kažejo na to, da je vozilo obrnilo za 180 stopinj okoli horizontalne osi ter da sta bili vozili ustavljeni tako, da je bil kombi z zadnjim delom obrnjen proti sprednjemu delu kombajna. Pritožbena navedba, da bi bil kombi, če bi se v kombajn res zaletel drugi tožnik, poškodovan po sprednjem in ne po bočnem delu, ne prepriča, saj tožniki niso dokazali, da je do trka prišlo frontalno. Sodišče prve stopnje je verjelo izpovedbi prvega toženca, ki je povedal, da se je kombi vanj zaletel bočno, da je prišel pod kotom 70 do 80 stopinj.

9. Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo izpovedbe tožencev za bolj verodostojne, saj je je ugotovilo, da tožniki nekonsistentno in neprepričljivo izpovedujejo tudi o nekaterih okoliščinah, ki vsaka zase sicer niso odločilne, vplivajo pa na oceno verodostojnosti izpovedb tožnikov. Gre na primer za trditve o količini nabrane koruze2 in o tem, da naj bi drugi toženec drugega tožnika udaril tako, da je padel po tleh. Iz poročila policije na prilogi B5 izhaja, da je bilo v razgovoru ugotovljeno le, da naj bi drugemu tožniku postalo slabo zaradi povišanega sladkorja, kar ne potrjuje trditev tožnikov, ki tudi sicer policiji niso omenjali nobenih telesnih poškodb, ki tudi niso bile vidne. Pritožba nenazadnje ne ponuja nobenih argumentov, zakaj bi moralo sodišče prve stopnje verjeti izpovedbam tožnikov, ampak le ponavlja, kaj so povedali v postopku pred sodiščem prve stopnje.

10. Ob nanizanih dejanskih ugotovitvah oziroma ob ugotovljenem dejanskem stanju pritožniki ne morejo uspeti le z navrženo in neobrazloženo pritožbeno navedbo, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče ni angažiralo izvedenca cestno prometne stroke. Morali bi navesti, kako bi lahko izvedba tega dokaza vplivala na dejanske zaključke, ki izhajajo iz drugih izvedenih dokazov in izključujejo verzijo dogodka, ki jo ponujajo tožniki, oziroma, kako bi lahko izpodbila dokazno vrednost drugih dokazov (na primer ugotovitev v policijskem zapisniku). Pritožbeni očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zato ni utemeljen.

11. Enako velja za očitek, da je bila drugemu tožniku kršena pravica do izjave, ker ga sodišče ni zaslišalo. Drugi tožnik je bil pravilno vabljen že na narok za glavno obravnavo dne 29. 3. 2021, pa se ga ni udeležil. Njegova pooblaščenka je pojasnila, da je v bolnici, vendar ni predložila nobenega dokazila, k temu pa je niti sodišče prve stopnje ni pozvalo. Ponovno je bil pravilno vabljen na narok za glavno obravnavo 20. 9. 2021, vendar ni pristopil. Iz zapisnika (list. št. 90) izhaja, da naj ne bi mogel vstopiti v sodno stavbo, ker ni izpolnjeval pogoja PCT, česar njegova pooblaščenka ni izkazala, sodišče prve stopnje pa tudi tega ni preverilo.

12. Po presoji pritožbenega sodišča, tudi če je bilo to res, ne gre za opravičljiv razlog za izostanek z naroka. Tožnik je imel možnost opraviti hitri test, kar ne predstavlja nesorazmerno težkega bremena oziroma nepremagljive ovire za udeležbo stranke na naroku, tudi če je pogoj PCT stopil v veljavo pet dni pred narokom. Pritožniki ne more uspeti niti s sklicevanjem na mnenje Sodnega sveta z dne 20. 9. 2021, na katerega sodišče tudi ni vezano.

13. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Izrek o stroških temelji na 165. členu ZPP. Tožniki s pritožbo niso uspeli (prvi odstavek 154. člena ZPP), zato sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Kar je zaključilo že sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve in zapisalo, „da kombajn z levim bokom kombija ni mogel riniti pred sabo“. 2 Tožniki so trdili, da so želeli nabrati le malo koruze za zajce, iz fotografij v spisu pa je v kombiju razviden večji kup nalomljene koruze.