Jedro

Pripoznava tožbenega zahtevka je enostranska brezpogojna izjava toženca, da je zahtevek tožnika utemeljen. Učinek takšne izjave je v tem, da sodišče brez nadaljnjega obravnavanja izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku. Priznanje tožbenih navedb pa ni pripoznava zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Predlog prvotožene stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je zakupna pogodba št. 12050-245/01 neveljavna in da je tožena stranka R.S. S.K.Z. dolžan zakupno pogodbo za parc.št. 256/1, 256/5, 256/6, 265, 266, 267 in 268 k.o. I. skleniti s tožnikoma in da sta toženi stranki dolžni tožnikoma povrniti pravdne stroške. Tožečo stranko je sodišče obvezalo, da mora prvotoženi stranki R.S.,S.K.Z.I.G. nerazdelno povrniti pravdne stroške v znesku 234.540,00 SIT v 15-tih dneh.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. Sodišču prve stopnje priznava, da je lepo obrazložilo svoje stališče in sicer to, da tožnika nista imela sklenjene veljavne zakupne pogodbe in da je zato tožena stranka lahko dala v zakup vzorno obdelana zemljišča na podlagi razpisa drugotoženi stranki. Nikjer pa se sodišče ni opredelilo do navedb v III. točki tožbe, kjer sta se tožnika sklicevala na to, da Pravilnik o zakupih kmetijskih zemljišč in kmetij (Ur.list RS št. 7/94) natančno prepisuje postopek pri sklepanju zakupnih razmerij, vendar po prepričanju tožnikov velja predpisani postopek samo v primerih, ko se oddaja zemljišča, ki še niso v zakupu. V tem primeru, ko sta tožnika obdelovala sporna zemljišča neprekinjeno tudi potem, ko je njun oče kot prvotni zakupnik umrl, zakupna pogodba še velja, ta določba pravilnika ne pride v poštev. Na nepremičninah, kjer nesporno obstajajo zakupna razmerja, bi prvotoženi ne smel izpeljati postopka javnega razpisa za oddajo nepremičnin v najem oz. zakup. V skladu s 3. odst. 9. čl. omenjenih pravil, se ne bi smel opraviti javni razpis za oddajo zemljišč v zakup, če gre samo za podaljševanje obstoječih zakupnih razmerij. V navedenem obsegu je dejansko stanje ostalo nerazčiščeno, sodba se o teh trditvah ni opredelila in je tako ni mogoče preizkusiti. Sodišče tudi ni z ničemer omenilo pripoznave tožbenega zahtevka drugotožene stranke. Ta je na prvem naroku 6.5.2003 navedel, da je pripravljen na dogovor in sicer, da naj bi zemljišče, ki sta ga dotlej obdelovala tožnika, pridobila v zakup onadva. Takšen dogovor je drugotoženi R.L. pripravljen skleniti pod pogojem, da tožnika zemljišče, ki naj bi ga pridobila v zakup, potem ko ga onadva ne bi mogla več obdelovati, ponovno pridobil v zakup R.L. V bistvu je pripoznal tožbeni zahtevek, saj je jasno izjavil, da nikoli ni bil zainteresiran za zakup zemljišč, ki jih obdelujeta tožnika, ker je kot sosed vedel, da jih obdelujeta, pač pa je bil zainteresiran samo za parcelo št. 338/5 k.o. I. Sodišče je pojasnilo iz katerih razlogov smatra, da pogodba ni niti nična, niti izpodbojna, vendar tožnika menita, da temu stališču ne gre pritrditi, saj vsekakor obstaja razlog za ničnost pogodbe. Po 2. odst. 104. čl. ZOR je pogodba nična tudi zato, ker po svoji vsebini ali namenu nasprotuje ustavnim načelom družbene ureditve, prisilnim predpisom ali morali socialistične samoupravne družbe (slednje najbrž več ne bo držalo, kajti naša družba ni več niti socialistična, niti samoupravna in je bilo to iz zakona črtano). Poudariti je potrebno moralo, kajti prav gotovo je v nasprotju z moralnimi načeli družbe, če pogodbena stranka nepošteno zapelje sopogodbenika vedoma ter na goljufiv način pridobi v zakup parcele, ki jih obdelujejo sosedje. Drugotoženi je takšno nemoralno dejanje na prvem naroku celo priznal in bil pripravljen napako popraviti. Ker prvotožena stranka ni bila za to, je takšna nemoralna pogodba ostala v veljavi kljub temu, da bi bili podani pogoji po 2. odst. 104. čl. za njeno razveljavitev.

Tako prvo kot drugotožena stranka sta na pritožbo odgovorili. S pritožbenimi trditvami se ne strinjata, posebej ne drugi toženec, ker meni, da je v zakup zemljišče dobil na pošten način in predlagata pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne ter potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje vse pravno pomembne dejanske okoliščine spora pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne tistih, ki jih zgolj pavšalno v pritožbi navaja tožeča stranka. Ne držijo pritožbene trditve, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb v III. točki tožbe češ, da Pravilnik o zakupih kmetijskih zemljišč in kmetij -Ur.list RS št. 7/94 natančno predpisuje postopek pri sklepanju zakupnih razmerij, le v primerih, ko se oddaja zemljišča, ki niso bila v zakupu. Ravno to, da sporna zemljišča tožnika nista imela v zakupu, je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo in je zato prvotožena stranka ta zemljišča dala v zakup drugotoženi stranki po pravilih in postopku citiranega pravilnika. Pravno pomembne zaključke, da tožnika nista imela spornih parcel v zakupu, je sodišče prve stopnje jasno obrazložilo in do teh zaključkov je prišlo na podlagi dokazov, ki jih je v tem postopku izvedlo. Z odločbo ILO-I. Poverjeništvo za kmetijstvo, Komisije za agrarno reformo, št. V-K-694/442-49 z dne 23.2.1949 so bile sporne parcele dane očetu tožnikov v dosmrtni užitek in ne v zakup, kot to napačno zatrjujeta tožnika. Z njegovo smrtjo pa je dosmrtni užitek, ki spada med osebne služnosti prenehal (pravna pravila paragrafa 529 ODZ, ki se uporablja za to pravno razmerje). Tožnikoma pa sporne nepremičnine niso bile dane po smrti očeta v zakup, čeprav sta zatrjevala, da jima je pravnik na Občini I. takrat dejal, naj ostane tako, kot je bilo do tedaj. Tožnika na spornih zemljiščih nista imela pravic, ki bi preprečevale, da je prvotožena stranka za ta zemljišča v skladu z veljavni predpisi sklenila zakupno pogodbo z drugotoženo stranko. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je bil formalni postopek pri sklepanju zakupne pogodbe z drugotožencem speljan po določilih citiranega pravilnika, kajti zemljišča so bila dana v zakup drugotožencu na podlagi ponudbe, ki je bila objavljena na oglasni deski Upravne enote I., v času od 9.5. do 8.6.2001; pisno izjavo o sprejemu ponudbe je za sporna zemljišča pravočasno podal samo drugotoženec. Zakupna pogodba je torej bila z drugotožencem veljavno sklenjena in tožnika kot tretja skladno z določbo 112. čl. ZOR, kateri se na podlagi 1060. čl. OZ uporablja za ta pravna razmerja, ne moreta uveljavljati razveljavitev te pogodbe. Tožnika kot tretja sicer lahko uveljavljata ničnost pogodbe, vendar le, če so izpolnjeni pogoji iz 103. čl. ZOR, torej, če bi izkazala, da pogodba nasprotuje ustavnim načelom družbene ureditve, prisilnim predpisom ali morali, kar pa tožnika nista izkazala. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da je bil drugotoženec tisti, ki je sporne parcele pridobil na goljufiv način, pa so pritožbene novote, ki na podlagi 1. odst. 337. čl. ZPP v pritožbenem postopku niso več dopustne. Napačno tudi tožnika zatrjujeta, da je drugotoženec tožbeni zahtevek pripoznal. Pripoznava tožbenega zahtevka je enostranska brezpogojna izjava toženca, da je zahtevek tožnika utemeljen. Učinek takšne izjave je v tem, da sodišče brez nadaljnjega obravnavanja izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku. Priznanje tožbenih navedb pa ni pripoznava zahtevka in drugotoženec je na naroku z dne 6.5.2003 le izjavil, da je pripravljen na dogovor in sicer naj bi zemljišče, ki sta ga doslej obdelovala tožnika, pridobila v zakup pod pogojem, da če ga onadva ne bi mogla več obdelovati, to zemljišče pridobi v zakup drugotoženec. Gre za poravnalno ponudbo, ki pa ni bila sprejeta in ne za pripoznavo tožbenega zahtevka, kot napačno zatrjujeta tožnika. Ker je pritožba tožnikov iz navedenih razlogov neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče prvotoženi stranki ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo, ker ta k razjasnitvi zadeve ni doprinesel ničesar, zato ne gre za potrebne stroške (1. odst. 155. čl. ZPP).