Jedro

ZD v prvem odstavku in 3. točki drugega odstavka 210. člena zapuščinskim sodiščem nalaga, da takrat, ko se med zapuščinskim postopkom ugotovi, da so med dediči sporna dejstva, od katerih je (med drugim) odvisna tudi velikost dednega deleža, kar pomeni tudi takrat, kadar nastopi spor, ki se tiče vrednosti zapuščine, na podlagi katere se izračuna nujni delež, zapuščinski postopek prekinejo in dediča, katerega pravico štejejo za manj verjetno, napotijo na pravdo (člen 213 ZD).

Izrek

Pritožba J. L. se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 2. 2. 2012 prekinilo zapuščinski postopek po zapustniku L. L. st. in dediča J. L. napotilo na pravdo proti L. L. (ml.) zaradi ugotovitve vrednosti zapuščine – služnosti sečnje drv v obsegu 7 klafter drv na leto in nabiranja stelje v obsegu šestih vozov na leto v okviru A. s. T. na parcelnih številkah …, do ½. Dediču J. L. je naložilo, da mora tožbo vložiti v roku 30 dni od pravnomočnosti tega sklepa.

Dedič J. L. je v pritožbi zatrjeval, da uveljavlja vse pritožbene razloge in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi je navajal, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu nepopolno zapisalo oznako nepremičnin. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo določila člena 210 Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), saj med dediči ni spora o dejstvu, od katerega je odvisna velikost dednega deleža posameznih dedičev. Med dediči ni podanega spora glede vrednosti zapuščine. Obseg zapuščine in določenost premoženjske pravice je povsem jasna. Zato pa pritožnik meni, da potrebna delitev v naravi in izplačilo v denarju ne pride v upoštev. V kolikor pa bi sodišče zaključilo, da bi bilo potrebno določene dediče izplačati v denarju in bi zato bilo potrebno ugotoviti vrednost zapuščine v denarju, bi to moralo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa natančneje pojasniti. Dediči so se strinjali, da znaša tržna vrednost kubičnega metra drv na panju 25,00 EUR, niso pa se strinjali zgolj glede višine stroškov spravila. To pa pomeni, da so se strinjali z denarno vrednostjo zapuščine. V kolikor je sodišče prve stopnje zaključilo, da izplačilo dednih deležev v naravi ni možno in je zaradi izplačila v denarju potrebno ugotoviti vrednost zapuščine, pa je zaključek sodišča prve stopnje tudi napačen. Pri določitvi vrednosti dednega deleža tistih, ki jim ta pripada v denarju, bi bilo potrebno upoštevati določenost premoženjske pravice na obdobje enega leta in časovno neomejenost te pravice. Pritožnik bi bil tako upravičen do trajne rente letno bodisi v naravi, bodisi v obliki nadomestila v denarju glede na vsakoletno tržno vrednost. Tako bi bilo v konkretnem postopku potrebno ugotoviti zgolj, kdo izmed dedičev deduje v naravi, komu pripada nujni delež v nadomestilu, sama višina nadomestila pa se določi glede na obseg deleža in na vsakokratno letno tržno vrednost premoženjske pravice. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo, da obseg novo najdenega premoženja predstavlja ½ premoženjske pravice služnosti. Potrebno bi bilo upoštevati, da je L. L. starejši umrl po M. L. in zato ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se deduje ½ pravice. Sodišče prve stopnje je zmotno napotilo na pot pravde pritožnika. Sodišče ni pojasnilo, zakaj šteje pravico pritožnika za manj verjetna od drugega dediča. Pritožnik se je že tekom postopka strinjal z navedbo pooblaščenca L. L. mlajšega, da je tržna vrednost drv na panju 25,00 EUR. L. L. mlajši ni uspel dokazati višine stroškov, tudi sicer pa so bile njegove trditve glede le-teh nelogične in neutemeljene. Sodišče bi moralo stroške predujma za sodnega cenilca naložiti, zlasti L. L., ki deduje večji del zapuščine in ima obveznost izplačati vrednost nujnega deleža. Sodišče prve stopnje ni sledilo navedbam pritožnika glede vrednosti zapuščine in se do njegovih navedb sploh ni opredelilo. Ni tudi sledilo predlogu pritožnika, da napravi uradne poizvedbe o vrednosti kubičnega metra drv pri G. g. C. d.o.o. oziroma pri pristojni organizaciji, ki bi lahko posredovala tudi podatke o stroških sečnje. Zmotne so navedbe sodišča, da pritožnik ni ocenil vrednosti zapuščine. Strinjal se je s trenutno tržno vrednostjo kubičnega metra drv na panju, L. L. pa ni dokazal stroškov sečnje in se ni opredelil do vrednosti v tistem delu, ki se nanaša na nabiranje stelje v obsegu šestih vozov na leto. Zaradi nalaganja bremen pritožniku, za katera ta šteje, da zanje sodišče ni imelo pravne podlage in zaradi nezapisa izpovedbe dediča J. L. na zapisnik, pritožnik ocenjuje, da je sodnica pristranska. Zato zahteva njeno izločitev in prenos krajevne pristojnosti na drugo sodišče. Pritožba ni utemeljena.

Iz razlogov izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep izdalo na podlagi določil (prvega odstavka in 3. točke drugega odstavka) 210. člena ZD, zato, ker je zaključilo, da sta oba v upoštev prihajajoča zakonita dediča, sicer zapustnikova sinova J. in L. L., zahtevala dedni delež v naravi, glede na naravo naknadno najdenega premoženja in določbo drugega odstavka 8. člena Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njegovega premoženja in pravic, pa bi ob dejstvu, da je član A. skupnosti T. le zapustnikov sin L. L., J. L. šel le nujni delež v gotovini. Pri tem pritožbeno izpostavljene trditve, da je zapustničin mož L. L. starejši umrl za ženo M. L. in iz česar bi lahko izhajalo tudi, da je solastni ½ delež na ugotovljeni premoženjski pravici povečan tudi za njegov dedni delež na zapuščini M. L., glede na vsebino izpodbijanega sklepa za pravilnost izpodbijane odločitve niso odločilne. Ob takšnih predhodnih zaključkih sodišča prve stopnje in ugotovitvah, da ugotovitev denarne vrednosti nujnega deleža J. L. na premoženjski pravici, ki edina predstavlja to naknadno najdeno premoženje, ni možna, ker je med L. L. in J. L. sporna denarna vrednost te premoženjske pravice, pa je sodišče prve stopnje pravilno izdalo izpodbijani sklep. ZD namreč v prvem odstavku in 3. točki drugega odstavka 210. člena zapuščinskim sodiščem nalaga, da takrat, ko se med zapuščinskim postopkom ugotovi, da so med dediči sporna dejstva, od katerih je (med drugim) odvisna tudi velikost dednega deleža, kar pomeni tudi takrat, kadar nastopi spor, ki se tiče vrednosti zapuščine, na podlagi katere se izračuna nujni delež (1), zapuščinski postopek prekinejo in dediča, katerega pravico štejejo za manj verjetno, napotijo na pravdo (člen 213 ZD). Napotitev na pravdo ob takšnih ugotovljenih okoliščinah je za zapuščinsko sodišče namreč obligatorna. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, da je L. L. vrednost naknadno najdenega premoženja zapustnice ocenil na znesek 1.600,00 EUR, J. L. pa je takšni oceni vrednosti nasprotoval, ni pa podal svoje ocene, oziroma je v pripravljalni vlogi z dne 20. 1. 2010 zatrjeval, da vrednost celotne zapuščine po pokojni M. L. in L. L. znaša v denarju 472,50 EUR na leto, izhaja pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da so dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega (nujnega) deleža oziroma nujnega deleža v denarju J. L., sporna. Ob takšnih, glede na listine v spisu pravilnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, pa je materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje o prekinitvi zapuščinskega postopka in potrebni napotitvi dediča na pravdo. Pritožbene trditve pritožnika o neobstoju spornih dejstev, ki bi narekovala uporabo določil 210. člena ZD in zmotnosti prekinitve zapuščinskega postopka in napotitvi dediča na pravdo, so tako neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da predstavlja naknadno najdeno premoženje zapustnika L. L., ki je predmet dedovanja, premoženjska pravica služnosti sečnje drv v obsegu 7 klafter drv na leto in nabiranje stelje v obsegu šestih vozov na leto v okviru A. s. T. na opredeljeno navedenih parcelah do ½. Takšna ugotovljena vsebina pravice pritožbeno ni izpodbijana. Ker pa ob vložitvi tožbe, na katero je bil napoten, dedič ni vezan na vsebino napotitvene odločbe, ampak mora v tožbi zahtevek oblikovati tako, kot mu nalagajo določila materialnega in procesnega prava, pa ni pravno odločilen zapis v izpodbijanem sklepu, da predstavlja najdeno premoženje zapustnika ½ ugotovljene premoženjske pravice. Zapisnik o naroku z dne 18. 1. 2010 in pripravljalna vloga L. L. z dne 27. 1. 2010 potrjujeta pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, da je L. L. zatrjevano oceno vrednosti zapuščine in njen izračun določno obrazložil tako, kot je to sodišče prve stopnje povzelo v šestem odstavku na strani 3 izpodbijanega sklepa. Vsebina navedenega zapisnika ter vsebina pripravljalne vloge pritožnika z dne 20. 1. 2010 (zapis pod točko I te vloge) potrjujeta tudi pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, da je J. L. na naroku dne 18. 1. 2010 izrazil le nestrinjanje z obrazloženo oceno zapuščine, kot je to podal L. L. po svojem pooblaščencu, v pripravljalni vlogi z dne 20. 1. 2010 pa glede ocene vrednosti zapuščine le navedel, da se strinja z navedbo pooblaščenca L. L., da znaša tržna vrednost kubičnega metra drv po panju 25,00 EUR, ne strinja pa se z upoštevanjem odbitka stroškov spravila in končno vrednostjo 8,00 EUR za kubični meter drv. Navedel pa je še, da glede na to, da je predmet zapuščinskega postopka po pokojni M. L. in po pokojnem L. starejšem L. služnostna pravica do 7 klafter drv in šestih vozov stelje na leto, 7 klafter drv pa znaša 18,90 m3 drv na leto, ob upoštevanju vrednosti 25,00 EUR za 1 m3 drv znaša vrednost celotne zapuščine obeh zapustnikov v denarju 472,05 EUR na leto. Kot dokaz za navedene trditve je predlagal po potrebi poizvedbe o vrednosti 1 m3 drv pri G. g. C. d.o.o. Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, da predmet dedovanja predstavlja služnost “sečnje drv” in pobiranje stelje v določenih količinah ne leto in v okviru A. s. T., je prepričljivo zaključilo, da (ne glede na nepopolnost in skopost trditev L. L.) iz takšnih trditev dedičev izhaja, da je s takšnimi trditvami zatrjevana in uveljavljana pravica J. L. manj verjetna. Noben od dedičev sicer ni utemeljeval oz. ocenjeval vrednosti premoženjske pravice, ki bi naj predstavljala naknadno najdeno (pridobljeno) zapuščino, glede upravičenja do stelje, samega upravičenja do sečnje drv (in stelje) pa tudi ne v povezavi z njenim izvrševanjem v okviru A. skupnosti T. in njenih pravil. Ob podanih trditvah dedičev pa je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da so trditve pritožnika glede pravno pomembnih okoliščin v zvezi z oceno vrednosti zapuščine bolj skope od trditev L. L., zato pa je njegova, s takšnimi trditvami utemeljevana pravica, manj verjetna. Pritožbeni očitki pritožnika o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in posledično zmotnem pravnem zaključku o manj verjetnem izkazu pravice pritožnika, se tako izkažejo kot neutemeljeni.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje v zvezi z izpodbijanim sklepom niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo pritožnika zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s členom 163 ZD).

Določba člena 356 ZPP (v zvezi s členom 163 ZD) sodišču druge stopnje v pritožbenem odločanju daje možnost za odreditev odločanja v konkretni zadevi v nadaljnjem postopku pred drugim (novim) sodnikom le v primeru ugoditve v pritožbi in razveljavitvi izpodbijane odločbe. Za odločanje o zahtevi za izločitev razpravljajočega sodnika iz morebitnih razlogov po 6. točki 70. člena ZPP (v zvezi s členom 163 ZD) pa pritožbeno sodišče ni pristojno. Glede na pritožbeni neuspeh pritožnikov in zgoraj navedeno so tako neutemeljene in neupoštevne zahteve pritožnika za “izločitev” sodnice.

Op. št. (1): primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 579/2004 z dne 15. 9. 2005.