Jedro

Dejstva glede na osebnost same obdolženke, težo kaznivega dejanja in obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine ne kažejo na to, da poštenega postopka brez dodelitve zagovornika ne bi bilo.

Če bi tožena stranka odobrila BPP brez presoje okoliščin v tem spornem primeru, bi šlo za posredno odobritev zagovornika po uradni dolžnosti, kar pa ni bil namen ZBPP-B. Takšno obravnavanje, kot ga je naredila tožena stranka, terja tudi načelo pravičnosti, ki je zaobseženo v 24. členu ZBPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, številka Bpp 841/2010 z dne 4. 5. 2010 je tožena stranka odločila, da se prošnja prosilke A.A.(tožnice v tem sporu) za odobritev brezplačne pravne pomoči (dalje bpp) zavrne. Tožena stranka razlaga odločitev z določbo 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, številka 23/2008, čistopis, dalje ZBPP), ki določa v prvem odstavku, da sodišče presoja okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev bpp predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialni-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Gre za očitek storitve kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovo ravnanje po drugem odstavku 201. člena KZ, ker naj bi kot mati od meseca aprila 2004 do junija 2008 večkrat s kuhalnico in rokama, enkrat tudi s pasom, pretepala po telesu in z nohti tudi večkrat opraskala svojega mld. sina, rojenega 1994, pri čemer je utrpel udarnine in opraskanine, med drugim pa ga tudi dne 15. 6. 2008 močno pretepala s kuhalnico po telesu in popraskala po roki, pri čemer je utrpel udarnine po obeh rokah in nogah, ranice na levem licu in opraskanine po roki. Navaja 3. člen Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki določa, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. To pomeni, da mora tožilec dokazati, da je kriv in da mora v dvomu sodišče vedno odločiti v korist obdolženca.

Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je bistveni element pravice do poštenega sojenja in je njen namen zagotoviti dejansko enakost v kazenskem postopku. V skladu s slovensko in tudi mednarodno zakonodajo je ta pravica fakultativna ali obligatorna (tudi sama Ustava RS določa le možnost obdolženca, da se brani z zagovornikom, ne pa obvezne obrambe z zagovornikom v vseh kazenskih postopkih). Poleg tega sama Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v 6. členu določa, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja ima pravico, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti. Če obramba ni obvezna (torej pozitivno pravo določa, da čeprav gre za kazenski postopek, ki nedvomno izjemno posega v človekove pravice obdolžencev, obramba z zagovornikom ni vselej obvezna), je potrebno v skladu s pravili in načeli mednarodnega prava gledati na interes pravičnosti, na kateri pojem pa se na abstraktni ravni opira tretji odstavek 24. člena ZBPP (po katerem je dolžan odločati Organ za BPP), ki pravi, da je zadeva očitno nerazumna, kadar je v nasprotju z interesi pravičnosti. Zakonodaja pa tega pojma ne določa. Zato pa je v skladu s sodno prakso pri odločanju o postavitvi zagovornika potrebno gledati na osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo z zagovornikom.

Eno temeljnih načel ZKP je načelo iskanja resnice (17. člen), po katerem sodišče odločilnih dejstev ne ugotavlja samo na predlog strank, temveč tudi po uradni dolžnosti. Iskanje resnice kot vodilno načelo kazenskega postopka sodišče zavezuje, da v okviru obtožbe po uradni dolžnosti med drugim ugotavlja dejstva, ki so obdolžencu v korist in jih sam zaradi svoje nevednosti ne uveljavlja. Sicer pa načelo iskanja resnice – v procesni teoriji in sodni praksi znano kot načelo iskanja materialne resnice – ne velja samo za sodišče, temveč tudi za policijo in državnega tožila ter za ves potek postopka.

Tožnica v tožbi uveljavlja tožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da povezava z odločitvijo na podlagi 24. člena ZBPP iz razlogov odločbe ni razvidna. Določil Konvencije o varstvu človekovih pravic ni mogoče neposredno uporabiti za pravna razmerja v Republiki Sloveniji, še posebej ne z interpretacijo, da določene pravice, ki veljajo v RS ne morejo presegati pravičnosti po konvenciji. Slovenija je suverena in samostojno odloča o tem, kaj je v njej pravično, čeprav je res, da pri tem ravni pravičnosti ne sme določiti nižje, kot je to določeno s konvencijo. Določila konvencije je tako potrebno razumeti kot napotek zakonodajalcev, kako naj v domači zakonodaji uredijo načelo pravičnosti, v zvezi z brezplačno pravno pomočjo pa je to uredil z določbo 24. člena ZBPP. Določila mednarodnih konvencij v RS tudi sicer veljajo le v obsegu, kot so sprejeta v domačo zakonodajo. Sklicevanje na abstraktno pravičnost, ki naj bi veljala po Konvenciji o varstvu človekovih pravic, je brez vsake podlage. Nedvomno med temeljna načela ZKP sodi načelo iskanja materialne resnice, ki jo sodišče ugotavlja tudi po uradni dolžnosti. V nasprotju z določili ZKP, pa je mnenje tožene stranke, da je načelu materialne resnice zadoščeno z obveznostjo sodišča, da je pri obravnavi kaznivega dejanja sodišče dolžno to resnico ugotoviti po uradni dolžnosti. ZKP natančno določa postopek, po katerem se materialna resnica ugotavlja in vlogo udeležencev v kazenskem postopku. Bistveni del tega postopka je tudi pravica do obrambe in do neodvisnega zagovornika, ki obdolžencu s svojim strokovnim znanjem pomaga, da na sodišču predlaga dokaze, ki so mu v prid. Sestavni del pravice do obrambe in temeljna pravica vsakega človeka je, da obdolženec v kazenskem postopku zavrne ali zamolči dokaze, ki ga lahko spravijo v neenakopraven položaj.

Pravic obdolženca v kazenskem postopku ni mogoče zadovoljiti s procesnim vodstvom sodišča in obveznostjo iskanja materialne resnice. Interes pravičnosti, kot ga opredeljuje tretji odstavek 24. člena ZBPP, je zato treba razumeti zgolj kot pravičnost, ki bi bila v nasprotju z načeli odobritve pravne pomoči, ne pa kot pravičnost, ki jo državljanom zagotavlja ZKP. Pred Okrajnim sodiščem v Žalcu teče zoper tožnico kazenski postopek, katerega namen je ugotoviti, ali je tožnica storila kaznivo dejanje, ki se ji očita. Pravica do obrambe je temeljna pravica v kazenskem postopku, s katero se zagotavlja vrsta pravic obdolženca, vsa pa pomenijo uresničevanje načela pravičnosti v kazenskem postopku. Predlaga, da sodišče odločbo tožene stranke razveljavi, da se prošnji tožnice ugodi in se ji odobri bpp za zastopanje v kazenskem postopku, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Žalcu, pod številko I K 9208/2009-3, in da se za izvajanje pravne pomoči določi odvetnik B.B. Predlaga še, da sodišče odloči o povrnitvi stroškov postopka tožeči stranki.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi ter še dodaja, da v tožbi tožeča stranka samo na splošno navaja, da je pravica do obrambe temeljna pravica v kazenskem postopku, s katero se zagotavlja vrsta pravic obdolženca, vse to pa pomeni uresničevanje načela pravičnosti v kazenskem postopku. Tožbene navedbe so abstraktne in se sploh ne „dotikajo“ konkretnega kazenskega postopka, ker tožnica samo na splošno navaja, da je bistveni del kazenskega postopka pravica do obrambe. Če obramba ni obligatorna, temveč fakultativna, je potrebno presojati konkretne okoliščine posameznega primera.

K točki 1. izreka: Tožba ni utemeljena.

Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) določa pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči (bpp), med katerimi so subjektivni pogoji, ki so vezani na stranko, in ki določajo njen finančno premoženjski položaj, ki pa se v tem postopku ni presojal, glede na to, da je tožena stranka odobritev bpp zavrnila že zaradi tega, ker ni bil izpolnjen objektivni pogoj, ki ga določa 24. člen ZBPP. Navedena zakonska določba določa, da se pri presoji dodelitve bpp kot pogoj upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev bpp, predvsem da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, in da je pričakovani izid zadeve za prosilca in njegovo družino življenjskega pomena, ki pa posredno vsebuje tudi interes pravičnosti, ki v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, kot že razlaga tožena stranka določa, da je zadeva očitno nerazumna, kadar je v nasprotju z interesi pravičnosti. Gre za to, da se mora obdolženemu zagotoviti pošten postopek, ali je ta zagotovljen z dodelitvijo zagovornika ali ne, pa je odvisno od samega posameznega primera. V obravnavani zadevi je tožena stranka pravilno presodila, da dejstva glede na osebnost same obdolženke, težo kaznivega dejanja in obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine ne kažejo na to, da tega poštenega postopka brez dodelitve zagovornika ne bi bilo, še posebej ob upoštevanju 3. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki določa, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja velja za nedolžnega dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Zakonitost postopka določa sam ZKP, pa tudi sicer ne gre za tako zapleteno dejansko in pravno stanje, da tožena stranka sama ne bi razumela česa je osumljena, in da tudi ne bi mogla podati svojega zagovora. Če bi tožena stranka odobrila bpp brez presoje okoliščin v tem spornem primeru, bi šlo za posredno odobritev zagovornika po uradni dolžnosti, kar pa ni bil namen ZBPP-B (prenehanje veljavnosti določb ZKP, ki se nanašajo na zagotovitev zagovornika osumljenemu oziroma obdolženemu, ki si glede na gmotne razmere ne more zagotoviti zagovornika sam), da se izven pogojev 70. člena ZKP (dodelitev zagovornika po uradni dolžnosti ob točno določenih pogojih), v interesu pravičnosti ter varovanju enakopravnosti, presodijo okoliščine v vsakem primeru posebej. Takšno obravnavanje, kot ga je naredila tožena strank, terja tudi načelo pravičnosti, ki je, kot že navedeno, zaobseženo v 24. členu ZBPP, glede na to, da tudi v drugih postopkih tožene stranke oziroma osebe, ki niso same začele postopka, pa so v njem udeležene, niso v postopku po svoji volji.

Brez pravne podlage so tako samo pavšalne tožbene navedbe, ki se sklicujejo na nepravilno uporabo Konvencije o varstvu človekovih pravic, ki jih ni mogoče neposredno uporabiti za pravna razmerja v Republiki Sloveniji, kot tudi sklicevanje na pravico do obrambe, ki mora biti zagotovljena udeležencem v postopku in jih ni mogoče zadovoljiti s procesnim vodstvom sodišča in obveznostjo iskanja materialne resnice.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen in je izpodbijana odločba na zakonu utemeljena (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, številka 105/06, dalje ZUS-1).

K točki 2. izreka: Ker je bila tožba zavrnjena, sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka, ker po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, v tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.