Jedro

Tožnik je postal polnoleten že pred skoraj enim letom in ga zato v nobenem primeru ni mogoče šteti v posebno družbeno skupino, kot jo v tožbi sam navaja, to je v skupino otrok sirot v Afganistanu, saj tožnik ni več mladoletna oseba.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se prošnji tožnika za priznanje mednarodne zaščite ugodi in se mu prizna status subsidiarne zaščite do 17. 2. 2018. Odločila je tudi, da odločba z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji do 17. 2. 2018, s tem da lahko pristojni organ v skladu z zakonskimi določbami uvede postopek za odvzem oziroma prenehanje tega statusa.

2. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe med drugim navaja, da je tožnik povedal, da je bil preganjan zaradi vere, ker je šiit, in tudi zato, ker je Hazar. Njegove navedbe glede preganjanja zaradi hazarske narodnosti in šiitske veroizpovedi je tožena stranka ocenila kot neprepričljive. Med drugim je tudi prišla do zaključka, da ni mogoče ugotoviti, da bi tožnik potreboval zaščito zaradi svoje hazarske narodnosti in s tem povezanosti šiitske veroizpovedi. Četudi bi bile njegove navedbe o preganjanju resnične, izpostavljeni dogodki ne dosegajo praga preganjanja. Zaključila je, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, pač pa mu je priznala subsidiarno obliko zaščite, saj je ugotovila, da tožnik v Afganistanu nima nikogar, ki bi zanj skrbel. Njegov brat, ki je zanj skrbel po tem, ko je moral zapustiti sirotišnico, se je do njega obnašal tako, da je tožnik občutil, da je nezaželen. Nelegalno ga je odpeljal tudi v Iran, kjer je moral delati. Tožena stranka je na podlagi tožnikovih navedb in preučenih informacij o izvorni državi o slabem položaju otrok ocenila, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v Afganistan soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu nečloveškega ravnanja in mu je zato podelila status subsidiarne zaščite.

3. Tožnik odločbo izpodbija le v delu, ker mu ni bil priznan status begunca. Meni, da so razlogi, zaradi katerih mu je priznana subsidiarna zaščita, prav tako razlogi za priznanje statusa begunca na podlagi pripadnosti posebni družbeni skupini, ki jo predstavljajo otroci sirote v Afganistanu, ki so izpostavljeni tveganju trgovine z ljudmi, nečloveškimi razmerami zaradi težaškega dela, ki ni primerno njihovi starosti, ter pomanjkanju oskrbe in prepuščenosti samemu sebi v boju za preživetje. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi v delu, kjer mu ni bil priznan status begunca in mu ta status prizna, oziroma podrejeno, naj vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka je po pozivu sodišča predložila upravne spise ter odgovor na tožbo, v kateremu v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri izpodbijani odločbi. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

5. Sodišče je v obravnavani zadevi najprej s sodbo št. I U 982/2016-6 z dne 24. 8. 2016 tožbi ugodilo in odločbo odpravilo ter vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek. Po presoji sodišča je tožena stranka kršila tožnikovo pravico do izjave, ker mu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, zlasti, ko se je sklicevala na informacije o izvorni državi, ki jih je sama pridobila, ne da bi jih posredovala tožniku v izjavo.

6. Zoper zgoraj citirano sodbo se je pritožila tožena stranka, Vrhovno sodišče RS je tožbi ugodilo in sodbo razveljavilo s sklepom št. I Up 295/2016 z dne 7. 12. 2016 ter vrnilo zadevo Upravnemu sodišču RS v ponovni postopek. Po mnenju Vrhovnega sodišča RS je prvostopenjsko sodišče odločilo izven meja tožbenega predloga, saj navedenih kršitev tožnik s tožbo ni uveljavljal in ni oporekal dejanskemu stanju, kot ga je ugotovila tožena stranka. Tožnik je opredelil obseg sodne presoje tako, da bi moralo sodišče presojati, ali so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za priznanje statusa begunca zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini - otroci sirote v Afganistanu. Poleg tega je Vrhovno sodišče RS v tem sklepu opozorilo še na tožnikov pravni interes za tožbo, saj je treba ugotoviti, ali status subsidiarne zaščite tožniku omogoča iste pravice in koristi kot status begunca.

7. Prvostopenjsko sodišče je v ponovljenem postopku s sodbo št. I U 1810/2016-13 z dne 2. 2. 2017 tožbi ponovno ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek. Pri tem je najprej ugotovilo, da tožnik ima pravni interes za vložitev tožbe in pojasnilo, zakaj je status begunca ugodnejši od subsidiarne oblike zaščite. Med drugim je v tej sodbi tudi pojasnjevalo, zakaj bi lahko bil tudi otrok, ki je sirota v Afganistanu, pripadnik posebne družbene skupine. Sodišče je zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje z namenom, da se ugotovi, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca, ki je preganjan zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini.

8. Zoper navedeno sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 1810/2016-13 se je pritožila tožena stranka, Vrhovno sodišče RS je pritožbi ugodilo in s sklepom št. I Up 77/2017 z dne 10. 5. 2017 sodbo Upravnega sodišča RS razveljavilo ter vrnilo zadevo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. Navedlo je, da je potrebno izhajati iz tožnikovih konkretnih okoliščin in ugotoviti, ali se pravice, ki izvirajo iz statusa subsidiarne zaščite, razlikujejo od pravic, ki bi mu bile priznane, če bi imel status begunca. Prvostopenjsko sodišče je nato s sklepom št. I U 1221/2017-26 z dne 23. 8. 2017 tožbo zavrglo. Razlog za zavrženje je bil v tem, ker upravni akt očitno ne posega v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika, saj mu je status subsidiarne oblike zaščite priznan, status begunca pa ne bi v ničemer izboljšal njegovega položaja, saj bi lahko razlogi za tak status trajali le do njegove polnoletnosti, torej do istega dne, kot mu je bil podeljen status subsidiarne zaščite.

9. Zoper zadnji sklep Upravnega sodišče RS št. I U 1221/2017-26 z dne 23. 8. 2017 se je pritožila tožeča stranka, Vrhovno sodišče RS je s sklepom št. I Up 224/2017 z dne 28. 11. 2018 sklep prvostopenjskega sodišča razveljavilo in vrnilo zadevo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. V zadnjem sklepu je Vrhovno sodišče RS med drugim navedlo, da iz tožbene podlage izhaja, da tožnik uveljavlja status begunca zaradi svoje mladoletnosti, saj trdi, da pripada posebni družbeni skupini, ki jo predstavljajo otroci sirote v Afganistanu. V zvezi z navedeno zadevo je pritožbeno sodišče postavilo predhodno vprašanje Sodišču EU, ki je s sodbo C-662/17 z dne 18. 10. 2018 razsodilo, da status subsidiarne zaščite, ki se priznava z zakonodajo države članice, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ne omogoča „istih pravic in koristi kot status begunca po pravu Unije in nacionalnem pravu“ v smislu te določbe, tako da sodišče te države članice pravnega sredstva zoper odločbo, s katero je ugotovljena neutemeljenost prošnje za priznanje statusa begunca, vendar se z njo prizna status subsidiarne zaščite, ne more zavreči kot nedopustnega zaradi nezadostnega interesa prosilca za nadaljevanje postopka, če se izkaže, da te pravice in koristi, ki izhajajo iz teh dveh statusov mednarodne zaščite, dejansko niso enake. Takega pravnega sredstva ni mogoče zavreči kot nedopustnega, tudi če se glede na konkretni položaj prosilca ugotovi, da ta s priznanjem statusa begunca ne bi pridobil več pravic in koristi kot s priznanjem statusa subsidiarne zaščite, ker ne uveljavlja ali še ne uveljavlja pravic, ki se priznavajo na podlagi statusa begunca, ki pa se na podlagi statusa subsidiarne zaščite ne priznavajo oziroma se priznavajo v manjši meri. Sodišče EU je poudarilo, da mora imeti prosilec, če bi se izkazalo, da pogoj v zvezi z dejansko enakostjo pravic in koristi, ki izhajajo iz obeh oblik mednarodne zaščite, ni izpolnjen, možnost, da zoper odločbo, s katero mu je zavrnjen status begunca, priznan pa status subsidiarne zaščite, vloži pravno sredstvo, čeprav ta prosilec ne uveljavlja oziroma še ne uveljavlja ene od pravic, ki se na podlagi teh dveh statusov mednarodne zaščite različno priznavajo. Vrhovno sodišče je v zadnjem sklepu prišlo do zaključka, da je tožniku treba priznati pravni interes za tožbo. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče RS navedlo, da odstopa od stališča v zadevi I Up 77/2017. Vrhovno sodišče RS je v zadnjem sklepu dalo prvostopenjskemu sodišču navodilo, naj presodi, ali so podani pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije in nato skladno s stališčem Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 86/2018 z dne 3. 10. 2018 opravi ex nunc presojo dejstev in dokazov ter pravnih vprašanj. Če bo prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da po kriterijih iz 26. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v obravnavani zadevi sploh ne gre za preganjanje, nadaljnja presoja utemeljenosti strahu ni potrebna in je pritožniku ni mogoče priznati.

10. Sodišče je v ponovljenem postopku ugotovilo, da tožba ni utemeljena.

11. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da tožnik podeljenega statusa subsidiarne zaščite (le-ta je potekel že dne 17. 2. 2018) ne izpodbija, saj to izrecno navaja v tožbi. Torej ostaja odprto le še vprašanje, ali bi bilo potrebno tožniku priznati status begunca.

12. Tožnik v tožbi kot razloge, zaradi katerih naj bi se mu priznal status begunca, med drugim navaja, da obstaja velika verjetnost, da bi tožnika brat ob vrnitvi v Afganistan ponovno poslal ilegalno v Iran, kjer bi bil izpostavljen težaškemu delu ali pa bi moral težaško delo opravljati v Afganistanu, saj je tudi tam otroško delo sistematično in problem po celi državi. Tožnik v tožbi trdi, da bi mu bilo potrebno priznati status begunca na podlagi pripadnosti posebni družbeni skupini. V konkretnem primeru gre po njegovem za posebno družbeno skupino, ki jo predstavljajo otroci sirote v Afganistanu, ki so izpostavljeni tveganju trgovine z ljudmi, nečloveškim razmeram zaradi težaškega dela, ki ni primerno njihovi starosti, ter pomanjkanju oskrbe in prepuščenosti samemu sebi v boju za preživetje. Pri tem se tožnik v tožbi sklicuje na različne vire, ki se nanašajo na status otrok. Otroci so lahko podvrženi posebnim oblikam preganjanja, to je trgovine z otroci, nevarnemu otroškemu delu, čemur je bil povržen tudi tožnik, in so zato lahko te kategorije otrok upravičene do statusa begunca na podlagi njihovi pripadnosti določeni družbeni skupini. Po mnenju tožnika v to kategorijo spada tudi sam. Tudi v Veliki Britaniji se je izoblikovala sodna praksa, ki smatra otroke iz Afganistana za posebno družbeno skupino. Glede na navedeno tožnik meni, da je upravičen do statusa begunca.

13. Glede na zgoraj navedeni povzetek tožbenih navedb torej tožnik uveljavlja, da bi mu moral biti priznan status begunca kot pripadniku posebni družbeni skupini in sicer kot otroku siroti v Afganistanu. Vrhovno sodišče je v zadnjem sklepu dalo prvostopenjskemu sodišču navodilo, da je potrebno opraviti ex nunc presojo dejstev in dokazov ter pravnih vprašanj. Navedlo je, da če se bo ugotovilo, da v obravnavani zadevi sploh ne gre za preganjanje, nadaljnja presoja utemeljenosti strahu ni potrebna in tožniku ni mogoče priznati statusa begunca. Iz navedenega razloga je prvostopenjsko sodišče ugotavljalo, ali sedaj tožnik še pripada družbeni skupini (otroci sirote iz Afganistana), ki naj bi bila glede na tožbene navedbe v Afganistanu preganjana. Torej je bistveno vprašanje, ali je tožnik sedaj še mladoletna oseba.

14. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je upoštevajoč vse navedbe tožnika v zvezi z njegovo starostjo kot fiktivni datum njegovega rojstva določila 18. 2. 2000, saj je tožnik dne 18. 2. 2016 podal prošnjo za mednarodno zaščito in takrat trdil, da je star 16 let (str. 7 obrazložitve odločbe). Torej je tožnik najkasneje 18. 2. 2018 dopolnil osemnajst let. Tožnik v tožbi tej ugotovitvi ne oporeka. Torej je tožnik postal polnoleten že pred skoraj enim letom in ga zato v nobenem primeru ni mogoče šteti v posebno družbeno skupino, kot jo v tožbi sam navaja, to je v skupino otrok sirot v Afganistanu, saj tožnik ni več mladoletna oseba. Ker je že pred skoraj enim letom prenehal biti mladoleten, so nerelevantne tožbene navedbe o tem, da je pripadnik take posebne družbene skupine, saj zaradi svoje starosti to ne more več biti. S tem v zvezi sodišče še pojasnjuje, da je pooblaščenki tožnika kot tudi toženi stranki poslalo zadnji sklep Vrhovnega sodišča RS in jima postavilo rok za morebitne pripravljalne vloge, ki pa jih v postavljenem roku nista vložili. Ker torej tožnik glede na svojo polnoletnost ne more biti pripadnik posebne družbene skupine, kot jo navaja v tožbi, mu ni mogoče priznati statusa begunca in zato ni razlogov za odpravo odločbe. V navedenem primeru tudi ni razlogov za odločanje v sporu polne jurisdikcije po 65. členu ZUS-1, saj ni razlogov za odpravo odločbe. Ker je odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 15. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave, katere niti ni predlagala nobena od strank v postopku. Presodilo je namreč, da dejansko stanje glede tega, da je tožnik postal polnoleten, kar je v tej zadevi ključnega pomena (od tega je odvisno, ali pripada v tožbi zatrjevani posebni družbeni skupini), med tožnikom in toženo stranko ni sporno. V skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 pa lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, kadar med strankama dejansko stanje ni sporno.