Jedro

Očitek obdolženki, da se je sestala z "emigrantom - kurirjem begunske skupine in agentom tuje obveščevalne službe" in mu postregla z jabolčnikom, ni pomenil kaznivega dejanja po 120. čl. KZ-51, ker tako dejanje tudi objektivno ni moglo pomeniti pomoči storilcu kaznivega dejanja pri varovanju pred kazenskim pregonom.

Izrek

I. Zahtevi M.N., hčerke obsojene M.M., za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 23.4.1953, v izreku pod I. točka 2. s p r e m e n i tako, da se obsojeno M.M. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti obtožbe, da je storilcem kaznivih dejanj zoper ljudstvo in državo po 100. in 109. členu KZ-51 dajala zavetje, hrano in druga sredstva ali jim kako drugače pomagala, s tem, da se je s soobsojenim A.M. dne 8. junija 1948, po obvestilu soobsojenega M.K., sestala z emigrantom-kurirjem begunske skupine in agentom tuje obveščevalne službe S.G. v podstrešni sobi na domu soobsojenega M.K. v P. in mu postregla z jabolčnikom; s čimer naj bi storila kaznivo dejanje pomoči storilcu kaznivih dejanj zoper ljudstvo in državo po 120. členu KZ-51. Stroški tega dela postopka obremenjujejo proračun.

II. Ob reševanju zahteve M.N., hčerke obsojenega A.M., se pravnomočna sodba glede obsojenega A.M. r a z v e l j a v i in se zadeva v tem obsegu vrne vrne v novo sojenje Okrožnemu sodišču v Ljubljani.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 23.4.1953 je bilo obsojenih 9 oseb, med njimi tudi zakonca A.M. in M.M., ki sta bila spoznana za kriva, da sta z dejanjem pod I. točka 2., A.M. pa še z dejanjem pod I. točka 3. izreka navedene sodbe storila kaznivo dejanje pomoči storilcu kaznivih dejanj zoper ljudstvo in državo po 120. členu KZ-51. Obsojena sta bila A.M. na 9 mesecev, M.M. pa na 6 mesecev strogega zapora, pri čemer jima je bil v izrečeno kazen vštet pripor, in sicer A.M. od 18.12.1952 dalje, M.M. pa od 26.12.1952 dalje; plačila stroškov kazenskega postopka pa sta bila oproščena. Zoper sodbo ni bila vložena pritožba in je tako postala pravnomočna. V tej kazenski zadevi ni spisa, temveč le prvostopna sodba. Iz izpiska iz kazenske evidence (ki ga je pribavilo Vrhovno sodišče), je razvidno, da je bila navedena kazen obs. M.M. s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 18.1.1954 spremenjena na 3 mesece zapora, sicer pa ni podatkov o tem, do kdaj sta obsojenca izrečeno kazen prestajala.

M.N., hčerka pokojnih obsojenih A.M. in M.M., je dne 17.5.1996 po svojem pooblaščencu vložila zoper to pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona in predlaga, da Vrhovno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da oba obsojenca oprosti obtožbe, po uradni dolžnosti pa tudi soobsojence.

Vrhovno državna tožilka Z.C. je v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlagala, da se obsojena A.M. in M.M. oprosti obtožbe. Meni, da v izreku opisano dejanje ne vsebuje znakov kaznivega dejanja po 120. členu KZ-51, ker ni navedeno, katera konkretna dejanja iz poglavja kaznivih dejanj zoper ljudstvo in državo naj bi storile osebe, katerim sta obsojenca po opisu sodbe nudila pomoč, kar velja tudi za vse soobsojence.

Zahteva za varstvo zakonitosti vložena v korist obsojene M.M. je utemeljena, ob reševanju zahteve vložene v korist obsojenega A.M. pa je Vrhovno sodišče na podlagi pooblastila iz 427. člena ZKP pravnomočno sodbo glede tega obsojenca po uradni dolžnosti razveljavilo. Takšno odločitev je sprejelo iz naslednjih razlogov: Kaznivo dejanje po 120. členu KZ-51 je storil, kdor je storilca kaznivih dejanj iz členov 100-117 tega zakona skrival, mu dajal zavetje, hrano, material, denar ali druga sredstva, mu vzdrževal zveze ali mu kako drugače pomagal ali kdor je oviral državne organe pri ulovitvi takega storilca. Z navedenim kaznivim dejanjem so bile torej inkriminirane posamezne oblike pomoči, ki jo je storilec tega kaznivega dejanja dajal storilcu, ki je storil (ali poskušal storiti) kakšno kaznivo dejanje zoper ljudstvo in državo. To kaznivo dejanje je bilo lahko storjeno le z naklepno obliko krivde, pri čemer je pomoč morala biti usmerjena na varovanje storilca zoper kazenski pregon zaradi kaznivega dejanja zoper ljudstvo in državo, ki ga je že storil ali vsaj poskušal storiti (Kobe, Bavcon - Kazenski zakonik s pojasnili in sodno prakso, Ljubljana 1970, stran 180).

V obravnavani zadevi Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz uvodnega dela opisa kaznivega dejanja, za katerega sta bila A. in M.M. spoznana za kriva, izhaja, da sta nudila pomoč storilcem kaznivih dejanj po 100. in 109. členu KZ-51. V konkretiziranem opisu njunih dejanj je navedeno, da sta nudila pomoč S.G., ki ga sodba opisuje kot "emigranta - kurirja begunske skupine in agenta tuje obveščevalne službe" (I. točka 2), glede obs. A.M. pa še, da je obvestil F.S. "o prihodu kurirjev begunske skupine" (I. točka 3). V obrazložitvi pa se izpodbijana sodba sklicuje tudi na ugotovitve sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 30.12.1952. S slednjo sodbo so bile pravnomočno obsojene 4 osebe, med njimi tudi F.S., ki je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja sodelovanja pri sovražnem delovanju proti Jugoslaviji po 109. členu KZ-51. V zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo vložila M.N. v korist svojih obsojenih staršev, se navaja, da vsi očitki obtožbe temeljijo le na navedbah in predlogih tožilca, ki je imel takrat prevladujočo vlogo v teh procesih, in da so bili tako obdolženci kot priče izpostavljeni maltretiranju in da zato kazenski postopek ni potekal v skladu z načelom ugotovitve dejanskega stanja in popolne resnice. S temi navedbami vložnica zahteve uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo (2. odstavek 420. člena ZKP), oziroma uveljavlja kršitve določb kazenskega postopka, ki pa niso konkretizirane in jih tudi sicer (glede nato, da ni več sodnega spisa) ni mogoče preizkusiti.

Po presoji Vrhovnega sodišča pa je, vsaj glede obsojene M.M., utemeljena trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti, da dejanje, katerega je bila obsojena, ni pomenilo kaznivega dejanja. Tudi če bi bil namreč S.G. storilec kakšnega kaznivega dejanja zoper ljudstvo in državo, zgolj očitek obsojenki, da se je z njim sestala in mu postregla z jabolčnikom, še ni pomenil kaznivega dejanja po 120. členu KZ-51, saj to njeno dejanje tudi objektivno ni moglo pomeniti pomoči pri varovanju S.G. pred kazenskim pregonom za storjeno kaznivo dejanje zoper ljudstvo in državo. Ker je bil tedaj s pravnomočno sodbo v škodo obsojene M.M. prekršen kazenski zakon na način iz 1. točke 372. člena ZKP, je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo glede te obsojenke spremenilo in jo oprostilo obtožbe; glede stroškov kazenskega postopka pa odločilo, da obremenjujejo proračun (1. odstavek 426. člena in 1. odstavek 96. člena ZKP).

Dejanje, zaradi katerega je bil obsojen A.M., ima formalno zakonske znake kaznivega dejanja po 120. členu KZ-51, saj se mu očita, da je S.G. kot "agentu tuje obveščevalne službe" dal podatke o vojski na Vrhniki in da je vzdrževal zvezo s F.S., ki je bil v drugem kazenskem postopku - ki se je vodil pri Okrožnem sodišču v Ljubljani - pravnomočno obsojen kot storilec kaznivega dejanja po 109. členu KZ-51. Toda pri reševanju zahteve za varstvo zakonitosti je nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, da naj bi bil S.G. agent tuje obveščevalne službe, F.S. pa storilec kaznivega dejanja po 109. členu KZ-51. Glede teh odločilnih dejstev so namreč razlogi v izpodbijani sodbi ne samo zelo pomanjkljivi, temveč tudi zelo neprepričljivi oziroma dvomljivi. Tako izpodbijana sodba glede S.G. zgolj na podlagi zagovora F.S. ugotavlja, da je bil tudi on v skupini ilegalnih kurirjev; sicer pa v izpodbijani sodbi kot tudi v spisu zoper F.S. ni dokazov o tem, da je bil v resnici agent tuje obveščevalne službe. Ugotovitev tega odločilnega dejstva v izpodbijani sodbi temelji očitno le na domnevi, da so vsi, ki so po vojni pobegnili v inozemstvo in se nato ilegalno vračali v domovino, bili agenti tujih obveščevalnih služb in s tem storilci kaznivih dejanj zoper ljudstvo in državo. To velja tudi glede razlogov sodbe z dne 30.12.1948, s katero je bil F.S. spoznan za krivega, da se je sestal "z emigrantom in agentom tuje obveščevalne službe" J.Ž. in od njega sprejel ilegalno pošto, ki jo je odnesel v Ljubljano ter jo izročil soobsojenemu J.F. Čeprav je F.S. pravnomočno obsojen kot storilec kaznivega dejanja po 109. členu KZ-51, pa Vrhovno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je vrhovni državni tožilec vložil v korist tega obsojenca - kot tudi v korist J.F. ter ostalih oseb obsojenih v zadevi K 385/52 - zahtevo za varstvo zakonitosti (ki se vodi pod opr. št. I Ips 243/98), zaradi kršitve kazenskega zakona na način iz 1. točke 372. člena ZKP, vendar o tej zahtevi še ni bilo odločeno. Ker torej obstaja precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, od katerih je odvisna pravilna uporaba določbe 120. člena KZ-51, je Vrhovno sodišče glede obsojenega A.M. pravnomočno sodbo razveljavilo in v tem delu razveljavljeno sodbo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje (1. odstavek 426. člena ZKP).