Jedro

Služnostne pravice na solastni stvari ni mogoče ustanoviti.

Zgolj uporaba poti na solastnem zemljišču za priposestvovanje stvarne služnosti ne zadošča.

Izrek

I. Pritožba tožnikov se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu (drugi odstavek I. točke in II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožencev se ugodi in se sodba v ugodilnem delu I. točke izreka (glede opustitve poseganj v služnostno pravico hoje in voženj, vknjižene pri nepremičnini parc. št. 000/12, k. o. ..., izročitve naprave za odpiranje vrat, stoječih na parceli 000/2, k. o. ..., in prepovedi nadaljnjega vznemirjanja) tako spremeni, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

III. Tožnika sta v roku 15 dni tožencema dolžna povrniti 810,96 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je prvemu tožencu naložilo, da je dolžan opustiti vsakršno poseganje v služnostno pravico hoje in voženj, ki je vknjižena na nepremičnini s parc. št. 000/12, k. o. ..., še zlasti mora tožnikoma izročiti napravo ali ključe, ki odpirajo približno 1,5 m visoka vrata, nameščena na stebre ograje, postavljene ob uvozu z glavne ceste na skrajnem zahodnem delu nepremičnine parc. št. 000/2, iste k. o., ki meji z nepremičnino s parc. št. 000/5, k. o. ..., kot jih prikazuje fotografija 11, in mu prepovedalo, da v bodoče ovira prost prehod in vožnje po opisani služnostni poti. V presežku je tožbeni zahtevek na prepoved vznemirjanja služnostne pravice zavrnilo (I. točka izreka), zavrnilo pa je tudi tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja brezplačne stvarne služnosti hoje in vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi za potrebe gospodujočih zemljišč s parc. št. 000/10 in 000/11, obe k. o. ..., po obstoječi poti, v breme vsakokratnega lastnika nepremičnin s parc. št. 000/2 in 000/1, k. o. ..., ter prepoved vznemirjanja te služnostne pravice (II. točka izreka). Odločilo je še, da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3. Tožnika uveljavljata absolutno bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, ki bi privedli do drugačne odločitve. Onemogočena jima je bila pravica do obrambe ter pravica, da izkažeta drugačno dejansko stanje. Ker je sodišče najprej ugotovilo, da so tožniki in njuni predniki imeli pravico do uporabe zatrjevane služnostne poti, nato pa navedlo, da so jo uporabljali redko, zaradi česar je niso priposestvovali, so razlogi sodbe v medsebojnem nasprotju. V nadaljevanju pritožnika pojasnjujeta nastanek njunih parcel, ki so bile v preteklosti del skupne parcele 000/1, k. o. ..., v solastništvu pravnih prednikov. Ti so lastništvo uredili s Pogodbo o razdružitvi in darilno pogodbo z 10. 9. 2003, ko je njuna pravna prednica A. A. postala izključna lastnica nepremičnin 000/10 in 000/11, k. o. ..., v njuno last pa sta prišli z darilno pogodbo s 27. 7. 2007, ko sta prejela tudi pravno upravičenje za uporabo služnostne poti. Ta pravica sicer izhaja že iz darilne pogodbe z 2. 10. 1995, kjer je bila dogovorjena služnostna pravica po parceli 000/12, k. o. ..., za vse parcele v vložku 004, iste k. o., med katere je spadala tudi prvotna parcela 000/1. S tem je dobrovernost tožnikov izkazana. Sodišče bi moralo v priposestvovalno dobo všteti čas, ko so zatrjevano pot uporabljali pravni predniki, najprej B. B., nato njuna mati A. A. kasneje pa sta jo uporabljala sama ali njun izpolnitveni pomočnik. Predlagata razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Toženca v pritožbi opozarjata, da sodišče ni ugotovilo poseganja v služnostno pravico, vknjiženo na nepremičnini 000/12, k. o. ..., saj se ovira (vrata) nahaja na parc. 000/2, iste k. o., in ne na služeči nepremičnini. Že iz navedenega razloga bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti. Ker vrata niso postavljena na služnostno pot, ne gre za izključevanje, motenje ali oviranje izvrševanja stvarne služnosti. Sodišče je ugotovilo, da tožnika nimata služnosti poti na parc. 000/2, k. o. ..., prav tako je nimata na parcelah 000/6 in 000/1, iste k. o., zato do svojih parcel po nepremičnini 000/12, k. o. ..., ne moreta priti. Za svoj zahtevek zato nimata pravnega interesa, sama hoja gor in dol po služeči nepremičnini pa bi bila v grobem nasprotju z določilom prvega odstavka 219. člena SPZ o načinu izvrševanja služnostne pravice. Izrek sodbe je sam s sabo v nasprotju, saj jima je sodišče naložilo izročitev naprave za odpiranje vrat, ki stojijo na parc. 000/2, k. o. ..., obenem pa v nadaljevanju ugotovilo, da na tej parceli služnostne pravice nista izkazala. Poleg tega je upoštevalo, da je prehod na parcelo preko malih vrat možen, a navedlo, da se ta ne nahajajo na gospodujočem zemljišču, kar je pri večjih vratih spregledalo. Tožnika imata po sodbi torej dostop skozi dvoja vrata, ki pa ne stojijo na služeči nepremičnini, zato so razlogi sodbe nelogični in obremenjeni s kršitvijo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo, in sicer določbi 212. in 219. člena SPZ, prav tako je napačno ugotovilo dejansko stanje. Do vznemirjanja stvarne služnosti namreč ni prišlo, saj na služnostni poti ni nobene ovire. Poleg tega so bila vrata postavljena že več kot štiri leta pred vložitvijo tožbe, a se v tem času tožnika nista poslužila pomoči, torej služnosti nista izvrševala. Vznemirjanje tako sploh ni bilo dokazano. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

5. Na pritožbo tožnikov sta odgovorila toženca in predlagala njeno zavrnitev.

6. Pritožba tožnikov ni utemeljena, pritožba tožencev pa je utemeljena.

O pritožbi tožnikov

7. Tožnika konkretizirano izpodbijata le odločitev, s katero je sodišče zavrnilo obstoj stvarne služnosti na parceli 000/1, k. o. ..., v korist njunih parcel 000/10 in 000/11, iste k. o. Ker pritožbeno sodišče preizkuša sodbo sodišča prve stopnje le v izpodbijanem delu in v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, je odločitev v preostalem delu preizkusilo le glede razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker teh kršitev ni zaznalo, v zavrnilni del odločitve iz I. točke izreka ter III. točke izreka, kolikor se nanaša na parcelo 000/2, k. o. ..., ni posegalo.

8. Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve podrobno pojasnilo, zakaj posameznih dokazov ni izvedlo, in s tem tožnikoma omogočilo, da v pritožbi to odločitev konkretizirano grajata. Zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da jima je bila zaradi neizvedbe dokazov, pri čemer teh ne opredelita, onemogočena pravica do obrambe, v pritožbi ne moreta uspeti. Tožnika bi morala namreč ustrezno pojasniti, kateri od zavrnjenih dokaznih predlogov bi moral biti izveden in kako bi vplival na presojo dejanskega stanja. Neutemeljen je tudi nadaljnji očitek o nasprotju med razlogi sodbe glede uporabe poti in zaključkom, da služnosti nista priposestvovala, saj je sodišče pri presoji pogojev za ugotovitev stvarne služnosti pravilno izhajalo iz materialnopravnih določil o priposestvovanju stvarne služnosti, po katerih zgolj uporaba poti za njeno pridobitev ne zadošča, svojo odločitev pa je jasno in argumentirano obrazložilo. Očitanih kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče prve stopnje torej ni zagrešilo.

9. Zemljišči tožnikov, v korist katerih zatrjujeta obstoj služnostne poti, sta bili v preteklosti del enovite parcele 000/1, k. o. ..., ki je bila sprva v lasti pravnega prednika pravdnih strank B. B., po njegovi smrti pa v solasti njegovih dedičev, med njimi pravne prednice tožnikov A. A. in pravnega prednika tožencev C. C. Do razdružitve solastnine je prišlo v letu 2003 in šele takrat je nastala potreba za pridobitev služnostne pravice v korist parcel 000/10 in 000/11, k. o. ..., kot dela prejšnje parcele 000/1, iste k. o., ki sta po razdelitvi solastnine prešli na mater tožnikov A. A. Tožnika sodišču neutemeljeno očitata, da pri presoji nastanka stvarne služnosti ni pravilno upoštevalo zgodovinskega nastanka parcel, temveč je prav ta nastanek ključen razlog, da o izvajanju služnostne pravice pred letom 2003 ni mogoče govoriti. Do takrat so bila namreč tako zatrjevano gospodujoče kot služeča zemljišča v solastnini in so imeli solastniki enako možnost njihove uporabe, služnostne pravice na (so)lastni stvari pa ni mogoče ustanoviti. Pritožbene navedbe, da bi sodišče zato moralo ugotoviti dobroverno izvajanje služnostne pravice že od leta 1995 dalje, so glede na navedeno neutemeljene, saj zgolj uporaba poti na solastnem zemljišču za priposestvovanje stvarne služnosti ne zadošča. 10. V obravnavani zadevi sta tožnika tožbo vložila v letu 2015, zato od leta 2003, ko je prišlo do razdružitve solastnine, še ni potekla 20 letna priposestvovalna doba iz drugega odstavka 217. člena SPZ. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožnika nista izkazala pogojev za priposestvovanje v skrajšani dobi 10 let (prvi odstavek 217. člena SPZ), saj nista navedla pravnega temelja, na podlagi katerega bi bila po razdružitvi solastnih parcel ustanovljena služnostna pravica v korist parcel 000/10 in 000/11, k. o. .... Tega namreč ne moreta izvajati iz darilne pogodbe z 2. 10. 1995, s katero je bila dogovorjena služnostna pravica po parceli 000/12, k. o. ..., v korist parcel, vpisanih v vložku 004, iste k. o., ker ta ni zajemala poti po prej enoviti parceli 000/1, temveč pot v njeno korist1. Da bi bila služnostna pravica dogovorjena po razdružitvi solastnine in nastanku ločenih parcel, tožnika nista zatrjevala2, zato tudi nista izkazala dobre vere kot pogoja za priposestvovanje služnostne pravice v desetletnem obdobju.

11. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo tožnikov zavrnilo in ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi tožencev

12. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da imata tožnika vknjiženo služnostno pravico pri nepremičnini s parc. št. 000/12, k. o. ..., kot služečem zemljišču v lasti tožencev, medtem ko je do zatrjevanega motilnega ravnanja s postavitvijo ovire prišlo na sosednji parceli 000/2. Na tej parceli tožnika obstoja služnostne pravice nista izkazala, česar v pritožbi konkretizirano ne izpodbijata. Toženca zato utemeljeno opozarjata na nasprotje v razlogih sodbe o tem, da sta tožnika vznemirjala pri izvrševanju služnostne pravice, saj na nepremičnini, kjer je prišlo do spremembe, nimata stvarnih upravičenj, na služečem zemljišču pa je stanje nepremičnine ostalo enako in zato ni mogoče govoriti o motenju, izključevanju ali oviranju nadaljnjega izvrševanja stvarne služnosti. Določila 212. člena SPZ namreč ni mogoče razlagati tako široko, da bi se zaradi varstva služnostne pravice omejevala lastninska pravica na sosednjih nepremičninah, ki s služnostjo niso obremenjene.

13. Ker sta tožnika z isto tožbo zahtevala tudi ugotovitev obstoja služnostne pravice na parc. 000/2, k. o. ..., ki predstavlja v naravi prehodno parcelo med javno potjo parc. št. 000/4, parcelo tožencev 000/12, na kateri imata vknjiženo služnost, nadaljnjo parcelo 000/6, za katero zatrjujeta, da jo lahko prosto prehajata, do poti parc.št. 1986, vse ista k.o., ni mogoče pritrditi pritožbi, da za tožbeni zahtevek nista imela pravnega interesa. Če bi namreč v postopku uspela izkazati obstoj služnostne poti po parc. 000/2, bi z zahtevkom na prepoved vznemirjanja uspela.

14. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da na parceli, kjer so bila postavljena vrata, tožnika nimata stvarne služnosti, je nepravilno uporabilo določilo 212. člena SPZ, ko je tožencema naložilo izročitev naprave za odpiranje vrat in prepoved nadaljnjih vznemirjanj. Zato je pritožbeno sodišče sodbo tudi v tem delu spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek tožnikov v celoti zavrnilo (358. člen ZPP). Pri tem se je v obrazložitvi opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so bile za odločitev bistvenega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O stroških pritožbenega postopka

15. Tožnika s pritožbo nista uspela, zato svoje stroške pritožbenega postopka krijeta sama, tožencema pa sta dolžna povrniti njune stroške, ki sta jih imela s pritožbo in odgovorom na pritožbo (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Te je sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo in tožencema priznalo 412,50 odvetniških točk za sestavo pritožbe in enako število točk za sestavo odgovora na pritožbo, oboje povečano za materialne stroške in DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR skupno znaša 615,96 EUR, povečano za sodno takso za sestavo pritožbe v višini 195 EUR pa 810,96 EUR. Te stroške sta tožnika tožencema dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1 Ta se je ob delitvi parcele v skladu z 225. členom SPZ pravilno prenesla na vse novonastale parcele. 2 Iz darilne pogodbe s 27. 7. 2007 (priloga A 27) izhaja celo nasprotno, saj je v njej zapisano, da si bosta obdarjenca dostop do parcele naknadno urejala sama in nikakor ni več predmet urejanja darovalke te pogodbe.