Jedro

Pritožnica neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje kljub pozivu tožene stranke v pripravljalni vlogi ni po uradni dolžnosti izvedlo dokaznega postopka ugotovitve ničnosti Gradbene pogodbe. Določba 92. člena OZ, ki sodišču nalaga, da pazi na ničnost po uradni dolžnosti, namreč ni izjema od razpravnega načela. Pomeni le, da mora sodišče ničnost upoštevati, četudi se prizadeta stranka nanjo izrecno ne sklicuje, nikakor pa ne spreminja vsebine razpravnega načela, ki v konkretnem primeru toženki nalaga dolžnost, da navede vsa dejstva, ki morajo obstajati, da bi sodišče lahko sklepalo o ničnosti Gradbene pogodbe.

Tožena stranka je v vlogi z dne 19. 11. 2017 izrecno navedla, da bi upravičenost izplačila zadržanih sredstev lahko uveljavljala v drugem pravdnem postopku, kakor tudi plačilo OVD in delo koordinatorja za VD ter predvsem opravljena dodatna dela, da pa zaradi racionalnosti predlaga sodišču, da vse zadeve združi. Tožena stranka je torej postavila nasprotni tožbeni zahtevek, ki bi ga sodišče prve stopnje moralo obravnavati kot nasprotno tožbo in ne kot pobotni ugovor.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 19245/2017 z dne 9. 3. 2017, ostane v veljavi v 1. in 3. točki izreka (I. točka izreka sodbe) in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.913,00 EUR nadaljnjih stroškov v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper citirano sodbo v celoti je pritožbo vložila tožena stranka in uveljavljala pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremni tako, da tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo zneska 25.000,00 EUR s pripadki, zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo 26.814,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 8. 11. 2016 dalje in plačilo računa 1/2017 v znesku 34.422,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 12. 2. 2017 dalje, skupaj z vsemi stroški tega pravdnega postopka, v roku 15 dni, po poteku prostovoljnega izpolnitvenega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje in odločitev sodišču prve stopnje, in sicer pred drugega sodnika.

3. Na pravilno vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali na podlagi Gradbene pogodbe št. 01 z dne 25.5.2016 (Gradbena pogodba), s katero se je tožena stranka kot izvajalec zavezala tožeči stranki kot naročniku, da bo zanj zgradila tri stanovanjske objekte s pripadajočo zunanjo ureditvijo. Tožeča stranka je z izvedbo del pričela, vendar pogodbenih obveznosti ni izpolnila tako, kot je bilo dogovorjeno. Zato sta stranki dne 3.2.2017 sklenili Dogovor o sporazumni prekinitvi gradbene pogodbe, po katerem se je tožena stranka zavezala tožeči stranki vrniti preveč plačani znesek 25.000,00 EUR do 8.3.2017, po izpolnitvi pogojev, navedenih v Dogovoru, pa stranki naj ne bi več imeli medsebojnih zahtevkov in obveznosti. Ker tožena stranka v Dogovoru določenega zneska ni plačala, zahteva tožeča stranka v tej pravdi plačilo zneska 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.3.2017 dalje.

6. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo. Na podlagi ocene izvedenih dokazov je pravilno zaključilo, da Dogovor z dne 3.2.2017 velja in toženo stranko zavezuje k plačilu zneska 25.000,00 EUR. Tožena stranka nasprotnega s predloženimi listinami ni dokazala, zaslišanju pa se je odrekla, saj na narok za glavno obravnavo ni pristopila.

7. Pritožnica neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje kljub pozivu tožene stranke v pripravljalni vlogi ni po uradni dolžnosti (92. člen Obligacijskega zakonika1, v nadaljevanju OZ) izvedlo dokaznega postopka ugotovitve ničnosti Gradbene pogodbe. Določba 92. člena OZ, ki sodišču nalaga, da pazi na ničnost po uradni dolžnosti, namreč ni izjema od razpravnega načela. Pomeni le, da mora sodišče ničnost upoštevati, četudi se prizadeta stranka nanjo izrecno ne sklicuje, nikakor pa ne spreminja vsebine razpravnega načela, ki v konkretnem primeru toženki nalaga dolžnost, da navede vsa dejstva, ki morajo obstajati, da bi sodišče lahko sklepalo o ničnosti Gradbene pogodbe št. 01 z dne 25. 5. 2016.2

8. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je toženka ponudila podlago za presojo morebitne ničnosti te pogodbe, s tem, ko je opozorila sodišče prve stopnje na zahtevo služnostnega upravičenca po prekinitvi del in vzpostavitvi zemljišča v prvotno stanje z dne 15. 11. 2016 ter na (z njegove strani) vloženo tožbo pred Okrajnim sodiščem v Kranju P 285/2016 z dne 17. 11. 2016 proti B. d. o. o. zaradi motenja posesti in služnostne poti. Pogodba je nična, če nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom (če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega)3. Ker predhodno navedenih trditev ni mogoče subsumirati pod citirani zakonski dejanski stan, pa sodišče prve stopnje Gradbene pogodbe pravilno ni presojalo z vidika ničnosti. Naknadna nemožnost izpolnitve (na katero se tožena stranka sicer prvič izrecno sklicuje šele v obravnavani pritožbi - prim. prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), katero tožena stranka izpeljuje iz omenjene zahteve služnostnega upravičenca, ne predstavlja razloga, zaradi katerega bi bila Gradbena pogodba nična (116. in 117. člen OZ).

9. Neutemeljen je nadalje tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje kljub predloženim dokazom ni opredelilo do ničnosti Dogovora z dne 3. 2. 2017 in s tem uveljavitve drugega odstavka 87. člena OZ. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da Dogovor z dne 3. 2. 2017 po svoji vsebini ali namenu nasprotuje temeljnim moralnim načelom. Prav tako ne, da je podpis dogovora glede na zahtevo in celo tožbo služnostnega upravičenca nedvoumen dokaz „nepoštenosti tožeče stranke“, ker tudi takrat ni navedla dejanskih razlogov za prekinitev del. Sodišče prve stopnje se v nasprotju z zatrjevanji pritožnice do „ničnosti dogovora“ torej ni bilo dolžno opredeliti.

10. Tožena stranka nadalje očita sodišču prve stopnje, da je neutemeljeno zavrnilo njen „pobotni zahtevek.“

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje z zahtevkom tožene stranke za plačilo zneska 61.399,30 EUR ukvarjalo in v obrazložitvi navedlo, da ga je kot neutemeljenega zavrnilo in tudi pojasnilo, zakaj. Sodišče prve stopnje je navedbe tožene stranke iz ugovora zoper sklep o izvršbi (ki jih je sicer pravilno povzelo) in nadaljnjih vlog v zvezi z zahtevo za izplačilo zadržanih sredstev v višini 26.977,00 EUR in zaračunano opravljeno storitvijo „vodenje gradbišča“ v višini 34.422,30 EUR na osnovi Odločbe o imenovanju z dne 1. 6. 2016 in njen predlog, da sodišče zavrže zahtevek upnika in mu „naloži plačilo dolgovanega zneska v višini 61.399,30 EUR“, zmotno prepoznalo kot pobotni ugovor. Tožena stranka je v vlogi z dne 19. 11. 2017 izrecno navedla, da bi „upravičenost izplačila zadržanih sredstev lahko uveljavljala v drugem pravdnem postopku, kakor tudi plačilo OVD in delo koordinatorja za VD ter predvsem opravljena dodatna dela, da pa zaradi racionalnosti predlaga sodišču, da vse zadeve združi.“ Tožena stranka je torej postavila nasprotni tožbeni zahtevek, ki bi ga sodišče prve stopnje moralo obravnavati kot nasprotno tožbo (183. člen ZPP). Ker sodišče prve stopnje svoje odločitve o zavrnitvi nasprotnega tožbenega zahtevka ni navedlo v izreku izpodbijane sodbe, o tem zahtevku ni odločilo.4 Zato pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo na pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na njen nasprotni zahtevek. Moralo pa bo sodišče prve stopnje tega obravnavati kot nasprotno tožbo tožene stranke.

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja materialnopravno pravilno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo zneska 25.000,00 EUR z obrestmi ugodilo. Pri tem ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Očitanih bistvenih kršitev določb postopka pa pritožnik ni konkretiziral. 13. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14. Ker tožena stranka povrnitve pritožbenih stroškov ni zahtevala, je odločanje o njih odpadlo.

1 Na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti in se lahko nanjo sklicuje vsaka zainteresirana oseba. 2 Prim. odločbo II Ips 243/2016. 3 Tako prvi odstavek 86. člena OZ. 4 Glej Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, 3. knjiga, str. 311.