Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Motenje posesti mora biti protipravno in posestnik nima pravnega varstva, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu (tretji odstavek 33. člena SPZ). Ravnanje skladno s pravnomočno in izvršljivo sodno odločbo temelji na zakonu ter predstavlja zakonito, dovoljeno ravnanje.
Za presojo protipravnosti toženkinega ravnanja ni bistveno, če objektivne in subjektivne meje pravnomočnosti navedenih sodnih odločb zajemajo tožnike, temveč da je bila toženka stranka postopka in nosilka materialnih upravičenj v izreku izdanih sodnih odločb ter je njeno ravnanje temeljilo na izvršitvi sodbe in sklepa o izvršbi.
Iz tožbenega zahtevka in trditev izhaja, da tožniki kot motilno dejanje označujejo celotno postavitev betonske ograje, ki jim preprečuje parkiranje. Postavitev ograje preko dovoljenih mer so tožniki omenjali le v povezavi z ugovorom toženke, da je ravnala skladno s sodno odločbo, pri čemer so trdili, da je presegla dovoljene mere, kar ne pomeni ravnanja skladno s sodno odločbo. Niso pa trdili, da prekoračitev dovoljenih mer predstavlja motilno dejanje. Protipravnost ravnanja toženke se presoja zgolj v luči zatrjevanega motilnega dejanja, tj. postavitve betonske ograje. Za tožnike je motilno dejanje predstavljala postavljena ograja in v tem delu toženka ni ravnala protipravno, saj ji je postavitev betonske ograje dovoljevala pravnomočna in izvršljiva sodna odločba.
Z delno odstranitvijo ograje se ne bi vzpostavilo prejšnje posestno stanje, kot ga želijo tožniki, in tudi ne bi bil dosežen namen vložene tožbe, ki je v odstranitvi ograje in omogočanju parkiranja.
Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.
1.Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna v roku 8 dni na nepremičnini z ID znakom parcele 1000, na naslovu ..., ki v naravi predstavlja dvorišče in parkirišče stavbe, odstraniti betonsko ograjo, zgrajeno pred vhodom in desno od vhoda v stavbo, gledano frontalno s ceste proti vhodu, da se ji prepove vsakršno nadaljnje vznemirjanje in motenje posesti ter da je dolžna tožnikom povrniti pravdne stroške (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožniki v celoti krijejo pravdne stroške (II. točka izreka).
2.Zoper navedeni sklep se pritožujejo tožniki iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov, predlagajo njegovo spremembo, podredno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navajajo, da odločba III P 2346/2012 z 19. 1. 2017 in na njej temelječ izvršilni naslov ne odpravljata protipravnosti motilnega ravnanja, saj sodba po pravilih o subjektivnih mejah pravnomočnosti zoper njih ne učinkuje. Čeprav so bili takrat že večinski lastniki sporne nepremičnine, niso bili stranka postopka, ampak je bila tožena A. A. Tožniki niso njeni pravni nasledniki. Spor se je nanašal na prepoved vznemirjanja lastninske pravice in ne na vprašanje lastništva sporne parcele.
3.Sodišče ni upoštevalo, da so etažni lastniki 24. 2. 2017 sprejeli sklep o ureditvi zemljišča. Od sprejetja tega sklepa odsotnost ograje ne predstavlja več protipravnega stanja. Sodišče se tudi ni opredelilo do vprašanja, ali navedena sodba učinkuje zoper tožnike. Podani sta bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnikom so bile kršene tudi pravice do izjave, enakega varstva pravic, do varstva zasebne lastnine in sodnega varstva. Ugovor tretjega, ki so ga vložili v izvršilnem postopku, je bil zavržen. Iz sklepa o zavrženju izhaja, da lahko uveljavljajo nedopusten poseg v lastninsko pravico in motenje posesti z drugimi ustreznimi pravnimi sredstvi. To je potrdilo tudi pritožbeno sodišče. Odvzeto jim je bilo sodno varstvo, na katerega so bili izrecno in pravnomočno napoteni. Poleg načela pravnomočnosti je treba upoštevati tudi načelo pravne varnosti. Stranka sme pričakovati, da bodo različna sodišča, glede katerih je podana deljena pristojnost, nastopala kot enotna sodna oblast. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na primer iz sodne prakse naslovnega sodišča I Cp 1280/2018. Prvenstveno bi moralo upoštevati prav pravnomočno odločitev v obravnavanem primeru izvršbe I 1441/2018.
4.Odstranitev ograje so zahtevali tudi iz razloga, ker je toženka pri gradnji prekoračila mere, določene v sodbi. Ograjo je zgradila v dolžini 5,92 m, namesto 5,6 m, in širini 26,5 cm, namesto največ 20 cm. Za takšen poseg nima pravne podlage. Zmotno je stališče, da tožnike moti dejstvo obstoja ograje in da z delno odstranitvijo ograje ne bi bil dosežen namen, ki ga zasledujejo s tožbo. Zaključek sodišča je v nasprotju s podatki spisa. Dejansko stanje je napačno ugotovljeno, podani pa sta tudi bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Če sodišče ugotovi, da tožbeni zahtevek ni v celoti utemeljen, preveri, ali je morebiti utemeljen le v določenem delu. Sodišče prve stopnje delne utemeljenosti ni preverilo.
3.Toženka na pritožbo ni odgovorila.
4.Pritožba ni utemeljena.
5.Tožniki uveljavljajo posestno varstvo zaradi postavitve betonske ograje pred vhodom v večstanovanjsko stavbo in zahtevajo njeno odstranitev. Toženka zahtevku nasprotuje ter kot bistveno zatrjuje, da ni ravnala samovoljno in protipravno, ampak skladno s pravnomočno sodno odločbo III P 2346/2012 z 19. 1. 2017 in pravnomočnim izvršilnim sklepom I 1441/2018 s 24. 7. 2020. Med pravdnima strankama sam obstoj navedenih sodnih odločb ni sporen, prav tako ne dejstvo, da tožniki niso bili stranke teh postopkov.
6.Motenje posesti mora biti protipravno in posestnik nima pravnega varstva, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu (tretji odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika, SPZ). Ravnanje skladno s pravnomočno in izvršljivo sodno odločbo temelji na zakonu ter predstavlja zakonito, dovoljeno ravnanje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, da zatrjevano motilno ravnanje toženke ni samovoljno in protipravno, saj je bila betonska ograja postavljena na podlagi sodne odločbe. Pri tem se je utemeljeno oprlo na sodno prakso tukajšnjega sodišča v zadevi I Cp 1280/2018 z 12. 9. 2018, ki sledi stališču, da poseg ni protipraven, če dejanje, s katerim se poseže v posest, ne nasprotuje pooblastilom, ki izhajajo iz zakona, in odločbam državnih organov. Gre za povsem primerljive okoliščine kot v konkretni zadevi, saj je toženki postavitev sporne ograje dovoljevala sodna odločba.
7.Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču, da navedeni sodni odločbi po pravilih o objektivnih in subjektivnih mejah pravnomočnosti tožnikov ne zavezujeta, ker niso bili stranka postopka. Iz izpodbijanega sklepa v ničemer ne izhaja nasprotno. Vendar za presojo protipravnosti toženkinega ravnanja ni bistveno, če objektivne in subjektivne meje pravnomočnosti navedenih sodnih odločb zajemajo tožnike, temveč da je bila toženka stranka postopka in nosilka materialnih upravičenj v izreku izdanih sodnih odločb ter je njeno ravnanje temeljilo na izvršitvi sodbe in sklepa o izvršbi.
8.Nesporno je, da so tožniki pridobili lastninsko pravico od pravne prednice A. A. Tožniki sicer res niso njeni pravni nasledniki v smislu pravdnega in izvršilnega postopka, povezanega s prepovedjo vznemirjanja solastninske pravice toženke, so pa njeni pravni nasledniki v povezavi s prenosom (so)lastninske pravice. Iz 18. točke izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da izdana sodba glede prepovedi vznemirjanja velja le za stranke postopka, torej toženko in A. A. Sodišče prve stopnje se je s tem opredelilo do vprašanja subjektivnih meja pravnomočnosti. Ker izdani sodni odločbi zoper A. A. tožnikov ne zavezujeta, pravna narava spora niti ni pomembna. Glede na trditve tožnikov, da so bili že v času izdaje sodbe III P 2346/2012 solastniki nepremičnine, pa bi lahko že takrat prijavili udeležbo in uveljavljali svoj pravni interes v zvezi z upravljanjem pripadajočega zemljišča.
9.Tožnikom ni bila odvzeta pravica do sodnega varstva. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje napravilo vsebinsko presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka in glede na konkretne okoliščine pravilno zaključilo, da ni utemeljen. Na kakšen način bodo tožniki uveljavljali pravice in zahteve, je odvisno od njihove presoje. Neugodna odločitev v konkretnem postopku še ne pomeni odvzema sodnega varstva. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da so bili tožniki v izvršilnem postopku, ki se je vodil zoper dolžnico A. A., pravnomočno napoteni na pravdo. Izvršilno sodišče je v obrazložitvi sklepa zgolj zapisalo, da imajo na voljo druga ustrezna pravna sredstva. Ker postane pravnomočen le izrek odločbe, takšna obrazložitev ne pomeni napotitve na pravdo.
10.Kasnejši sklep etažnih lastnikov kot solastnikov spornega zemljišča ne more spremeniti vsebine izreka pravnomočne sodne odločbe. Drži, da je odločitev o tem, kako bo urejeno pripadajoče zemljišče, v njihovi izvirni pristojnosti. Vendar izpodbijani sklep tožnikom v ničemer ne omejuje upravičenja, da s potrebno večino odločajo o vprašanjih urejenosti pripadajočega zemljišča. Toženki priznava le, da njeno ravnanje skladno s sodno odločbo, s katerim je nazaj vzpostavila prejšnje posestno stanje in ga s tem (ponovno) spremenila, ni protipravno. V pristojnosti etažnih lastnikov pa je nadaljna pravna in dejanska usoda pripadajočega zemljišča.
11.Ustavno sodna praksa, na katero se sklicujejo tožniki v pritožbi, ni primerljiva, saj v konkretni zadevi ne gre za deljeno pristojnost. Tudi sicer si že sprejete odločitve sodišča in izpodbijana odločitev medsebojno ne nasprotujejo. Izvršilno sodišče je v obrazložitvi odločbe res zapisalo, da imajo tožniki, če menijo, da postavitev ograje predstavlja nedopusten poseg v njihovo lastninsko pravico, zato ustrezna pravna sredstva. Tožniki so menili, da postavitev ograje predstavlja protipravno motenje posesti in zato vložili tožbo, vendar se je v konkretnem primeru izkazalo, da njihov zahtevek ni utemeljen. Nasprotij v izdanih sodnih odločbah tako ni in tožniki niso postavljeni v pravno negotovost. Presoja sodišča o utemeljenosti posamičnega tožbenega zahtevka pa ne zajema poučevanja strank, kako naj v drugih postopkih uveljavljajo svoje pravice.
12.Iz tožbenega zahtevka in trditev izhaja, da tožniki kot motilno dejanje označujejo celotno postavitev betonske ograje, ki jim preprečuje parkiranje. Postavitev ograje preko dovoljenih mer so tožniki omenjali le v povezavi z ugovorom toženke, da je ravnala skladno s sodno odločbo, pri čemer so trdili, da je presegla dovoljene mere, kar ne pomeni ravnanja skladno s sodno odločbo. Niso pa trdili, da prekoračitev dovoljenih mer predstavlja motilno dejanje. Protipravnost ravnanja toženke se presoja zgolj v luči zatrjevanega motilnega dejanja, tj. postavitve betonske ograje. Za tožnike je motilno dejanje predstavljala postavljena ograja in v tem delu toženka ni ravnala protipravno, saj ji je postavitev betonske ograje dovoljevala pravnomočna in izvršljiva sodna odločba. Nadaljnja presoja, ali je bilo njeno ravnanje protipravno zaradi manjšega odstopanja mer, pa za odločitev o zadevi ni bila potrebna, saj prekoračitve mer tožniki niso opredelili kot motilnega dejanja. Iz smiselno enakega razloga tudi ni prišla v poštev delna ugoditev tožbenemu zahtevku. O tem je sodišče prve stopnje podalo prepričljive razloge. Z delno odstranitvijo ograje se ne bi vzpostavilo prejšnje posestno stanje, kot ga želijo tožniki, in tudi ne bi bil dosežen namen vložene tožbe, ki je v odstranitvi ograje in omogočanju parkiranja. Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka tako niso bile storjene. Sodišče prve stopnje pa je odločilo skladno s trditveno podlago strank in razloge za svojo odločitev zadostno obrazložilo.
13.Ker v pritožbi izpostavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).
14.Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbe vsebuje tudi zavrnitev pritožbenih stroškov.
Zveza:
*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.