Jedro

Ker CZ (1976) ne napotuje na subsidiarno uporabo predpisa, ki ureja davčni postopek, je v obravnavanem primeru potrebno uporabiti določilo takrat veljavnega ZUP (1986), ki v 224. členu določa, da materialnopravni učinki odločbe, izdane v upravnem postopku, nastopijo šele z njeno dokončnostjo.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba tožene stranke z dne 21.8.2002 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00; ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 21.8.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka v 1. točki kot neutemeljeno zavrnila pritožbo družbe A.A. d.o.o. zoper odločbo Carinarnice Jesenice z dne 8.11.1993, v 2. točki je odločbo Carinarnice Jesenice z dne 8.11.1993 odpravila, v 3. točki pa odločila, da je družba A.A. d.o.o. kot carinski zavezanec in kot pravni naslednik podjetja B. p.o., po uvozni carinski deklaraciji z dne 14.5.1990 dolžna plačati carinske dajatve v skupnem znesku 4.196.268,00 SIT v 8 dneh po pravnomočnosti odločbe. Tožena stranka je ugotovila, da je bila pri Carinski izpostavi Jesenice vložena carinska deklaracija za začasni uvoz blaga z dne 14.5.1990, s katero je bilo z rokom vrnitve 14.11.1991 v zakup začasno uvoženo 10 vlačilcev. V rubriki 8 uvozne carinske deklaracije je bila kot carinski zavezanec vpisana družba C. Rok za vrnitev blaga v tujino je bil kasneje z odločbo podaljšan do 14.5.1993. Družba A.A. d.o.o. je dne 10.2.1993 vložila prošnjo za spremembo uporabnika v uvozni carinski deklaraciji, ki ji je Carinarnica Jesenice z odločbo z dne 4.3.1993 ugodila. Dne 8.11.1993 je bila izdana prvostopna odločba, s katero so bile carinskemu zavezancu družbi C. zaračunane uvozne dajatve za obdobje od 14.5.1992 do 14.5.1993. Zoper to odločbo se je pritožila tožeča stranka. Tekom pritožbenega postopka je bilo ugotovljeno, da je družba C. neobstoječa pravna oseba, ob začasnem uvozu pa je bil dejanski uvoznik in s tem carinski zavezanec podjetje A. Trgovina in servis, n.sub.o., na katerega bi se morala glasiti izpodbijana odločba. Tožena stranka je na podlagi navedb tožeče stranke v pritožbi in njenih dopolnitev in izpiskov iz sodnega registra ugotovila, da tožeča stranka ima aktivno legitimacijo v pritožbenem postopku. Ker je prvostopni organ za plačilo uvoznih dajatev zavezal družbo C., ki ni carinski zavezanec, je tožena stranka na podlagi 242. člena ZUP s svojo odločbo določila tožečo stranko kot pravilno legitimirano stranko v postopku.

Sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke in ugotavlja, da je v obravnavani zadevi sporno, ali je tožnik v carinskem postopku pravilno ugotovljen kot carinski zavezanec. Iz upravnih spisov nesporno izhaja, da je družba A.A. d.o.o. dne 10.2.1993 vložila prošnjo za spremembo uporabnika v uvozni carinski deklaraciji in da je tožeča stranka dne 18.1.1993 vložila pritožbo zoper prvostopno odločbo. V pritožbi tožeča stranka sama zatrjuje, da je prevzela del obveznosti prejšnjih TOZD-ov B., v upravnih spisih pa se nahaja dopis pooblaščencev tožeče stranke, iz katerega izhaja, da se A.A. d.o.o. v smislu prevzema pravic in obveznosti smatra za naslednico C. d.o.o. Sodišče tako pritrjuje utemeljitvi in razlogom tožene stranke glede legitimacije tožnika v tem postopku. Po presoji prvostopnega sodišča pa tožnik ne more uspeti tudi ne z ugovorom zastaranja uvedbe postopka, saj je rok za začasni uvoz potekel dne 14.5.1993, tedaj je tudi nastala obveznost plačila carinskih dajatev, prvostopna odločba pa je bila izdana 8.11.1993. Glede na to, da je tožnik zoper prvostopno odločbo vložil pritožbo in ves čas zatrjeval in dokazoval aktivno legitimacijo v postopku, tožnik z ugovorom, da je bil zoper njega uveden postopek šele z izdajo izpodbijane odločbe, ne more uspeti.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne upravnemu sodišču v ponovno razsojo. Navaja, da je sodišče zavrnilo ugovor zastaranja, pri tem pa spregledalo, da zadeva teče še po starem CZ in je po njegovih določilih zastarana. Poudarja, da ni pravni naslednik podjetja A., podjetje za razvoj, proizvodnjo in trženje avtobusov, p.o., niti pravni naslednik družbe A. d.o.o. Iz izpiska iz sodnega registra je razvidno, da je A. d.o.o. le ena izmed ustanoviteljic tožeče stranke. Ustanovitelj podjetja je pravno lahko le družbenik podjetja in ne more biti pravni naslednik. V carinskem postopku bi morala biti že v letu 1993 izdana odločba na tožečo stranko, dejansko pa se prvič pojavi kot carinska zavezanka šele v izpodbijani odločbi, torej po preteku 12 let od dneva carinske deklaracije. Tudi če bi bila tožeča stranka pravni naslednik takratnega carinskega zavezanca, je uvedba postopka zoper njo že zastarala.

Tožena stranka ni podala odgovora.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z omenjeno zakonsko določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna z dnem 1.1.2007. Revizija je utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodni odločbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo spodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče zato izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizija uveljavlja tudi nepravilno uporabo materialnega prava, namreč zastaranje pravice do izterjave carine, ta ugovor pa je po presoji revizijskega sodišča utemeljen. V obravnavani zadevi je potrebno uporabiti določila Carinskega zakona (CZ/1976, Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/87, 36/86, 21/90 - PB) upoštevaje, da je bil postopek začasnega uvoza začet pred 1.1.1996, saj se upravni postopki, ki so bili začeti pred letom 1996, skladno z določilom 182. člena Carinskega zakona (CZ/1995, Uradni list RS, št. 1/95), dokončajo po predpisih, ki so veljali pred 1. julijem 1996. Navedeni zakon govori v zvezi z zastaranjem le o zastaranju pravice do izterjave carine. Vsebine tega pravnega pojma ne opredeljuje, niti se v zvezi s tem ne sklicuje na kakšen drug predpis, temveč le določa posledico, ki nastopi po izteku zastaralnega roka, to je, da potem ni več mogoče uveljavljati pravice do izterjave carine. Po določilu 1. odstavka 56. člena CZ (1976) namreč pravica do izterjave carine zastara v petih letih od dneva, ko je nastala obveznost plačila carine. Zastaralni rok pretrga vsako uradno dejanje pristojnega organa za izterjavo carine. Pravica do izterjave carine pa v vsakem primeru zastara, ko preteče 10 let od dneva, ko je nastala obveznost za plačilo carine. Citirani zakon torej za zastaranje pravice do izterjave carine določa relativni 5-letni in absolutni 10-letni zastaralni rok. V obravnavanem primeru je, kot je to že pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, obveznost plačila carinskih dajatev nastala dne 14.5.1993, ko je potekel rok za začasni uvoz. Carinarnica Jesenice kot prvostopenjski organ je izdala odločbo, s katero je ugotovila, da je družba A. dolžna plačati uvozne davščine, dne 8.11.1993. S tem je bil pretrgan tek relativnega 5-letnega zastaralnega roka iz 1. odstavka 56. člena CZ (1976), ki je tako pričel znova teči in se je iztekel dne 8.11.1998. Drugostopenjska odločba tožene stranke pa je bila izdana dne 21.8.2002, torej že po preteku relativnega zastaralnega roka. Ker torej v času od 8.11.1993 do 8.11.1998 ni bilo opravljeno nobeno uradno dejanje pristojnega organa za izterjavo carine, je zaradi poteka zastaralnega roka iz 1. odstavka 56. člena CZ (1976) zastarala pravica do izterjave carine.

Neutemeljeno je navajanje sodišča prve stopnje, da zastaranje ni nastopilo, saj je bila prvostopenjska odločba izdana znotraj relativnega oziroma absolutnega zastaralnega roka. Ker CZ (1976) ne napotuje na subsidiarno uporabo predpisa, ki ureja davčni postopek, je v obravnavanem primeru potrebno uporabiti določila takrat veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986, Uradni list SFRJ, št. 47/86), ki v 224. členu določa, da materialnopravni učinki odločbe, izdane v upravnem postopku, nastopijo šele z njeno dokončnostjo. Prvostopenjska odločba tožene stranke torej ni postala dokončna, saj je bila zoper njo vložena pritožba, ki je bila rešena šele z odločbo tožene stranke z dne 21.8.2002, ko pa je že pretekel 5-letni relativni zastaralni rok od zadnjega uradnega dejanja pristojnega organa za izterjavo carine.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialni predpis, in sicer določbe 56. člena CZ (1976) o absolutnem zastaranju pravice do izterjave carine, je revizijsko sodišče na podlagi 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku odločiti s pravilno uporabo materialnega prava.