Jedro

Iz tožničinih plačilnih list je razvidno, da je tožnica vsak mesec v določenem obdobju prejemala stimulacijo. To dejstvo pritrjuje navedbam tožnice, da je med njo in toženo stranko obstajal dogovor o plačilu dela plače za delovno uspešnost. Dejstvu, da je tožnici pripadal del plače za delovno uspešnost pa pritrjuje tudi ravnanje tožene stranke, ki je tožnici ta del plače mesečno redno obračunavala in izplačevala v obdobju 2 let in pol pred vtoževanim obdobjem. Ker je tudi iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke razvidno, da je bila stimulacija tožnice odvisna od vsakomesečne ocene tožničinega dela (torej od ocene njene delovne uspešnosti) je sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno zaključilo, da tožnica do dela plače iz naslova delovne uspešnosti v vtoževanem obdobju ni upravičena.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za obračun ter izplačilo razlike v plači za obdobje od januarja 2009 do vključno julija 2011 in za obdobje od februarja 2012 do vključno aprila 2012 v mesečnih zneskih, kot to izhaja iz I. točke izreka izpodbijane sodbe, pri čemer naj bi ji bila dolžna tožena stranka od posameznih bruto zneskov razlik v plači odvesti predpisane dajatve, tožnici pa izplačati ustrezne neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. V II. točki izreka je naložilo tožnici, da je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.967,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila v 15 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa pritožbene stroške tožnice naloži v plačilo toženi stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izvršljivosti odločbe o stroških dalje do plačila. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in sicer drugi odstavek 126. člena ZDR. Stimulacija, ki jo je tožnica vtoževala, je del plače za delovno uspešnost. Ta del plače pa tožnici na podlagi drugega odstavka 126. člena ZDR pripada. Iz plačilnih list tožnice je razvidno, da ji tožena stranka v vtoževanem obdobju stimulacije ni izplačevala, kar je v nasprotju s 126. členom ZDR. V obdobju leta 2008 in tudi že prej je bila tožnica redno upravičena do stimulacije, kar izhaja iz njenih plačilnih list za obdobje leta 2008. Tožena stranka ni niti zatrjevala, da bi se delovna uspešnost tožnice v vtoževanem obdobju v kakršnemkoli obsegu ali na kakršenkoli način zmanjšala, ali da obstojijo vsebinski razlogi, da tožnica do tega dela plače ne bi bila upravičena. Tožničin zahtevek pa temelji tudi na dogovoru med strankama iz leta 2008. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje nekritično verjelo izpovedbi direktorja tožene stranke, prezrlo pa je jasne nasprotne trditve tožnice, ki so bile podkrepljene z listinskimi dokazi. Obstoj dogovora iz leta 2008 potrjujejo že plačilne liste tožnice, saj je v tem obdobju tožnica prejemala del plače iz naslova stimulacije. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča v tem delu postopka je zmotna, saj iz plačilnih list tožnice izhaja, da je tožnica poleg osnovne plače za obdobje od januarja 2008 do vključno junija 2008 prejemala še stimulacijo v višini 49 % oziroma izraženo v denarju 491,00 EUR. V novembru in decembru 2008 pa je bila ta stimulacija še višja in je znašala 55 %. To pomeni, da prepričljivo izpovedbo direktorja tožene stranke negirajo že same plačilne liste tožene stranke v letu 2008, ki jih je odobril direktor tožene stranke. Izpodbijana sodba je tudi sama s seboj v nasprotju in je ni mogoče preizkusiti, saj je sodišče prve stopnje samo ugotovilo, da je bila tožnici v letu 2006, 2007 in 2008 izplačevana stimulacija, kljub temu pa je za vtoževano obdobje njen tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. V letu 2008 se je tožnici stimulacija bistveno povečala v primerjavi z ostalimi obdobji, kar nedvomno potrjuje obstoj dogovora, ki ga tožnica zatrjuje. Zgolj samovoljnost in nezakonitost postopanja tožene stranke je botrovala temu, da tožnica v vtoževanem obdobju predvidenega stimulativnega dela plače ni prejela. Sodišče prve stopnje je v tem postopku tudi neutemeljeno zavrnilo izvedbo dokaznih predlogov, ki jih je tožnica predlagala in ki so merili na to, da bi sodišče ugotovilo povečan obseg dela, ki ga je v spornem obdobju tožnica opravila. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti bistvene kršitve določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP, ki jo tožnica navaja v pritožbi, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo in posledično vsaj preuranjeno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnice o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP, ker naj bi bila izpodbijana sodba sama s seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica z obrazložitvijo te kršitve (da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njenega tožbenega zahtevka za plačilo stimulacije za vtoževano obdobje nerazumljiva glede na dejstvo, da je tožnica v letu 2006, 2007 in 2008 to stimulacijo prejemala) dejansko izpodbija dokazno oceno in dokazne zaključke sodišča prve stopnje, kar pomeni, da s temi navedbami uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba sicer nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, zato ni obremenjena z zatrjevano kršitvijo določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP.

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu vtoževala izplačilo dela plače iz naslova stimulacije. Sodišče prve stopnje je njen tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da stimulacija v pogodbi o zaposlitvi ni bila dogovorjena in da med tožnico in toženo stranko ni obstajal niti drug dogovor o tej stimulaciji. Pri tej svoji ugotovitvi se je oprlo predvsem na izpovedbo zakonitega zastopnika tožene stranke, ki jo je ocenilo kot bolj prepričljivo od izpovedbe tožnice. Sledilo je njegovi izpovedbi, da je tožnici pred vtoževanim obdobjem stimulacijo izplačal zaradi povečanega obsega dela in sicer glede na delo v posameznem mesecu. Pri tem je štelo za bistveno, da pravica do dela plače za delovno uspešnost ni bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi ali v splošnih aktih tožene stranke, za nebistveno pa je štelo del tožničine izpovedbe, da je imela tožnica v letu 2008 in 2009 zaradi zmanjšanja števila zaposlenih pri toženi stranki zelo veliko dela (ob stališču, da povečan obseg dela ne more biti podlaga za izplačilo višje plače iz naslova dela plače za delovno uspešnost delavca).

Pravilna je sicer ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica v pogodbi o zaposlitvi (A1), ki jo je imela sklenjeno s toženo stranko, ni imela določene višine stimulacije (VIII. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2003 ni vseboval nobenega podatka, ki bi se nanašal na tožničino plačo, torej niti podatka o višini osnovne plače, o višini dodatkov, o delu plače iz naslova pričakovanih delovnih rezultatov in o delu plače iz naslova delovne uspešnosti) in da iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi imela tožena stranka v svojih aktih določbe, ki bi opredeljevale, da so delavci upravičeni do dela plače iz naslova delovne uspešnosti. Iz člena 126/2 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj., ki je veljal v spornem obdobju) izhaja, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Del plače za delovno uspešnost je obvezna sestavina plače, pri čemer pa se delavcu ta del plače izplača le, če je pri delu uspešen. Določitev kriterijev za obračun tega dela plače je sicer na delodajalcu, vendar pa po stališču pritožbenega sodišča ni ovire, da delavec in delodajalec o tem delu plače skleneta tudi dogovor (pisnost dogovora ni pogoj za njegovo veljavnost). V zvezi s tem dogovorom je tožnica izpovedala, da naj bi se z direktorjem tožene stranke nekje v avgustu 2008 (ko je prevzela pisarno po A.A. in ko je izvedela, da bo skupaj z direktorjem uvajala v delo tudi B.B.) zmenila, da bo imela tožnica višjo plačo in da bo prejemala stimulacijo, tako, da bi njena plača znašala okoli 1.300,00 EUR ali več. Sklenitev tega dogovora je sicer zakoniti zastopnik tožene stranke v svoji izpovedbi zanikal, povedal pa je, da mu je tožnica po odhodu A.A. pomagala pri določenih delih, da je zaradi razbremenitve tožnice zaposlil še eno delavko (B.B.) in da ji je za to obdobje pričel nakazovati višjo stimulacijo. Iz njegove izpovedbe izhaja tudi, da se s tožnico nikoli ni dogovarjal za fiksni znesek stimulacije (kar pa še ne pomeni, da tožnica do stimulacije ni bila upravičena, kolikor je bila delovno uspešna) in da je tožnici izplačeval stimulacijo na podlagi vsakomesečne ocene tožničinega dela.

Iz tožničinih plačilnih list (B4) je razvidno, da je tožnica vsak mesec v obdobju od junija 2006 pa vse do decembra 2006 prejemala stimulacijo (sicer v različnih odstotkih od njene osnovne plače). Ta stimulacija je bila v plačilnih listih prikazana kot posebna postavka oziroma kot poseben element tožničine plače. To dejstvo pritrjuje navedbam tožnice, da je med njo in toženo stranko obstajal tudi dogovor o plačilu dela plače za delovno uspešnost. Dejstvu, da je tožnici pripadal del plače za delovno uspešnost (v kolikor je bila pri svojem delu uspešna) pa pritrjuje tudi ravnanje tožene stranke, ki je tožnici ta del plače mesečno redno obračunavala in izplačevala v obdobju 2 let in pol pred vtoževanim obdobjem. Ker je tudi iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke razvidno, da je bila stimulacija tožnice odvisna od vsakomesečne ocene tožničinega dela (torej od ocene njene delovne uspešnosti) je sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno zaključilo, da tožnica do dela plače iz naslova delovne uspešnosti v vtoževanem obdobju ni upravičena. Po stališču pritožbenega sodišča tožnici del plače iz naslova delovne uspešnosti ne bi pripadal, v kolikor bi bilo v postopku ugotovljeno, da tožnica (tudi v primerjavi z obdobjem dveh let in pol pred vtoževanim obdobjem) pri svojem delu v vtoževanem obdobju ni bila uspešna. Teh dejstev pa sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku ni ugotavljalo. Glede na to bo moralo v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje ugotoviti (bodisi z izvedbo preostalih predlaganih dokazov, bodisi s ponovno izvedbo že izvedenih dokazov, vključno z zaslišanjem tožnice in zakonitega zastopnika tožene stranke), iz kakšnih razlogov je tožena stranka tožnici od januarja 2009 prenehala plačevati del plače iz naslova delovne uspešnosti. Če bo ugotovilo, da je tožnici del plače iz naslova delovne uspešnosti pripadal tudi v vtoževanem obdobju, bo moralo presoditi tudi, ali je tožničin tožbeni zahtevek utemeljen tudi po višini in v kakšnem obsegu. Pri določitvi te višine bo lahko upoštevalo tudi podatke o stimulaciji, ki jo je tožena stranka tožnici obračunala in izplačala v letu 2006, 2007, 2008. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tako da bo sodišče prve stopnje lahko skladno z napotki pritožbenega sodišča ponovno odločilo o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka (člen 355 ZPP). Pritožbeno sodišče se za izvedbo pritožbene obravnave ni odločilo, ker je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti ugotovljenih pomanjkljivosti. Sodišče prve stopnje namreč ni izvajalo nobenih dokazov v zvezi z ugotavljanjem utemeljenosti višine tožničinega tožbenega zahtevka. Kolikor bi bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnica do dela plače iz naslova delovne uspešnosti upravičena po temelju, bi utemeljenost tožbenega zahtevka po višini prvič ugotavljalo šele pritožbeno sodišče. S tem bi se dejansko stanje v tem delu prvič ugotavljalo šele na pritožbenem sodišču, kar pa ni namen pritožbene obravnave.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.