Jedro

Za določitev stvarne pristojnosti je odločilna dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka. V spornem primeru gre po vsebini za odškodninski spor med bivšim predsednikom uprave oziroma članom uprave ter gospodarsko družbo zaradi nezakonitega sklepa nadzornega sveta o njunem odpoklicu s položaja predsednika uprave oziroma člana uprave. Sklep o odpoklicu tožečnih strank s funkcije predsednika uprave oziroma člana uprave ima naravo korporacijskega in ne delovnopravnega akta. Odpoklic povzroči prenehanje korporacijskega razmerja med organom družbe in gospodarsko družbo, zato imajo tudi pravice in obveznosti vezane na (ne) veljaven odpoklic korporacijsko pravno naravo. Odškodninski zahtevek, ko tožnika uveljavljata odškodnino zaradi nezakonitega odpoklica s funkcije predsednika uprave oziroma člana ter plače in ostali prejemki iz pogodbe o zaposlitvi predstavljajo zgolj merilo za določitev višine škode, ki bi jo naj tožnika utrpela zaradi nezakonitega odpoklica, predstavlja gospodarski spor in je posledično pristojno sodišče splošne pristojnosti. Tožnika vtoževanih zneskov nista uveljavljala kot odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, temveč kot odškodnino zaradi nezakonitega odpoklica, zato je neutemeljena pritožbena trditev, da gre za terjatev iz delovnega razmerja, ker je pravna podlaga za izplačilo odškodnine pogodba o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeči stranki sta dolžni toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.830,00 EUR, v 15 dneh od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom se je sodišče prve stopnje izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o spornem razmerju in da bo po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo stvarno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Celju.

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožujeta tožnika zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navajata, da se v sporih članov organov družbe, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v zvezi z njihovim odpoklicem lahko pojavljajo tako elementi gospodarskega statusnega spora, kot elementi individualnega delovnega spora. Pri tem je treba upoštevati, da je za spore med družbami in člani organov upravljanja družb, za katere je potrebno uporabiti pravo gospodarskih družb, na podlagi 1. točke prvega odstavka 482. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti v gospodarskem sporu, za spore iz pogodbe o zaposlitvi med temi osebami, na podlagi prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, pa delovno sodišče. Tožnika uveljavljata plačilo odškodnine iz naslova nezakonite razrešitve z mesta predsednika oziroma člana uprave tožene stranke, ki je med drugim rezultirala tudi v prenehanju delovnega razmerja tožnikov pri toženi stranki. Nezakonitost sklepa o razrešitvi je v konkretnem primeru že ugotovilo Okrožno sodišče v Celju s sodbo opr. št. I Pg 37/2016 oziroma Višje sodišče v Celju s sodbo opr. št. Cpg 203/2018, kar pomeni, da je odločitev o predhodnem vprašanju, v konkretnem primeru, že pravnomočna. Tožnika pa v tem individualnem delovnem sporu uveljavljata odškodnino v višini prejemkov, ki bi jih prejela, če ne bi bila nezakonito razrešena z mesta predsednika oziroma člana uprave tožene stranke, in sicer za čas od prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki do izteka mandata. Zahtevki tožnikov v konkretnem primeru izvirajo iz določb pogodbe o zaposlitvi (osnovnega plačila, spremenljivega prejemka in nadomestil: nezgodno zavarovanje; dodatno zdravstveno zavarovanje; zavarovanje odgovornosti; zdravstveni pregled; mobilni telefon), zato je potrebno zahtevke tožnikov obravnavati kot pravice iz delovnega razmerja. Za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja pa je pristojno delovno sodišče. Tožnika se v pritožbi sklicujeta na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, in sicer na sklepe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII R 1/2009, VIII R 22/2009, VIII R 16/2012 in VIII R 2/2013. V pritožbi še navajata, da se je sodišče prve stopnje zmotno sklicevalo na pravno mnenje Vrhovnega sodišča I/2008 z dne 12. 6. 2008, saj se navedeno mnenje nanaša na situacijo, ko iz tožbe ne izhaja noben delovnopravni zahtevek, za kar pa ne gre v konkretnem primeru.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo poudarila, da tožeči stranki v pritožbi navajata številna dejstva in argumente, ki pa le potrjujejo temeljno ugotovitev sodišča prve stopnje, da odškodninski zahtevek tožečih strank temelji na nezakonitem sklepu nadzornega sveta tožene stranke o njunem odpoklicu. Odškodninski zahtevek ne izvira iz pogodbe o zaposlitvi ali iz nezakonitega prenehanja le-te. Utemeljenost zahtevkov, ki predstavljajo pravice iz delovnega razmerja za čas po 12. 2. 2016, ko je tožnikoma zakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, bi bila lahko pogojena le z ugotovitvijo o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Ker sta oba delovna spora tožnikov o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja pravnomočno zaključena, je podana vezanost sodišč na izrek obeh pravnomočnih sodb o tem, da delovno razmerjo tožnikoma pri toženi stranki ni nezakonito prenehalo. Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo sklicuje na sodno prakso VS RS, in sicer sodbe opr. št. VIII Ips 48/2018 in VIII Ips 49/2018 ter sklep VS RS VIII R 10/2016. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Prvo tožeča stranka je bila predsednik uprave tožene stranke, drugo tožeča stranka pa član uprave in oba sta imela s toženo stranko sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Nadzorni svet tožene stranke ju je, s sklepom z dne 13. 1. 2016, odpoklical s funkcij predsednika uprave in člana uprave. Pravilno je sicer stališče tožnikov v pritožbi, da ima poslovodna oseba gospodarske družbe, ki je hkrati tudi v delovnem razmerju v gospodarski družbi dvojen položaj, in sicer statusno pravni položaj organa družbe in delovnopravni položaj delavca v delovnem razmerju. Vendar je Vrhovno sodišče RS v načelnem pravnem mnenju z dne 12. 6. 2008, v zvezi z odpoklicem članov organov gospodarskih družb zavzelo stališče, da je potrebno upoštevati, da je za spore med družbami in člani organov družb, za katere je treba uporabiti pravo gospodarskih družb, na podlagi 1. točke prvega odstavka 482. člena ZPP, stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti v gospodarskem sporu, tudi če imajo člani organov sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

7. Tožnika uveljavljata odškodnino v posledici nezakonitega odpoklica s funkcije predsednika uprave oziroma člana uprave tožene stranke. Višino premoženjske škode sta tožnika utemeljevala z nižjimi mesečnimi prejemki za čas od odpoklica do izteka mandata. Prvo tožeča stranka je zahtevala odškodnino v višini mesečnih razlik med prejemki po pogodbi o zaposlitvi pri toženi stranki in prejemki, ki jih je v tem času prejela iz naslova zaposlitve pri A. d. o. o. v skupnem bruto znesku 219.681,45 EUR. Drugo tožeča stranka je uveljavljala plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v višini mesečnih razlik med prejemki po pogodbi o zaposlitvi in prejemki, ki jih je v tem času prejela kot brezposelna oseba in kasneje iz naslova zaposlitve pri B. d. o. o., za celotno obdobje, v skupnem bruto znesku 212.595,69 EUR. Tožnika odškodninska zahtevka oblikujeta na način, ki naj bi nakazoval na pravice iz delovnega razmerja, vendar je iz navedb v tožbi, ki opredeljujejo temelj, razvidno, da zahtevka, ne glede na njihovo oblikovanje, ne predstavljata zahtevkov iz delovnega razmerja, temveč odškodnino zaradi nezakonitega sklepa o odpoklicu tožnikov, pri čemer seštevek plač in ostalih prejemkov, ki bi jih tožnika prejela v času od prenehanja delovnega razmerja do izteka mandata, predstavlja le način izračuna višine oziroma obsega škode, nastale zaradi nezakonitega sklepa o odpoklicu. Navedeno pomeni, da gre za odškodninski spor zaradi nezakonitega sklepa o odpoklicu in ne za uveljavljanje odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

8. Za določitev stvarne pristojnosti je odločilna dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka. V spornem primeru gre po vsebini za odškodninski spor med bivšim predsednikom uprave oziroma članom uprave ter gospodarsko družbo zaradi nezakonitega sklepa nadzornega sveta o njunem odpoklicu s položaja predsednika uprave oziroma člana uprave z dne 13. 1. 2016. Sklep o odpoklicu tožečnih strank s funkcije predsednika uprave oziroma člana uprave ima naravo korporacijskega in ne delovnopravnega akta. Odpoklic povzroči prenehanje korporacijskega razmerja med organom družbe in gospodarsko družbo, zato imajo tudi pravice in obveznosti vezane na (ne) veljaven odpoklic korporacijsko pravno naravo. Odškodninski zahtevek, ko tožnika uveljavljata odškodnino zaradi nezakonitega odpoklica s funkcije predsednika uprave oziroma člana ter plače in ostali prejemki iz pogodbe o zaposlitvi predstavljajo zgolj merilo za določitev višine škode, ki bi jo naj tožnika utrpela zaradi nezakonitega odpoklica, predstavlja gospodarski spor in je posledično pristojno sodišče splošne pristojnosti. Tožnika vtoževanih zneskov nista uveljavljala kot odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, temveč kot odškodnino zaradi nezakonitega odpoklica, zato je neutemeljena pritožbena trditev, da gre za terjatev iz delovnega razmerja, ker je pravna podlaga za izplačilo odškodnine pogodba o zaposlitvi.

9. V konkretnem sporu ne gre za spor o pravici, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem, kot to določa točka b prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 - ZDSS‑1), za katerega bi bilo pristojno delovno sodišče, temveč gre za spor med gospodarsko družbo in članom upravljanja te družbe, za katerega je treba uporabiti pravo gospodarskih družb. Zato je na podlagi 1. točke prvega odstavka 482. člena ZPP treba uporabiti pravila o postopku v gospodarskih sporih (tako je odločilo Vrhovno sodišče s sklepom VIII R 14/2018 z dne 12. 9. 2018, s sodbo in sklepom VIII Ips 111/2018 z dne 6. 3. 2018 ter sodbo VIII Ips 47/2019 z dne 10. 9. 2019).

10. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje, da delovno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje v spornem razmerju in da bo po pravnomočnosti sklepa spis odstopljen stvarno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Celju, pravilna.

11. Tožnika s pritožbo nista uspela, zato sta dolžna nasprotni stranki plačati stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.830,00 EUR. Sodišče je nagrado za odgovor na pritožbo odmerilo po tarifni št. 15/4 Odvetniške tarife (1.500,00 EUR za odgovor in 22 % DDV).