Jedro

V skladu z določbo 14.a člena ZLPLS-B je predviden dvostopenjski postopek v zvezi z odločanjem o vlogah za razporeditev sredstev fundacij in je zato po 2. odstavku navedenega člena zoper odločitev sveta fundacije, s katero je bilo odločeno o vlogi na javni razpis za razporeditev teh sredstev, dovoljena pritožba v roku 15 dni. To pomeni, da sam zakon predpisuje in določa možnost vložitve suspenzivnega in devolutivnega pravnega sredstva zoper odločbe prve stopnje, to je sveta fundacije. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da odločba, ki jo tožeča stranka izpodbija v upravnem sporu, ni dokončni upravni akt, s katerim se posega v pravni položaj tožnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke (1. točka izreka sklepa) in tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe (2. točka izreka sklepa). Ugotovilo je, da je tožeča stranka vložila tožbo proti sklepu tožene stranke z dne 18.12.2007, s katerim so bila dodeljena, kot društvu s statusom invalidske organizacije, sredstva v višini 146.297,00 EUR za programe in delovanje na državni ravni, po javnem razpisu za razporeditev sredstev fundacije v letu 2008. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka zoper izpodbijani sklep vložila pritožbo v skladu s pravnim poukom, navedenim v tem sklepu. Po 14.a členu Zakona o lastninskem preoblikovanju loterije Slovenije (Uradni list RS, št. 44/96, 47/97 in 102/07 - ZLPLS-B) je zoper odločitev Sveta fundacije, s katero je odločeno o vlogi na podlagi javnega razpisa za dodelitev sredstev fundacije, dovoljena pritožba v roku 15 dni. Ta določba je začela veljati 25.11.2007 z ZLPLS-B, kar pomeni, da je bil tožeči stranki v sklepu prvostopnega organa dan pravilen pravni pouk in po katerem je tudi ravnala, zato nima prav, ko meni, da nova ureditev do sprejema ustreznih aktov tožene stranke ne velja in je, ne glede na možnost pritožbe, izkazana dopustnost tožbe v upravnem sporu.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo 11.1.2008 sporočila, da je sprejela oziroma spremenila ustrezne akte, po katerih je pritožbeni organ nadzorni odbor fundacije, pridobitev soglasja Državnega zbora pa je potrebna za spremembo aktov, vendar to na odločitev po presoji sodišče prve stopnje ne more vplivati. Tožeča stranka zato s tožbo izpodbija akt, ki se ne more izpodbijati v upravnem sporu, saj izpodbijani sklep ni dokončen upravni akt, s katerim se posega v pravni položaj tožeče stranke (2. člen ZUS-1). Zato je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Zaradi zavrženja tožbe tudi niso izpolnjeni pogoji za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe v zvezi z vloženo tožbo, zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo na isti pravni podlagi, kot je zavrnilo tožbo. V skladu s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1 je zavrnilo tudi predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka.

Tožeča stranka vlaga zoper izpodbijani sklep pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve postopka, predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v meritorno odločanje sodišču prve stopnje.

Po stališču pritožbe izpodbijani sklep temelji na zmotnem stališču sodišča prve stopnje. Tožena stranka v dopisu z dne 11.1.2008 ni priložila ustreznih aktov, iz katerih bi dejansko izhajalo, da je sprejela oziroma spremenila akte, po katerih je pritožbeni organ nadzorni svet fundacije. Ta trditev zato ni izkazana s stopnjo gotovosti, na podlagi katere sodišče lahko odloča. Sprejem aktov tožene stranke je vezan na pridobitev soglasja Državnega zbora, kar je odločilnega pomena za pravilno odločitev. Dokler soglasje Državnega zbora ni podano, pravila tožene stranke, na katere se sklicuje, ne bodo imele pravnega učinka. Do izdaje navedenega soglasja pravil ni mogoče uporabljati, saj nimajo pravnega učinka. Po 22. členu Ustave RS ima posameznik pravico do enakega in učinkovitega sodnega varstva. Odvisnost od morebitnega prihodnjega soglasja Državnega zbora k (spremenjenim) pravilom fundacije pomeni, da mora stranka čakati na dogodek v prihodnosti, ki ni gotov. Lahko bi se zgodilo, da Državni zbor ne bo dal soglasja k spremenjenim pravilom fundacije, kar bo imelo za posledico, da ta pravila ne bodo veljala. Pravica do sodnega varstva je zavarovana z Ustavo, zato je potrebno taka ustavna določila kakor tudi zakonska določila, ki predstavljajo izpeljavo ustavno zagotovljene pravice, razlagati v korist posameznika oziroma pravne osebe. To pomeni, da bi bilo sodišče prve stopnje dolžno obravnavati tako tožbo, kot tudi predlog za izdajo začasne odredbe in o zadevi odločiti meritorno.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določbo 14. a člena ZLPLS-B je predviden dvostopenjski postopek v zvezi z odločanjem o vlogah za razporeditev sredstev fundacij in je zato po 2. odstavku navedenega člena zoper odločitev sveta fundacije, s katero je bilo odločeno o vlogi na javni razpis za razporeditev teh sredstev, dovoljena pritožba v roku 15 dni. To pomeni, da sam zakon predpisuje in določa možnost vložitve suspenzivnega in devolutivnega pravnega sredstva zoper odločbe prve stopnje, to je sveta fundacije. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da odločba, ki jo tožeča stranka izpodbija v upravnem sporu, ni dokončni upravni akt, s katerim se posega v pravni položaj tožnika. Ker torej ne gre za akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu v smislu 2. člena ZUS-1, je odločitev sodišča, ko je tožbo zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, pravilna. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, da za podzakonski akt, s katerim je kot pritožbeni organ določen nadzorni odbor fundacije, še ni izdano soglasje Državnega zbora. O pritožbi bo moral odločiti drugostopenjski organ v roku iz 256. člena Zakona o splošnem upravnem postopku in če o zadevi ne bo odločil, ima tožeča stranka možnost, da v skladu s 3. odstavkom 5. člena ZUS-1, zaradi molka drugostopnega organa, sproži upravni spor.

Ker je izdaja začasne odredbe vezana na tožbo, ta pa ni dopustna in je ni mogoče obravnavati, je sodišče pravilno odločilo, ko je hkrati s tožbo zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

Tožeča stranka sama nosi stroške postopka, ker s pritožbo ni uspela (165. člen ZPP v zvezi s 1.odstavkom 22. člena ZUS-1).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).