Jedro

V obravnavanem upravnem sporu tožnik izpodbija upravni akt, poimenovan »odločba«, ki pa glede na vsebino dejansko pomeni procesno odločitev o zavrnitvi pritožbe in zavrženje tožnikove zahteve za izločitev uradne osebe. Gre torej zgolj za procesno odločitev, ki poleg tega, da ne pomeni končanja ali obnove postopka, tudi ne pomeni odločitve o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika in tožnik tudi ne zatrjuje argumentirano, da bi mu izpodbijana odločitev posegla v katero izmed ustavnih pravic, v zvezi s katero mu ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Zato tožnik v zvezi z izpodbijanim aktom nima pravice do samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo št. 092-249/2019/14 z dne 15. 11. 2019 zavrnilo pritožbo tožnika zoper sklep Inšpektorata RS za šolstvo in šport, št. 20102-194/2019/9 (I1-01) z dne 25. 9. 2019 (1. točka izreka). Hkrati je odločilo, da se 1. točka sklepa Inšpektorata RS za šolstvo in šport, št. 20102-194/2019/9 (I1-01) z dne 25. 9. 2019, spremeni tako, da se zahteva tožnika za izločitev uradne osebe - višje svetnice A.A. iz inšpekcijskega postopka št. 20102-194-2019 zavrže (2. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka pritožbe in odločilo, da v tem postopku niso nastali posebni stroški (3. in 4. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, prvostopenjski sklep pa je spremenilo iz formalnih razlogov, ker je bil izrek neustrezno oblikovan. Tožnikova zahteva za izločitev uradne osebe je bila zavržena iz razloga, ker ima po 24. členu Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN-1) položaj stranke v postopku zavezanec (v konkretnem primeru je to Osnovna šola B.), tožnik pa nima statusa stranke v postopku in zato ne more zahtevati izločitve uradne osebe. Posledično se tožena stranka do vsebinskih navedb tožnika, povezanih z uveljavljanjem pravnega položaja tožnika kot stranskega udeleženca v inšpekcijskem postopku na Osnovni šoli B., ni opredeljevala.

2. Tožnik vlaga tožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da se je s kršenjem temeljnih človekovih pravic v izpodbijanem aktu z neutemeljenim odrekom pravic statusa stranskega udeleženca postopka, protipravno in protizakonito poseglo v njegove temeljne človekove pravice. Ocenjuje, da je tožena stranka pritožbo zavrgla brez procesne in vsebinske presoje, utemeljitve in obrazložitve in je izpodbijani akt nerazumljiv do te mere, da se ga ne da preizkusiti. Meni, da je izključitveni razlog podan na podlagi prvega odstavka 37. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in 1. točke prvega odstavka 35. člena ZUP. Tožena stranka je nezakonito zavrgla tudi pritožbo v povezavi z upravičenimi stroški postopka. Meni, da izkazuje pravni interes pobudnika za vstop v postopek kot stranski udeleženec postopka. V skladu s 43. členom ZUP ima pobudnik pred vsemi državnimi organi pravico udeleževati se postopka kot vsaka druga oseba, ki izkaže pravni interes. Ker je oseba, katere pravice ali pravne koristi so z ukrepi inšpekcijskega nadzora nedvomno v konkretnem primeru s protipravnim odvzemom statusa stranskega udeleženca postopka hudo prizadete, ima v inšpekcijskem postopku položaj stranskega udeleženca. Uveljavlja tudi pravico do primernega povračila škode za prizadejano trpljenje, čustvene bolečine in doživljenjske čustvene poškodbe, ki so mu jih povzročila organ prve stopnje in organ druge stopnje zaradi opuščanja dolžnega ravnanja oprave inšpekcijskega nadzora in opuščenega dolžnega nadzora v samem upravnem postopku. Predlaga, da sodišče po izvedeni javni glavni obravnavi izpodbijani akt razveljavi, tožniku prizna status stranskega udeleženca v postopku, postopek pa vrne organu prve stopnje v ponoven postopek pred drugo uradno osebo. Tožnik je v nadaljevanju sodišču poslala še dve pripravljalni vlogi (dne 8. 7. 2020 in dne 3. 10. 2020), kjer je dodatno utemeljeval napake inšpektorjev in tožene stranke v inšpekcijskem postopku. Zoper izpodbijano odločbo zahteva tudi samostojno sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1, ki določa, da sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti vseh posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in svoboščine, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V nasprotnem primeru meni, da bi bil kršen 25. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), ki ureja pravico do učinkovitega pravnega sredstva, in poseženo v pravico iz 56. (pravice otrok) in 57. člena URS (izobrazba in šolanje).

3. V odgovoru na tožbo in v pripravljalni vlogi z dne 6. 8. 2020 tožena stranka prereka vse tožbene navedbe. Prvostopenjski organ je zahtevo tožnika za vstop v inšpekcijski postopek na Osnovni šoli B. kot stranski udeleženec zavrnil s sklepom št. 20102-194/2019/16 z dne 11. 7. 2019, ki je bil potrjen z odločbo tožene stranke št. 092/249/2019/5 z dne 16. 9. 2019 (zoper to odločbo je tožnik sprožil upravni spor pred Upravnim sodiščem RS opr. št. I U 1588/2019). Poudarja, da je izpodbijani akt samo procesni akt in ne vsebuje odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, zato se ne more presojati v upravnem sporu. Gre namreč za odločitev procesne narave, ki se nanaša na izvedbo inšpekcijskega postopka. Tak sklep ni dokončni upravni akt v skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) niti ni akt iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta ni bil obnovljen, ustavljen ali končan (sklep Upravnega sodišča RS opr. št. I U 22/2016). Tudi po stališču Vrhovnega sodišča RS sklep o (ne)izločitvi uradne osebe ni upravni akt, ki bi ga v skladu z 2. in 5. členom ZUS-1 bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu (npr. sklep opr. št. I Up 352/2016). Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbo zavrže. Podrejeno pojasnjuje, da lahko izločitev uradne osebe zahteva samo stranka oziroma stranski udeleženec, ki ima enake pravice kot stranka (npr. sklep opr. št. X Ips 319/2005). Tožnik je bil v obravnavanem primeru zgolj predlagatelj inšpekcijskega postopka, zato glede na določbo 24. člena ZIN, ne more zahtevati izločitve pooblaščene uradne osebe na podlagi prvega odstavka 37. člena ZUP, zato se organ ni spuščal v vsebinsko presojo zahteve za izločitev in jo je zavrgel iz procesnih razlogov. Glede povračila stroškov pritožbe se sklicuje na 113. člena ZUP, ki določa, da gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Ker je tožnik zahteval izločitev pooblaščene uradne osebe, je njegova zahteva po povračilu stroškov neutemeljena. V zvezi z zahtevanim varstvom po 4. členu ZUS-1 meni, da tožniku ni bila kršena pravic do sodnega varstva, saj je v pravnem pouku o pravnem sredstvu izpodbijanega akta bilo določeno, da pritožba zoper to odločbo ni mogoča, lahko pa se sproži upravni spor, torej je tožnik imel možnost vložitve pravnega sredstva in instančne presoje izpodbijanega akta. Tožnik pa tudi ne uveljavlja povračila škode, niti ne zatrjuje izpolnitve elementov odškodninske odgovornosti, navedbe glede odškodninske odgovornosti pa so tudi neutemeljene. Glede na vse navedeno predlaga, da sodišče po izpeljanem dokaznem postopku tožbo zavrže, podrejeno, da jo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožba ni dovoljena.

5. Tožnik je bil s strani sodišča pozvan, da tožbo popravi in pravilno navede tožečo stranko, saj je prvotno kot tožnika navedel tako sebe kot tudi svojega sina, na katerega pa se izpodbija odločba ne glasi, saj je v tem postopku obravnavano vlogo za izločitev uradne osebe vložil samo tožnik. Tožnik je navedeno pomanjkljivost odpravil v odgovoru na poziv na odpravo pomanjkljivosti. Meni sicer, da je pravilno navedel obe tožeči stranki, vendar iz previdnosti tožbo popravlja, tako da je tožnik le on. Ob upoštevanju določbe prvega odstavka 17. člena ZUS-1 sodišče ugotavlja, da je tožnik tožbo v tem delu ustrezno popravil in da je tožba z vidika označbe tožnika sposobna za obravnavo.

6. V konkretnem primeru med strankama niso sporne okoliščine glede tega, ali je tožnik v osnovnem inšpekcijskem postopku na Osnovni šoli B. imel položaj stranke oziroma ali mu neupravičeno ni bil priznan položaj stranskega udeleženca. V zvezi z vstopom tožnika v inšpekcijski postopek kot stranskemu intervenientu namreč poteka drug upravni spor, ki se vodi pod opr. št. I U 1588/2019. 7. Sporna odločitev, ki jo tožnik izpodbija v tem upravnem sporu, se nanaša na akt tožene stranke, s katerim je tožena stranka zavrgla vlogo tožnika za izločitev uradne osebe iz vodenja inšpekcijskega postopka na Osnovni šoli B. Sodišče se tako v tem upravnem sporu osredotoča zgolj na trditveno podlago v tožbi in obrazložitev izpodbijanega akta, ki se nanašata le na vprašanje izločitve uradne osebe.

8. Pred vsebinsko obravnavo tožbe mora sodišče v okviru predhodnega preizkusa tožbe preizkusiti, ali so izpolnjene vse procesne predpostavke za sprejem tožbe v obravnavo. Za začetek in tek upravnega spora morajo biti namreč izpolnjeni temeljni pogoji (t.i. procesne predpostavke), ki jih ZUS-1 določa v prvem odstavku 36. člena. Na izpolnjevanje procesnih predpostavk mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena), če niso izpolnjene, pa mora tožbo s sklepom zavreči. Med drugim sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

9. Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih upravnih aktov pa le, če tako določa zakon. V upravnem sporu tako ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki vsebuje odločitev o materialnopravni pravici, obveznosti ali pravni koristi, oziroma tistega, ki posega v določeno človekovo pravico, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (prvi odstavek 4. člena ZUS-1.; drugi odstavek 157. člena URS). Zakonodajalec pa je posebej predpisal, če se s tožbo izpodbija upravni akt, ki pomeni zgolj procesno odločitev, je takšen akt lahko predmet presoje v upravnem sporu le, če tako določa zakon. V tej zvezi ZUS-1 v drugem odstavku 5. člena izrecno določa, da se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Z izpodbijano odločitvijo o zavrženju zahteve za izločitev uradne osebe pa inšpekcijski postopek ni bil končan ali ustavljen ali obnovljen.

10. V obravnavanem upravnem sporu tožnik izpodbija upravni akt, poimenovan »odločba«, ki pa glede na vsebino dejansko pomeni procesno odločitev o zavrnitvi pritožbe in zavrženje tožnikove zahteve za izločitev uradne osebe. Gre torej zgolj za procesno odločitev, ki poleg tega, da ne pomeni končanja ali obnove postopka, tudi ne pomeni odločitve o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika in tožnik tudi ne zatrjuje argumentirano, da bi mu izpodbijana odločitev posegla v katero izmed ustavnih pravic, v zvezi s katero mu ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Zato tožnik v zvezi z izpodbijanim aktom nima pravice do samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu. Enako se je v istovrstnih zadevah izreklo tudi Vrhovno sodišče, na primer v zadevah I Up 352/2016, I Up 165/2018, I Up 113/2018. Napačni pravni pouk v izpodbijani odločbi, ki mu je tožnik sledil, stranki sicer ne sme biti v škodo, vendar pa ji po ustaljeni sodni praksi hkrati ne more dati več pravic, kot ji pripadajo skladno z zakonom.1 To pa pomeni, da izpodbijana odločitev ni akt, ki bi se lahko izpodbijal s samostojno tožbo v upravnem sporu.

11. Sodišče je na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo. brez glavne obravnave, saj je moralo tožbo zavreči že v okviru predhodnega preizkusa tožbe, na podlagi ugotovitve neobstoja procesne predpostavke za pričetek in tek sodnega postopka.

12. Sodišče pripominja, da ima tožnik možnost nekatere druge zatrjevane nepravilnosti v zvezi z inšpekcijskim postopkom uveljavljati v okviru pravnih sredstev zoper odločitev o zavrnitvi njegove vloge za priznanje statusa stranskega udeleženca v inšpekcijskem postopku zoper šolo. Kot izhaja iz vlog strank je tožnik to možnost izkoristil in je zoper odločitev o zavrnitvi njegove vloge za priznanje statusa stranskega udeleženca vložil tožbo v upravnem sporu, ki se vodi pod opr. št. I U 1588/2019. 13. Skladno z 42. členom ZUS-1 lahko sodišče s sklepom več pri oddelku sodišča odprtih postopkov o istem predmetu združi v skupno obravnavno in odločanje, lahko pa tudi odloči, da se več v enem postopku vloženih zahtevkov obravnava in o njih odloči v ločenem postopku. Ker sta tožbi v upravnem sporu opr. št. I U 1947/2019 in I U 1588/2019 vloženi zoper dva različna akta, kjer je en upravni akt procesne narave, drug pa je odločitev ali se tožniku prizna status stranskega udeleženca v upravnem postopku, sodišče ni sledilo predlogu tožnika in zadevi ni združilo v skupno obravnavanje.

1 Glej na primer: sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 109/2016 z dne 22. 11. 2017.