Jedro

Zgolj kršitev v zvezi s pripravljanjem poročil sama po sebi sicer ne predstavlja utemeljenega razloga za odpoved, ker pa je dokazanih kršitev več, ker so se ponavljale in ker tožnik svojega odnosa do delovnih obveznosti kljub opozorilom ni spremenil, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: ugotovitev, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 29. 7. 2009 ni v skladu z zakonom (točka I/1 izreka sodbe); ugotovitev, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki dne 16. 9. 2009 ni prenehalo, ampak še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, zato je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo (točka I/2 izreka sodbe); da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki za čas od prenehanja pogodbe o zaposlitvi dalje do nastopa dela obračunati in plačati izpadle plače (pravilno: nadomestilo plače) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov do plačila (točka I/3 izreka sodbe); da sodišče toženi stranki naloži, da tožniku plača stroške postopka v osmih dneh od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka I/4 izreka sodbe).

Zavrnjen je bil tudi podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: ugotovitev, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 29. 7. 2009 ni v skladu z zakonom (točka II/1 izreka sodbe); ugotovitev, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki dne 16. 9. 2009 ni prenehalo, ampak je trajalo od 17. 9. 2009 do 31. 1. 2010 in od 1. 3. 2010 do odločitve sodišča prve stopnje (točka II/2 izreka sodbe); da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki za čas od 17. 9. 2009 do 31. 1. 20010 in od 1. 3. 2010 do dneva odločitve sodišča prve stopnje tožnika prijaviti v zavarovanje in mu obračunati in plačati izpadle plače (pravilno: nadomestilo plače) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov do plačila (točka II/3 izreka sodbe); plačilo odškodnine v višini 19.333,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (točka II/4 izreka sodbe); da sodišče toženi stranki naloži, da tožniku plača stroške postopka v osmih dneh od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka II/5 izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenim zahtevkom oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje ter oblikovalo napačne zaključke v zvezi z očitkom iz odpovedi, da tožnik ni sestavljal mesečnih poročil za marec, april in maj 2009. V obrazložitvi sodbe je zapisalo, da je direktor želel imeti pregled nad tožnikovim delom in zaostanki, ker tožnik evidence o storitvah ni vodil, vendar navedena ugotovitev ne drži. Nihče od zaposlenih ni nikdar imel naloge pripravljati mesečna poročila, tožnik pa je na papirju kot popis spisa vodil evidence. Pisanje mesečnih poročil ni predstavljalo tožnikove delovne obveznosti niti delovne obveznosti drugih delavcev, kar se je v dokaznem postopku tudi izkazalo. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je s tem, ko ni sestavljal mesečnih poročil o delu, podan resen in utemeljen razlog za odpoved, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja. Direktor bi lahko podatke o stanju zadev pridobil direktno iz spisov, ki jih je imel v obdelavi tožnik. Navedbe v zvezi s tem je tožnik podal v prvi pripravljalni vlogi z dne 11. 2. 2010, ki je sodišče v obrazložitvi sodbe niti ni omenilo niti je ni upoštevalo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Bistvena kršitev določb postopka je bila storjena s tem, ko je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku kot dokaz upoštevalo dopis Ministrstva (B11) ter navedbe iz druge pripravljalne vloge tožene stranke, ker je bila z obema tožena stranka že prekludirana, saj je bil prvi narok že zaključen v času podaje teh dejstev in dokazov. Sodišče je kršilo eventualno maksimo, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Šele s prepoznimi navedbami in dokazi, ki jih sodišče ne bi smelo upoštevati, je tožena stranka opredelila kršitev, ki je bila ključna za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, saj bi po tožnikovem mnenju, če bi bila dokazana, edina med vsemi očitanimi kršitvami lahko pomenila resen in utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. To, da tožena stranka ni navedla in opredelila, v čem je tožnikova kršitev v zvezi z nevpisovanjem v evidence ISCSD, je bila tudi ena od pomembnejših navedb tožnika v prvi pripravljalni vlogi z dne 11. 2. 2010, ki je sodišče ni upoštevalo. Tožnik je že tedaj opozoril, da očitana kršitev nevpisovanja podatkov v evidence ISCSD ni časovno opredeljena, zaradi česar ni mogoče preizkusiti pravočasnosti odpovedi z vidika subjektivnega oz. objektivnega roka. Delodajalec bi moral v odpovedi v skladu z 2. odstavkom 86. člena ZDR ne le navesti odpovedni razlog, temveč bi ga moral tudi pisno konkretno obrazložiti, kar izhaja iz sodne prakse (sodba in sklep VS RS, opr. št. VIII Ips 353/2007 z dne 12. 1. 2009). Sodišče prve stopnje je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, ker v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, poleg tega pa je podano nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi zapisniki.

V dopolnitvi pritožbe je tožnik v zvezi s primanjkljajem ur pojasnil, da je do prekoračitve dovoljenih 10 ur minusa prišlo zaradi njegovih zdravstvenih težav (alergični rinitis). Bolniški se je odpovedal zaradi odsotnosti kolegice A.Č. in zato, ker je bilo veliko urgentnega dela. Primanjkljaj je nastal zaradi zdravstvenih razlogov in ga iz istih razlogov tudi ni mogel nadoknaditi tako, kot je direktor R.R. rigorozno zahteval (9 ur na dan, izravnava ur na 0, ne pa na dovoljenih – 10). V zvezi z očitkom, da se tožnik po strokovnem srečanju ni zglasil na delovnem mestu in nadaljeval z delom, tožnik navaja, da je bila stalna praksa, da se delavci po končanem seminarju niso vračali v službo. Po seminarju je imel veliko dela s pripravo referata za temo Družina v trajanju skoraj ene ure in ne vidi pametnega razloga, zakaj tega dela ne bi mogel opraviti doma. V zvezi z informacijskim sistemom ISCSD tožnik navaja, da izpodbijana sodba vsebuje nekatere napačne navedbe in zaključke, ki so v nasprotju z izpovedbami priče A.Č., oporeka pa tudi nekaterim izjavam navedene priče in direktorja R.R., iz katerih bi se lahko ustvaril vtis, da je direktor ponudil tožniku kadrovsko okrepitev, da se področje rejništva in posvojitev uredi, kar ne drži. Tožnik nikoli ni trdil, da je ISCSD nesmiseln oz. da se mu te evidence zdijo nesmiselne, kot je navedeno v sodbi, neutemeljen pa je tudi očitek, da podatkov v ISCSD ni vnašal potem, ko je A.Č. postala pristojna za področje rejništva. Kadar jo je nadomeščal, je v spis vpisal storitve, ob vrnitvi pa je A.Č. lahko vnesla podatke v ISCSD, za katerega je bila usposobljena. A.Č. pa ni izpolnjevala evidence za tožnika, ampak za uporabnike, za katere je bila od 14. 1. 2008 pristojna. V zvezi s poročili pa tožnik poudarja, da je direktor zahteval poročila le od njega, poleg mesečnih tudi več drugih poročil o konkretnih primerih, v katerih je tožena stranka tožnika hudo obdolževala in se je tožnik moral posvetiti tem zadevam, ker je direktor v svojih zahtevkih za poročila navajal toliko neutemeljenih obtožb, podtikanj in konstruktov, da je poročila v nekaterih posvojiteljskih zadevah posredoval tudi Socialni inšpekciji in Ministrstvu za delo, družino in socialno zadeve.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter potrdi izpodbijano sodbo. V zvezi s poročili pojasnjuje, da je direktor navedel razloge, zakaj je zahteval poročila od tožnika, ki so bili zlasti v tem, da je bilo ustno komuniciranje s tožnikom prekinjeno, pisno pa je bilo omejeno na osnovne zahteve direktorja, ki je pred nameravanim tožnikovim dopustom želel ugotoviti, katero delo je tožnik opravil. Nenapisana poročila predstavljajo odpovedni razlog. V zvezi z očitkom prekluzije tožena stranka navaja, da ji je sodišče na obravnavi dne 3. 5. 2010 naložilo, da s pripravljalno vlogo pojasni, za kakšne storitve gre, ki bi morale biti vnesene v sistem ISCSD s področja rejništva. Na podlagi tega naloga je tožena stranka podala navedbe in pridobila pravno razlago s strani Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, zato je bila njena vloga pravočasna. Sodišče prve stopnje tudi ni oprlo svoje sodbe o potrebnosti vnosa v evidence izključno na ta dokaz, temveč so tudi vse zaslišane priče povedale, da izpolnjujejo predpisane evidence. Tožnik se sam ni potrudil, da bi se naučil uporabljati enostaven računalniški program, to so mu pomagali delati drugi, kar pa ne pomeni, da to ni bila njegova delovna obveznost. Kršitev, očitana tožniku, je bila opisana že v sami odpovedi in pojasnjena v odgovoru na tožbo. Tožeča stranka bi morala skladno z določbo 286.b člena ZPP kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, vendar v spis vloženemu dokazu – dopisu Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve – ni takoj nasprotovala, zato je pritožbeni očitek glede te listine prepozen. Glede dopolnitve pritožbe pa tožena stranka navaja, da ni razumljiva in zato ni sposobna za obravnavo na pritožbenem sodišču. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. To velja zlasti za očitano absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja tudi pritožba. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena in nikakor nima takih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Vsebuje jasne razloge, ki med seboj niso v nasprotju. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih vprašanj, pomembnih za odločbo, tudi do navedb tožnika v njegovih vlogah. Četudi ni izrecno omenilo posameznih navedb v pripravljalni vlogi tožnika z dne 11. 2. 2010, to še ne pomeni, da jih ni obravnavalo. V obrazložitvi o odločilnih dejstvih tudi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami, zato tudi kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Z uveljavljanjem navedenih absolutnih bistvenih kršitev (po 14. in 15. točki 2. odstavka citiranega člena) tožnik v bistvu izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki v nobenem primeru ne more predstavljati bistvene kršitve določb postopka, saj se lahko navezuje le na pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar – kot bo obrazloženo v nadaljevanju – tožnik tudi ta pritožbeni razlog uveljavlja neutemeljeno.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je storjena, če se stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, onemogoči obravnavanje pred sodiščem. Očitano kršitev naj bi sodišče prve stopnje po tožnikovem mnenju storilo z neupoštevanjem tožnikove pripravljalne vloge z dne 11. 2. 2010 oz. bistvenih navedb v tej vlogi, v kateri je tožnik zavzel stališče, da kršitev v zvezi z opustitvijo izdelave mesečnih poročil ne more predstavljati utemeljenega razloga za odpoved, ker so bile evidence o opravljenem tožnikovem delu razvidne iz obravnavanih spisov ter opozoril na to, da tožena stranka v odpovedi ni časovno opredelila kršitve nevpisovanja podatkov v evidenco ISCSD, zaradi česar ni mogoče preizkusiti pravočasnosti odpovedi z vidika subjektivnega in objektivnega roka. Navedena kršitev ni podana v primeru, če se v obrazložitvi sodbe sodišče izrecno ne opredeli do navedb v posamezni vlogi stranke, kot zmotno meni tožnik, zlasti če sodba sicer vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, s katerimi sodišče posredno odgovori tudi na navedbe stranke. Tudi iz poteka postopka pred sodiščem prve stopnje, kot je razviden iz podatkov v spisu, nikakor ne izhaja, da bi bili tovrstni očitki glede onemogočanja obravnavanja pred sodiščem zaradi nezakonitega postopanja sodišča utemeljeni.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena v zvezi z 286. členom ZPP, to je na kršitev določb o prekluziji navajanja dejstev in predlaganja dokazov. Po določbi 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke (1. odstavek). Na poznejših narokih za glavno obravnavo stranke lahko navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (4. odstavek), dejstva in dokazi, ki so navedeni v nasprotju z 2. do 5. odstavkom 286. člena ZPP, pa se ne upoštevajo (6. odstavek 286. člena ZPP). Sodišče prve stopnje naj bi očitano bistveno kršitev zagrešilo s tem, ko je v dokaznem postopku kot dokaz upoštevalo dopis Ministrstva za delo (B11) ter navedbe iz druge pripravljalne vloge tožene stranke, s katerimi je bila tožena stranka po stališču pritožbe prekludirana, saj je bil tedaj 1. narok že zaključen, to pa naj bi vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, ker je iz teh navedb in dokazov sodišče izpeljalo ugotovitve o glavni kršitvi obveznosti iz delovnega razmerja, ki se je očitala tožniku. Ker je šele s prepoznimi navedbami in dokazi tožena stranka opredelila ključno kršitev, jih sodišče prve stopnje po mnenju tožnika ne bi smelo upoštevati. V zvezi z navedenimi pritožbenimi očitki je potrebno pritrditi toženi stranki, ki v odgovoru na pritožbo opozarja na določbo 1. odstavka 286.b člena ZPP, po kateri mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, pa se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Dejstvo je, da kršitve določb o prekluziji navajanja dejstev in predlaganja dokazov, ki jo uveljavlja v pritožbi, tožnik ni uveljavljal takoj, ko je bilo to mogoče, to je takoj po predložitvi druge pripravljalne vloge tožene stranke z dne 28. 5. 2010 in novega dokaza – mnenja Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, niti na naroku za glavno obravnavo dne 3. 6. 2010, kot izhaja iz zapisnika (l. št. 69), zato je v pritožbi ne more več (uspešno) uveljavljati. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče meni, da tožena stranka ni bila prekludirana – drugo pripravljalno vlogo je pripravila glede na dogovor na obravnavi dne 3. 5. 2010 oz. po nalogu sodišča in z njo le pojasnila, kakšne storitve se vnašajo v sistem ISCSD s področja rejništva (zapisnik naroka za glavno obravnavo z dne 3. 5. 2010, l. št. 54), predloženo mnenje Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve pa vsebuje le (splošno) pojasnilo o potrebnosti informacijskega sistema na področju posvojitev in nikakor ne gre za dokaz, ki bi bil odločilnega pomena za presojo obravnavane zadeve (in ga tudi sodišče prve stopnje ni štelo kot takega).

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja: Pravno podlago za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka predstavljajo določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami), in sicer določbe o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca, zlasti določbe 81. do 87. člena ter 88. člena ZDR. Po določbi 2. odstavka 81. člena ZDR lahko delodajalec redno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za izredno odpoved. V 83. členu ZDR je urejen postopek pred odpovedjo s strani delodajalca, pri čemer je v 1. odstavku določeno, da mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v 6 mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v 1 letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih. Po določbi 2. odstavka istega člena mora pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalec delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, po določbi 3. odstavka istega člena pa mora biti v pisnem vabilu na zagovor naveden obrazložen razlog, zaradi katerega delodajalec namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi. V 3. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR je med odpovednimi razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca naveden krivdni razlog, to je kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Po 2. odstavku 88. člena ZDR delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz 1. odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Po določbi 6. odstavka 88. člena ZDR mora v primeru krivdnega razloga delodajalec podati odpoved najkasneje v 60 dneh od ugotovitve utemeljenega razloga in najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga.

Tožena stranka je tožniku dne 29. 7. 2009 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga na podlagi 3. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR, po pisni obdolžitvi z dne 8. 6. 2009 ter po dne 16. 6. 2009 opravljenem zagovoru tožnika. Pred odpovedjo je tožena stranka z dvema opozoriloma z dne 19. 3. 2009 in 26. 3. 2009 tožnika opozorila na kršitve delovnih obveznosti in na možnost odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti. V opozorilih mu je očitala, da ima evidentiran večji primanjkljaj ur v evidenci prisotnosti, da se po strokovnem srečanju ni zglasil na delovnem mestu in nadaljeval z delom, da do 23. 3. 2009 ni pripravil pisnega poročila v zadevi posvojitve V. in seznama zadev, ki jih obravnava in še niso zaključene, ter da ne izpolnjuje dolžnosti vpisovanja podatkov v evidenco v sistem ISCSD.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da je tožena stranka pravilno izpeljala postopek odpovedi, da je redno odpoved podala pravočasno, v okviru subjektivnega in objektivnega prekluzivnega roka, določenega v citirani določbi 6. odstavka 88. člena ZDR, ter da so bila tudi predhodna opozorila, podana tožniku, utemeljena, kar velja zlasti za primanjkljaj ur, pripravo poročil po nalogu direktorja in vpisovanje podatkov v evidenco v sistem ISCSD (pisni opozorili z dne 19. 3. in 26. 3. 2009).

V redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožniku očitala, da do konca aprila 2009 ni izravnal primanjkljaja ur, da ne izpolnjuje svoje dolžnosti vpisovanja podatkov v evidenco v sistemu ISCSD ter da do 3. 6. 2009 kljub pozivu direktorja ni pripravil pisnega poročila o delu za meseca april in maj 2009, kar je nadaljevanje oz. ponavljanje kršitev, glede katerih je bil že predhodno opozorjen. S tem je tožnik kršil 7. člen pogodbe o zaposlitvi, ker ni opravljal drugih opravil po nalogu direktorja, ni vodil evidenc storitev, poročil o delu ter dela ni opravljal vestno, pravočasno in po navodilih delodajalca, njegovo ravnanje pa obenem predstavlja tudi kršitve določb 31., 32. in 35. člena ZDR.

Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebinsko presojo zadeve, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku dokazala očitane kršitve pogodbenih in drugih delovnih obveznosti. Tožnik je kršil zlasti določila 31., 32. in 35. člena ZDR. Po 1. odstavku 31. člena ZDR mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu, v 35. členu istega zakona pa je opredeljena prepoved škodljivega ravnanja – delavec se je dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovali poslovnim interesom delodajalca. Po 32. členu ZDR pa mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je izvedlo obsežni dokazni postopek, v katerem je vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, izvedene dokaze pa je natančno ocenilo in svojo dokazno oceno ustrezno obrazložilo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva in pravilna, pritožba, ki v pretežnem delu le vztraja pri stališčih, zavzetih tekom postopka pred prvostopenjskim sodiščem, pa ne navaja nobenih tehtnih argumentov, ki bi kazali na nepravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s kršitvami pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki so razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik vseskozi zavračal izpolnjevanje nalogov direktorja v zvezi z delovnim časom, izpolnjevanjem evidenc v ISCSD in pripravo poročil o delu, z utemeljitvijo, da mu je važnejše delo z ljudmi kot pa izpolnjevanje administrativnih zadev. Pritrditi je potrebno ugotovitvam sodišča prve stopnje v zvezi s pomenom obveznih evidenc v ISCSD, ki so jih izpolnjevali vsi zaposleni, razen tožnika, kakor tudi zaključkom sodišča prve stopnje v zvezi z drugo očitano kršitvijo, ki se nanaša na sestavljanje poročil o delu za mesece marec, april in maj 2009. Pri tem sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožnikovega zagovora, da poročil ni pripravil, ker bi bilo zamudno, če bi moral za nazaj pregledovati spise, in ker drugim sodelavcem sestavljanje poročil ni bilo naloženo. Presodilo je, da bi moral tožnik že na podlagi 32. člena ZDR, po katerem mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, na zahtevo direktorja izdelati poročila o delu, iz katerih bi bilo razvidno opravljeno delo v določenem obdobju. Pritožbene navedbe s tem v zvezi niso utemeljene – tožnik namreč tudi v pritožbi izpostavlja neutemeljenost očitka glede sestave mesečnih poročil, češ da nihče od zaposlenih ni nikdar imel naloge pripravljati mesečna poročila, evidence v okviru popisa spisov pa je vodil, poleg tega pa poudarja, da pisanje mesečnih poročil nikdar ni predstavljalo njegove delovne obveznosti niti delovne obveznosti drugih zaposlenih pri toženi stranki. Stališča tožnika s tem v zvezi so napačna, saj ni nobenega dvoma, da je sestava poročil, tudi mesečnih, če je bilo to po oceni direktorja tožene stranke potrebno, tožnikova delovna obveznost, direktor tožene stranke pa je ustrezno in prepričljivo pojasnil pomen in namen tovrstnih poročil. Tudi pritožbenih navedb tožnika, ki se v zvezi s primanjkljajem ur sklicuje na slabo zdravstveno stanje, ni mogoče upoštevati, zlasti zato ne, ker tožnik v času po prejemu prvega opozorila o tem niti ni seznanil direktorja tožene stranke. Tožnikovo stališče, da naj bi bila direktorjeva izjava, da za tožnikove zdravstvene težave v zvezi z alergijami ni vedel, navadno sprenevedanje, ker naj bi bili izvidi o tožnikovih kroničnih zdravstvenih težavah tudi v osebni mapi delavca, nedvomno ni sprejemljivo.

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da v odpovedi ni opredeljeno, v čem je tožnikova kršitev v zvezi z nevpisovanjem podatkov v evidence ISCSD ter da ta kršitev tudi ni časovno opredeljena, zaradi česar ni mogoče preizkusiti pravočasnosti odpovedi z vidika subjektivnega in objektivnega roka. Tako v pisni obdolžitvi kot v sami redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je ta očitana kršitev dovolj konkretno opredeljena, tako vsebinsko kot tudi časovno, tožniku se očita opustitev te obveznosti oz. dolžnosti vpisovanja podatkov v evidenco v sistemu ISCSD, ki traja ves čas po izdaji opozorila na izpolnjevanje obveznosti (ki mu je bilo vročeno dne 30. 3. 2009), oz. je trajala še v času podaje pisne obdolžitve v postopku redne odpovedi dne 9. 6. 2009, pa tudi ob podaji redne odpovedi.

Pritožbeno sodišče torej soglaša z oceno, da je v obravnavanem primeru obstajal odpovedni razlog – krivdni razlog na strani tožnika za redno odpoved po 3. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR. Res je sicer, kot meni pritožba, da zgolj kršitev v zvezi s pripravljanjem poročil sama po sebi še ne bi predstavljala utemeljenega odpovednega razloga, ker pa je dokazanih kršitev več, ker so se ponavljale in tožnik svojega odnosa do delovnih obveznosti kljub opozorilom ni spremenil, je odpovedni razlog nedvomno utemeljen. Izkazan pa je tudi pogoj iz 2. odstavka 88. člena ZDR, to je obstoj utemeljenega odpovednega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Pri tem je potrebno izpostaviti, da v konkretnem primeru ni šlo le za posamične kršitve, ampak za večkratne in ponavljajoče se kršitve, zaradi katerih so odnosi med strankama povsem porušeni.

Ker je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi in v povezavi s takšno odločitvijo tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek, pa tudi podredni zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja za čas do izdaje sodbe in plačilo odškodnine.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker gre za spor o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, v katerem delodajalec ne glede na izid postopka praviloma sam krije svoje stroške postopka (5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. – ZDSS-1).