Jedro

Sprememba sistemizacije ter ukinitev tožnikovega delovnega mesta predstavljata organizacijski razlog, ki je utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožniku podala tožena stranka dne 30. 9. 2013, nezakonita, brez pravnih učinkov ter se odpravi ter da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 1. 11. 2013 obračunati razliko pri plačah v bruto znesku 734,11 EUR mesečno, od tega zneska je tožena stranka dolžna obračunati in plačati davke in prispevke in neto zneske izplačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamezne mesečne razlike pri plači od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge, s katerimi je hotel dokazati nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kršitve določb postopka je nemudoma ustrezno grajal, v skladu z zahtevo iz 286. b člena ZPP. Zaradi teh kršitev je sodišče prve stopnje tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Če bi držala navedba tožene stranke, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz razloga racionalizacije, bi bilo ravnanje tožene stranke pravilno. Vendar je bil tožnik prerazporejen iz drugih razlogov. Pričakovanja tožene stranke glede reorganizacije se niso uresničila. Če bi ostajal odpovedni razlog poslovne narave, bi morala tožena stranka tožnika prezaposliti nazaj na delovno mesto, na katerem je bil zaposlen pred nastopom dela na delovnem mestu, za katero mu je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je bil zaposlen v rektoratu tožene stranke kot pomočnik glavnega tajnika, zakoniti zastopnik tožene stranke pa se je sprenevedal, da se ne spomni, ali je bil zaposlen v njegovem kabinetu. Iz izpovedi priče A.A. izhaja, da je bil tožnik pred ustanovitvijo Centra B. zaposlen pri toženi stranki na drugem delovnem mestu, pri čemer je bil razporejen v 42. plačnem razredu, sedaj pa je v 36. plačnem razredu. Zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi iz razloga, ker mu ni bila ponujena zaposlitev na delovnem mestu, ki ga je zasedal, preden se je zaposlil na delovnem mestu vodja centra B.. Sodišče prve stopnje je tudi bistveno kršilo določbe postopka, ker tožniku ni omogočilo ustreznega roka, v katerem bi lahko posredoval pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalca glavnega tajnika. Sodišče prve stopnje se do listinskih dokazov, ki jih je predložil tožnik, sploh ni opredelilo, zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Iz listinskih dokazov izhaja utemeljenost tožbenih navedb glede neresničnosti racionalizacije (javno objavljeni poslovni izidi in načrti), do česar se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je slepo sledilo izpovedbi priče A.A., ki je kot glavna tajnica tožene stranke zainteresirana za izid postopka, zato ni objektivna in verodostojna priča. Spregledalo je jasno in nedvoumno izjavo zakonitega zastopnika tožene stranke in ni ustrezno dokazno ovrednotilo tega, da je omenjeni izrecno povedal, da je bila reorganizacija posledice neizpolnitve pričakovanj glede promocije tožene stranke in ne racionalizacije. Tudi zaradi navedenega je podano nasprotje med izvedenimi dokazi in tem, kar se v razlogih sodbe navaja o izvedenih dokazih. Nenavadne so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje o pomislekih zakonitega zastopnika tožene stranke glede političnega udejstvovanja tožnika. Politična aktivnost tožnika ni bila predvidena v njegovem službenem času, temveč v prostem času. V tej zvezi je tožnik podal vrsto dokaznih predlogov za zaslišanje prič, ki pa jih je sodišče prve stopnje brez obrazložitve zavrnilo. Opozarja na določbo 43. člena Ustave RS, po kateri ima vsak polnoletni državljan Republike Slovenije pravico voliti in biti voljen, zato je sodbo razumeti tako, da statut tožene stranke predstavlja višji pravni akt od Ustave (179. člen statuta).

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker ni izvedlo nekaterih dokazov, ki jih je predlagal tožnik, s tem pa naj bi mu kršilo pravico do obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse dokaze, na podlagi katerih je ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, zato izvedba dokazov, ki jih je predlagal tožnik, ne bi prispevala k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker tožniku ni odobrilo roka, v katerem bi lahko predložil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto na delovnem mestu svetovalca glavnega tajnika, na katerem je bil zaposlen pred zaposlitvijo na delovnem mestu po pogodbi o zaposlitvi, ki mu je bila redno odpovedana. Izvedba tega dokaza ni bila potrebna, zato sodišču tudi ni bilo dolžno tožniku omogočiti dodatnega roka za predložitev te pogodbe. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z vsemi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči, zato je sodbo mogoče v celoti preizkusiti.

Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 27. 10. 2011 (A2 in B2) za nedoločen čas na delovnem mestu predstojnik organizacijske enote VII/2 (Center B.), ki je uvrščeno v VII. tarifno skupino. Dne 30. 9. 2013 je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov (A3 in B3) in mu istočasno ponudila novo pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 30. 9. 2013 (A4 in B4) za nedoločen čas za delovno mesto samostojni strokovni delavec VII/2 (kabinet rektorja), ki je uvrščeno v VII. tarifno skupino, z nastopom dela 1. 11. 2013. Tožnik je novo pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 9. 2013 podpisal ter delo po tej pogodbi začel opravljati dne 1. 11. 2013. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) določa, da lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za odpoved (drugi odstavek 83. člena ZDR-1). V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1, je utemeljen razlog tudi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz navedenih razlogov le, če nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več mogoče (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). V skladu s 1. odstavkom 91. člena ZDR-1 se v primeru, če delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in delavcu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, uporabljajo določbe zakona, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Če delavec sprejme ponudbo, mora v skladu z drugim odstavkom 91. člena ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi v roku 15 dni od prejema pisne ponudbe. Po določbi tretjega odstavka 91. člena ZDR-1 pa delavec v primeru, če sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, nima pravice do odpravnine, obdrži pa pravico do pravnega varstva pred pristojnim sodiščem, kot v drugih primerih redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi se šteje, da je bila nova pogodba sklenjena z razveznim pogojem. V skladu s petim odstavkom 91. člena ZDR-1 pa je ustrezna zaposlitev tista, za katero se zahteva enaka vrsta in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, ter kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ker je zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov na njeni strani prenehala potreba po opravljanju dela na delovnem mestu predstojnik organizacijske enote VII/2 (Center B.). Razlog je bila odločitev tožene stranke, da zniža stroške poslovanja. Rektor tožene stranke je s sklepom ... z dne 1. 8. 2013 (B12) sprejel spremembe in dopolnitve sistemizacije in organizacije tožene stranke. Tožena stranka je s tem ukinila Center B. ter tudi delovno mesto, ki ga je zasedal tožnik, njegova dela in naloge pa so se prenesle na druge strokovne delavce. Tožnik sedaj zaseda delovno mesto samostojni strokovni delavec VII/2 (Kabinet rektorja). Njegove naloge so, po ugotovitvi sodišča prve stopnje, priprava določenih člankov, izjav za medije in podobno. Razlog za reorganizacijo in za spremembo sistemizacije je po ugotovitvah sodišča, ki temeljijo na listinski dokumentaciji v spisu ter izpovedbi priče mag. A.A., glavne tajnice tožene stranke, v tem, da je morala tožena stranka, v skladu s priporočili Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport (B5) ter sprejetega Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012 s spremembami in dopolnitvami) racionalizirati poslovanje in znižati stroške pri poslovanju. Upravni odbor tožene stranke je na 22. redni seji dne 3. 9. 2012 potrdil rebalans letnega programa dela in finančnega načrta tožene stranke za leto 2012, ki izkazuje zmanjšanje sredstev na računih tožene stranke v letu 2012 (B6 in B9). Rektorat tožene stranke je tako pristopil k varčevalnim ukrepom in sicer k znižanju števila zaposlenih in prerazporejanju zaposlenih na nižja delovna mesta in tako znižal stroške za plače zaposlenih za 10.900,00 EUR mesečno. Sodišče prve stopnje je v zvezi zatrjevano reorganizacijo upoštevalo navedbe tožene stranke, da je v primeru racionalizacije poslovanja ukinjala delovna mesta, ki so za osnovno delovanje in dejavnost univerze najmanj pogrešljiva. Prva večja reorganizacija strokovnih služb se je zgodila v letu 2012, najprej na področju administrativnega kadra, potem glede vzdrževanja infrastrukturnih objektov in na športnem področju, naslednje področje pa je bila promocija. Rektor tožene stranke dr. C.C. je izpovedal, da se Center B., ki je bil njegova ideja, ni obnesel tako, kot so načrtovali, zato so dejavnost reorganizirali oziroma so ta dela prenesli nazaj na Oddelek D., ki je že prej vodil te aktivnosti.

Glede na takšne ugotovitve sodišča prve stopnje se tudi pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru podan poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sprememba sistemizacije ter ukinitev tožnikovega delovnega mesta predstavljata organizacijski razlog, ki ga je tožena stranka v celoti dokazala, to pa predstavlja resen in utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče ne more vsebinsko presojati primernosti in ekonomske upravičenosti take racionalizacije, s katero je bilo tožnikovo delovno mesto ukinjeno, saj gre za odločitve, ki so v pristojnosti delodajalca. Zato dejstvo, ki ga tožnik izpostavlja v pritožbi in sicer, da racionalizacija ni prispevala k večji učinkovitosti, ni relevantno za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka. Prav tako tožnikove navedbe, da naj bi nekateri delavci v rektoratu tožene stranke po reorganizaciji prejemali višjo plačo kot pred reorganizacijo, niso bistvene. Ne glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je pri toženi stranki, na podlagi reorganizacije, prišlo do (skupnega) znižanja plač na mesečni ravni v višini 10.900,00 EUR. Zato je tožena stranka uspela dokazati tako organizacijski kot tudi ekonomski razlog za podajo redne odpovedi pogodbe, čeprav že sprememba organizacije poslovanja oziroma sistemizacije delovnih mest zadošča za sklepanje, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, ker je podan odpovedni razlog v skladu z določbo 89. člena ZDR-1. Znižanje tožnikove plače ni razlog, ki bi utemeljeval sklepanje, da je bila racionalizacija nezakonita oziroma, da je odpoved nezakonita.

Prav tako si tožnik povsem v nasprotju z ZDR-1 prizadeva za to, da bi mu morala tožena stranka ponuditi v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za njegovo prejšnje delovno mesto svetovalca glavnega tajnika. ZDR-1 delavcu ne zagotavlja pravice, da se v primeru reorganizacije oziroma poslovnega razloga, vrne na delovno mesto, ki ga je nekoč že zasedal. Za zakonitost postopanja tožene stranke v zvezi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi je bistveno le, da je bila tožniku ponujena zaposlitev za ustrezno delovno mesto v smislu določbe petega odstavka 91. člena ZDR-1, in sicer za delovno mesto samostojni strokovni delavec VII/2. Za zasedbo navedenega delovnega mesta se namreč zahteva enaka vrsta in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel tožnik sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi.

Tožnik tudi v celoti neutemeljeno izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da njegova politična angažiranost ni bila razlog za reorganizacijo. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva. Ugotovilo je, da je tožnik zahteval dopust v času, ko je bila potrebna promocija in mu iz tega razloga ni bil odobren dopust. Ugotovilo je tudi, da je bil predlog za reorganizacijo podan 14. 12. 2012 (B10), korespondenca med tožnikom in rektorjem tožene stranke pa datirana z dne 28. 12. 2012 (A5), torej je bil predlog za spremembe organizacije podan pred sporno korespondenco, ki naj bi izkazovala politično diskriminacijo.

Ker torej niso podani razlogi, ki jih navaja pritožba niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).