Jedro

Nadomestilo po občinskem Odloku se odmeri v določeni odvisnosti od koristi, ki jo zavezanec za plačilo nadomestila od stavbnega zemljišča na območju posamezne cone ima, kar je po mnenju sodišča v skladu s kriteriji iz 61. člena ZSZ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada A. Izpostave B. z dne 23. 3. 2000, s katero je bilo tožeči stranki na podlagi določb Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in 33/89, v nadaljevanju ZSZ) in Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97) in določb Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Mestne občine Nova Gorica (Uradno glasilo št. 10/97) in Odloka o spremembi Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Občine Šempeter Vrtojba (Uradno glasilo št. 5/99 in 20/99) za leto 2000 odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča od poslovnih prostorov in površin v skupnem znesku 63.017.388,00 SIT. Svojo odločitev tožena stranka utemeljuje v določbi 1. alinee 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih, ki določa, da se tudi po uveljavitvi tega zakona dne 25. 7. 1997 uporabljajo kot veljavne določbe 6. poglavja ZSZ o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča. Ta v 58. členu določa plačevanje nadomestila, določa področja, na katerih se nadomestilo plačuje ter da območja, na katerem se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča določi občinska skupščina v skladu z dogovorom o usklajevanju meril in območij, na katerih se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, ki ga sklenejo občine, pri čemer upoštevajo zlasti opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami in možnost priključitve na te objekte in naprave, lego in namembnost ter smotrno izkoriščanje stavbnega zemljišča (61. člen). Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča je glede na opredelitev v Zakonu o stavbnih zemljiščih vrsta obvezne dajatve, ki predstavlja trajno obveznost in s tem vir javnih prihodkov za urejanje stavbnih zemljišč. Po mnenju tožene stranke tožnik v pritožbi nima prav, ko meni, da odločba prve stopnje nima pravne podlage v veljavni zakonodaji, to je veljavnih določbah Zakona o stavbnih zemljiščih in določbah citiranega Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Šempeter Vrtojba. Doda pa še, da tožena stranka ne more presojati ustavnosti in zakonitosti določb citiranega Odloka, ker je za to pristojno Ustavno sodišče RS v Ljubljani.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. V njej navaja, da ni mogoče preveriti pravilnosti in zakonitosti prvostopne in drugostopne odločbe, ker izrek prvostopne odločbe ne vsebuje podatkov o tem, z upoštevanjem katerih meril je bilo v skladu z občinskim Odlokom opravljeno točkovanje in na kakšen način so bile v izreku izračunane točke za posamezen bencinski servis, niti ni iz odločbe razvidno, katero območje je v skladu z določbo 10. člena občinskega Odloka bilo upoštevano pri izračunu točkovanja za posamezni bencinski servis. Obrazložitev prvostopenjske odločbe po mnenju tožeče stranke je tudi ne konkretizira meril za točkovanje, pač pa se zgolj sklicuje na določbe občinskega Odloka. Izpodbijana odločba po mnenju tožeče stranke temelji na zmotni uporabi materialnega prava, saj je tožena stranka dejavnost tožeče stranke opredelila kot dejavnost trgovine z motornimi gorivi s šifro G/50.5 po standardni klasifikaciji, kar je v nasprotju z Uredbo o uvedbi in uporabi standardne klasifikacije dejavnosti (Uradni list RS, št. 34/94 do 12/99, v nadaljevanju Uredba) in v nasprotju z registrirano dejavnostjo tožeče stranke. Po mnenju tožnika določbe 10. člena občinskega Odloka ni bilo dopustno uporabiti, ker za njeno uporabo ni podlage v ZSZ in je v nasprotju z Ustavo RS, saj predstavlja nedovoljeno diskriminacijo gospodarskih subjektov, s predpostavko "dobičkarjev" ne glede na dosežene dejanske poslovne rezultate, poleg tega pa je v nasprotju z določili Uredbe, ki dejavnost trgovine z motornimi gorivi (G/50.5) sploh ne določa, kar pomeni, da je v izpodbijani odločbi merilo dejavnost, ki sploh ne obstaja. Tožeča stranka sodišču predlaga, da odločbo tožene stranke odpravi. Poleg tega predlaga še, da sodišče postopek v tem upravnem sporu prekine in zaradi sporne ustavnosti 10. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Mestne občine Nova Gorica (Uradno glasilo št. 10/97) v zvezi z Odlokom o spremembi odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Občine Šempeter Vrtojba (Uradno glasilo št. 20/99) pri Ustavnem sodišču RS predlaga oceno ustavnosti in zakonitosti določbe 10. člena navedenega Odloka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa svojo udeležbo v postopku prijavilo z vlogo dne 14. 2. 2002. Tožba ni utemeljena.

Nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč (v nadaljevanju: nadomestilo) v skladu z določbo 61. člena ZSZ določi občinska skupščina v skladu z dogovorom o usklajevanju meril za določanje območij, na katerih se plačuje nadomestilo in meril za določanje višine nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki ga sklenejo občine. Občine pri tem upoštevajo zlasti opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi objekti in napravami in možnost priključitve na te naprave in objekte, lego in namembnost ter smotrno izkoriščanje stavbnega zemljišča, izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih in merila za oprostitev plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Glede na to, da 61. člen ZSZ vseh meril za predpisovanje nadomestila ne našteva taksativno, lahko občina predpiše tudi druga merila, ki pa morajo biti v skladu s temeljnim namenom in naravo nadomestila, ki sta določena v ZSZ. Vendar morajo biti kriteriji predpisovanja in določanja nadomestila povezani z lastnostmi zemljišča oziroma z njegovimi prednostmi in slabostmi oziroma njegovo namembnostjo (npr. dobra infrastrukturna opremljenost, prometne povezave, zemljišče za poslovne dejavnosti, za bivanje, kvaliteta, lokacija zemljišča in podobno). Iz določbe 8. člena občinskega Odloka je razvidno, da je višina nadomestila odvisna od osnove, to je od površine stavbnega zemljišča, stopnje obremenitve, to je števila točk in od vrednosti točke. Stopnja obremenitve je odvisna od dveh dejavnikov, in sicer od cone, v kateri se stavbno zemljišče nahaja in od namembnosti stavbe oziroma zemljišča, ki je izražena s številom točk (9. člen občinskega Odloka). Iz spornega 10. člena občinskega Odloka izhaja, da se stopnja obremenitve stavbnega zemljišča določa glede na njegovo namembnost, to je glede na namen uporabe, ki je lahko stanovanjski, nestanovanjski - določen po dejavnosti zavezancev, ali neopredeljen na nezazidanih stavbnih zemljiščih. Stopnja obremenitve stavbnega zemljišča je tako upoštevajoč merila 10. člena občinskega Odloka v primeru nestanovanjskega namena uporabe stavbnega zemljišča, to je glede na dejavnost, ki jo tožnik opravlja, odvisna od tega, v kateri coni se posamezno stavbno zemljišče nahaja. Navedeno pomeni, da se nadomestilo po občinskem Odloku odmeri v določeni odvisnosti od koristi, ki jo zavezanec za plačilo nadomestila od stavbnega zemljišča na območju posamezne cone ima. Po mnenju sodišča so v spornem podzakonskem predpisu upoštevani kriteriji 61. člena ZSZ, v skladu s katerim se pri določanju nadomestila upošteva opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami ter možnost priključitve nanje, lego in namembnost ter smotrno izkoriščanje stavbnega zemljišča in izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarski dejavnosti in iz tega razloga navedena določba ne predstavlja nedovoljene diskriminacije gospodarskih subjektov s predpostavko "dobičkarjev" ne glede na dejanske poslovne rezultate. V skladu z navedenim sodišče glede uporabe določbe 10. člena občinskega Odloka nima pomislekov. V primeru, da tožeča stranka kljub vsemu meni, da občinski Odlok ni v skladu z ustavo in zakonom, lahko, saj pravni interes za to izkazuje, sama pri Ustavnem sodišču vloži pobudo za presojo ustavnosti in zakonitosti občinskega Odloka. Po presoji sodišča je neutemeljen ugovor tožeče stranke, da pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe ni bilo moč preizkusiti.

V izreku prvostopenjske odločbe je narejen izračun višine nadomestila, in sicer mesečni kot tudi letni znesek za posamezno zemljišče oziroma objekt, tako da je obveznost tožeče stranke točno določena. Vsebuje tudi podatke o tem, kakšna je površina posameznega zemljišča oziroma objekta, za katerega se odmerja nadomestilo, s kolikšnim številom točk je obremenjeno posamezno zemljišče oziroma objekt in kakšna je vrednost točke. Iz števila točk, s katerim je bilo obremenjeno posamezno zemljišče oziroma objekt, je razvidno, v katero cono je bil le-ta v skladu z 11. členom občinskega Odloka glede na namen uporabe (to je glede na dejavnost trgovine z motornimi gorivi) uvrščen. Obrazložitev prvostopne odločbe se je v skladu s 1. odstavkom 17. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01, v nadaljevanju ZDavP) sklicevala samo na pravne predpise, na podlagi katerih je bilo odločeno, ker se je odločalo na podlagi uradnih podatkov. Glede na navedeno je po mnenju sodišča mogoče preveriti pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, v okviru tega pa tudi, ali je bil pravilno uporabljen materialni predpis, to je določbe občinskega Odloka. Sodišče zavrača kot neupošteven tudi tožbeni ugovor, da je opredelitev dejavnosti kot trgovine z motornimi gorivi s šifro G/50.5 v 10. členu občinskega Odloka v nasprotju z Uredbo o uvedbi in uporabi standardne klasifikacije dejavnosti in v nasprotju z registrirano dejavnostjo tožeče stranke. Res je sicer, da je sporna določba 3. alinee B 3. točke 10. člena Odloka v tekstualnem delu neskladna z besedilom točke G 50.5 standardne klasifikacije dejavnosti, ker Odlok ne loči med trgovino z motornimi gorivi na drobno in na debelo (slednjo vodi klasifikacija pod oznako G 51.51), vendar tožeča stranka ne zatrjuje, da opravlja na zadevnih bencinskih servisih trgovino z gorivi na debelo in da torej navedena določba Odloka, ki glede na citirano oznako standardne klasifikacije dejavnosti, določa število točk za trgovino z motornimi gorivi na drobno, za tožena stranka ne bi smela biti uporabljena.

Glede na navedeno je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS).