Jedro

Vožnja mora biti varna in izvajana z običajno pazljivostjo. Če gre za služnost brez vsakih omejitev, mora biti služnostna pot prosta tudi za morebitne vožnje s tovornjakom. Prepoved parkiranja vozil na služnostni poti je ob takšni dejanski in pravni podlagi ustrezno sredstvo za varstvo tožnikove služnostne pravice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da mora opustiti postavljanje kakršnegakoli vozila na traso služnostne poti, ki pelje od javne ceste št. 1029/2 k.o... po parceli št. 309/2 do parcele 309/5 iste k.o., ki je last tožnika. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP). V reviziji trdi, da za tožbo, ki jo je vložil tožnik, ni izkazan ekonomski interes. Sporni sta bili le dve dejanji tožencev, pa še takrat tožena stranka ni imela namena tožečo stranko ovirati pri izvrševanju služnosti. To pa ne zadošča za ugoditev tožbenemu zahtevku. Nadalje meni, da je tožba pravno "nesprejemljiva". Tožnik bi smel vložiti tožbo le v zvezi s služnostjo ali z njenim motenjem, ne pa tako kot jo je, pri čemer je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke celo delno spremenilo. Končno trdi, da ni bilo pravilno odločeno o stroških postopka. Zato predlaga, da vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in ji naloži v plačilo vse pravdne stroške prvostopnega in pritožbenega postopka, podrejeno pa sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da bi tožena stranka morala opredeliti, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka na prvi ali drugi stopnji uveljavlja. Iz obrazložitve namreč kršitve niso razvidne. Dejstva, ki jih tožena stranka navaja, so del dejanskega stanja, v katerega revizijsko sodišče na podlagi 3. odstavka 385. člena ZPP ne sme več posegati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva: - vožnja z osebnim avtomobilom je možna mimo parkiranega avtomobila tožencev, če je ta parkiran zelo tesno ob škarpi in z levim prvim kolesom celo na škarpi ter čisto na začetku uvoza, pod pogojem, da tudi šofer mimovozečega avta vozi pazljivo; - ob manj pazljivem parkiranju avta na služnostni poti vožnja mimo ni možna, ali pa so potrebni posebni manevri (z več poskusi, vzvratno itd.); - vožnja ne v prvem ne v drugem primeru ni možna s kamionom ali kombijem.

Res je, da je sodišče druge stopnje zaradi odgovora na pritožbene trditve, posebej poudarjalo tisto, kar je bilo med strankama nesporno. To pa sta bili dve konkretni situaciji, ko tožnik oziroma njegova hči nista mogla mimo parkiranega vozila. Vendar pa je sodišče druge stopnje sprejelo dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji in to tudi posebej poudarilo (zadnji odstavek 4. strani te sodbe). S svojimi razlogi je le potrdilo pravilnost prvostopenjskih ugotovitev in jih še dodatno obrazložilo.

Tako ugotovljeno dejansko stanje pa ob pravilnem materialnopravnem izhodišču, da tožeča stranka zahteva varstvo služnostne pravice po 57. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, zadošča za odločitev, da je tožbeni zahtevek utemeljen v delu, v katerem mu je bilo ugodeno. Da služnost hoje in voženj zaenkrat še obstaja, med strankama ni bilo sporno. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno poudarilo, da mora biti vožnja varna in izvajana z običajno pazljivostjo, sodišče druge stopnje pa pravilno dodalo, da gre za služnost brez vsakih omejitev, kar pomeni, da mora biti služnostna pot prosta tudi za morebitne vožnje s tovornjakom. Prepoved parkiranja vozil na služnostni poti je ob takšni dejanski in pravni podlagi ustrezno sredstvo za varstvo tožnikove služnostne pravice.

Tožena stranka v reviziji še uveljavlja, da za tožbo ni podan ekonomski interes. Revizijsko sodišče ugotavlja, da dokazovanje ekonomskega interesa v sporu, kakršen je obravnavani, ni potrebno. Če tega ni, je to razlog za ukinitev služnosti. V tem primeru mora lastnik služečega zemljišča dokazati, da ekonomskega interesa za obstoj služnosti ni več. Dokler pa stvarna služnost obstaja, njen upravičenec lahko zahteva sodno varstvo, ne da bi posebej utemeljeval, da ima za nemoteno izvrševanje služnosti ekonomski interes.

Tožena stranka nadalje neutemeljeno vztraja pri tem, da je tožba "pravno nesprejemljiva" in da bi morala tožeča stranka vložiti tožbo v zvezi s služnostjo ali z njenim motenjem. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka to tudi storila in temu delu zahtevka je bilo tudi ugodeno. Zakaj tožena stranka nasprotuje dejstvu, da je sodišče delno zavrnilo tožbeni zahtevek, ni razumljivo, saj je delna zavrnitev v njeno korist. Revizijsko sodišče končno še ugotavlja, da revizija zoper izrek o pravdnih stroških ni dovoljena, ker ne gre za sklep, s katerim je postopek pravnomočno končan (400. člen ZPP). Zato preizkus pravilnosti odločitve o pravdnih stroških na revizijski stopnji ni dovoljen.

Zaradi vsega navedenega revizijsko sodišče reviziji ni moglo ugoditi in jo zato na podlagi 393. člena ZPP zavrača.