Jedro

Plačilo prevzemniku naročila je dispozitivne narave. Načeloma ima prevzemnik naročila pravico do plačila za svoj trud. Stranki pa se lahko dogovorita tudi drugače (na primer za brezplačno opravljanje storitve). Drugačen način plačila lahko sledi tudi iz narave medsebojnega razmerja. Prav to je v obravnavanem primeru ugotovilo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 26906/2013 z dne 28. 2. 2013 tudi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek za plačilo 5.628,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za izvršilne stroške zavrnilo. Pravdne stroške tožene stranke v višini 732,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je naložilo v plačilo tožeči stranki.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 138. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku in plačilom pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da so bile za toženo stranko opravljene odvetniške storitve, ki jih je tožeča stranka specificirala in izdala račun po Zakonu o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT). Napačna je ugotovitev, da je bil račun izstavljen šele po prenehanju sodelovanja med pravdnima strankama. Izstavljen je bil takoj po preklicu pooblastila. Zavrnitev pritožbe v delovnem sporu ni relevantna. Ob preklicu pooblastila pravdni stranki zanjo nista vedeli. Dejansko stanje o izdaji vtoževanega računa je zmotno ugotovljeno. Nerazumljivo je, zakaj sodišče ni sledilo navedbam tožeče stranke o razlogu za izdajo računa. Preseneča, da je v celoti verjelo toženki, češ da je tožeči stranki pomagala s svojimi storitvami in materialom pri vzpostavitvi odvetniške pisarne. Vse to ni izkazano. Enako velja za širši medsebojni dogovor o skupnem poslovanju. Sodišče o tem tožeče stranke ni izprašalo. Svoj zaključek je napravilo na neizkazanih izpovedbah in navedbah tožene stranke. Dejansko stanje je nepravilno ugotovljeno, sodbe se ne da preizkusiti. Napačno je uporabljeno materialno pravo, ker je sodišče prezrlo 15. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o sklenitvi pogodbe ob doseženem sporazumu o bistvenih sestavinah in 16. člen OZ o nesporazumu. Poslovno sodelovanje med pravdnima strankama ni bilo izkazano. Storitve so bile pravilno obračunane po ZOdvT. Znesek 3.000,00 EUR je bila nagrada, ki jo je tožeča stranka prejela v znak hvaležnosti od tožene stranke za pomoč pri prodaji poslovnega deleža. Tedaj tožeča stranka ni nastopala kot odvetnica. Šlo je za izvensodno storitev. Sodni postopek se obračuna po ZOdvT. Dogovora o drugačnem plačilu kot po ZOdvT ni bilo. Ugotovitve sodišča o neverodostojnosti tožeče stranke so nerazumljive. Neverodostojne so bile priče, ker so vse izpovedovale po pripovedovanju tožene stranke. Sodišču očita absolutno bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 39. člena ZPP, ker ji vloga tožene stranke z dne 5. 6. 2013 in priloge niso bile vročene. Izpodbija še odločitev o stroških, češ da se je ne da preizkusiti. Pravilni obračun po ZOdvT znaša 567,50 EUR neto in 692,35 EUR z upoštevanjem DDV.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrnitev, potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter povračilo njenih pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka vtožuje plačilo odvetniških stroškov za odvetniško zastopanje, opravljeno za toženo stranko v delovnem sporu pred Delovnim in socialnim sodiščem, obračunane po ZOdvT. Tožena stranka se je branila z ugovorom, da glede na medsebojni dogovor o skupnem poslovanju odvetniških stroškov ni dolžna poravnati, ker je bil za odvetniško zastopanje sklenjen dogovor o plačilu storitev v višini 10 % provizije le v primeru uspeha – od dobljenih sredstev.

6. Pri odločanju je sodišče glede na tako trditveno in dokazno podlago strank izhajalo iz določb OZ o pogodbi o naročilu – mandatu (766. - 787. člen OZ). Ugotovilo je, da: - so bile opravljene odvetniške storitve del širšega medsebojnega sodelovanja (razmerja) med pravdnima strankama, po katerem sta skupaj sodelovali in najeli poslovni prostor; - da sta se za odvetniške storitve, ki jih je opravljala tožeča stranka za toženo (prodaja poslovnega deleža toženke družbi A. P. d.o.o., zastopanje toženke v individualnem delovnem sporu pred Delovnim sodiščem), dogovorili za plačilo izključno po doseženem uspehu, in sicer v višini 10 % od dobljenih sredstev; - da je bil tak dogovor v celoti realiziran pri prodaji poslovnega deleža tožene stranke, ko je tožena stranka od dobljene kupnine 30.000,00 EUR plačala tožeči 3.000,00 EUR nagrade; - da je tožeča stranka v delovnem sporu opravila odvetniške storitve, tožena stranka pa ji je še pred pravnomočnostjo (v pritožbenem postopku) preklicala pooblastilo; - da je tožnica izstavila vtoževani račun in obračunala odvetniške storitve v delovnem sporu po ZOdvT; - da je bil v delovnem sporu tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen.

7. Glede na take ugotovitve je ocenilo, da je bil med pravdnima strankama sklenjen in realiziran ustni dogovor o plačilu odvetniških storitev izključno glede na doseženi uspeh. Zaradi neuspeha v delovnem sporu je presodilo, da tožnica ni upravičena do zaračunanih odvetniških storitev po ZOdvT. Tožbeni zahtevek je zavrnilo ob uporabi tretjega odstavka 766. člena OZ.

8. Sprejeta odločitev je pravilna v pravnem in dejanskem pogledu. Plačilo prevzemniku naročila je dispozitivne narave. Načeloma ima prevzemnik naročila pravico do plačila za svoj trud. Stranki pa se lahko dogovorita tudi drugače (na primer za brezplačno opravljanje storitve). Drugačen način plačila lahko sledi tudi iz narave medsebojnega razmerja. Prav to je v obravnavanem primeru ugotovilo sodišče prve stopnje.

9. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti njegove dokazne ocene glede medsebojnega dogovora pravdnih strank o skupnem poslovanju niti o vsebini dogovora o plačilu odvetniških storitev, opravljenih za toženko. Tožeča stranka navedb tožene stranke o skupnem poslovanju ni prerekala. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da jih je v svoji izpovedbi tudi izrecno potrdila (list. št. 74). Torej ne drži pritožbena navedba, da o tem tožnica ni bila zaslišana. Neprerekanih dejstev pa niti ne bi bilo treba dokazovati, saj štejejo za priznana (214. člen ZPP). Zato so pritožbeni očitki o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju glede ugotovljenega dogovora pravdnih strank o skupnem poslovanju neutemeljeni.

10. Pritožnica z ničemer ne more omajati niti sprejete dokazne ocene o vsebini dogovora o plačilu odvetniških stroškov. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje in razlogom v točki 14. sodbe in ne pritožnici glede ustne sklenitve takega dogovora in o njegovi realizaciji o plačilu nagrade za prodajo poslovnega deleža. Znesek 3.000,00 EUR že po svoji (visoki) višini ne more biti darilo iz hvaležnosti za opravljeno strokovno delo, in sicer ne glede na to, ali je šlo za sodno ali izvensodno pravno storitev. Tožničine izjave v tej smeri so bile tudi po prepričanju pritožbenega sodišča neprepričljive. Ob ugotovljenem dejstvu, da višina ustreza 10 % od ugotovljene kupnine za prodajo poslovnega deleža, pa tudi ne more biti dvoma o pravilnosti ugotovitve, da je šlo za realizacijo dogovora za plačilo 10 % provizije glede na doseženi uspeh pravnega zastopanja. O potrebnem soglasju pravdnih strank za tak dogovor in o njegovi realizaciji se je sodišče zanesljivo prepričalo z zaslišanjem obeh strank. V povezavi z listinsko dokumentacijo in izpovedbami prič ju je pravilno ocenilo. Z zadostnimi razlogi je pojasnilo, zakaj je verjelo toženki in ne tožnici. Toženkina izpovedba je bila prepričljiva, ves čas enaka in podprta s predloženimi listinami ter izpovedbami prič. Drži, da so o razmerju med pravdnima strankama vedele le iz pripovedovanja toženke. A ker je tudi njim pojasnjevala vsebino razmerja tako kot v pravdi in kot izhaja iz listin, tožnica pa je v svojem zanikanju takega dogovora ostala povsem osamljena in neprepričljiva pri pojasnjevanju prejetih plačil, je sprejeta dokazna ocena pravilna. Pojasnjena je s pravilnimi, popolnimi in življenjsko logičnimi razlogi, v katerih ni vsebinskih nasprotij in neskladij ter očitanih pomanjkljivosti oziroma zatrjevane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Ob ugotovljenem glede na 58. člena OZ veljavnem dogovoru o načinu plačila odvetniških storitev, ki odstopa od običajnega plačila, urejenega v ZOdvT, je zmotno pritožbeno naziranje, da je pritožnica upravičena do plačila po ZOdvT. To plačilo predstavlja običajno plačilo. Naročitelj pa dolguje običajno plačilo le, če ni določeno drugače (778. člen OZ). Ker sta pravdni stranki dogovorili drugačen način plačila, po katerem pritožnica ni upravičena do nadaljnjih plačil, ker je bilo njeno zastopanje neuspešno, je tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen. Razlog prenehanja zastopanja (preklic pooblastila) ni pravno odločilen.

12. Pritožba uveljavlja še absolutno bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršena naj bi ji bila pravica do izjave, ker ji ni bila vročena pripravljalna vloga tožene stranke z dne 5. 6. 2014 s prilogami. Iz podatkov spisa izhaja, da ji je bila navedena vloga poslana neposredno, kar ZPP dovoljuje. Nanjo je odgovorila na naroku dne 6. 6. 2014 (prim. list. št. 67). Torej se je o njej lahko izjavila in je to pravico tudi izkoristila. Kršitve pravice do izjave v zvezi z navedbami tožene stranke torej ni. Kar pa zadeva dokaze tožene stranke, predložene k tej pripravljalni vlogi, pa iz podatkov spisa izhaja, da so bile predložene listine prebrane na glavni obravnavi dne 24. 9. 2014. Tožeča stranka je bila pri izvajanju teh dokazov navzoča, torej je pri dokazovanju sodelovala. Ker tedaj ni ugovarjala, da ji listine niso bile vročene in tega v pritožbi ne opraviči, pa se na to procesno kršitev ne more več uspešno sklicevati (286.b člen ZPP).

13. Odgovoriti je treba še na pritožbeno grajo v zvezi s stroškovno odločitvijo. Tudi ta ni utemeljena. Razlogi sodbe, ki se sklicujejo na stroškovnik tožene stranke na list. št. 65 in 86 so po ustaljeni sodni praksi zadostni. Oba stroškovnika sta v spisu. To omogoča preizkus sodne odmere priglašenih stroškov. V obravnavanem primeru je opravljena pravilno in skladno z ZOdvT in ZST-1. Obračun stroškov, ki ga ponuja pritožba (692,35 EUR), namreč prezre priglašene stroške sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi. Priglašeni so bili s stroškovnikom na list. št. 65. Sodišče prve stopnje jih je skladno z ZST-1 pravilno odmerilo in upoštevalo v priglašeni višini 40,00 EUR. Skupaj z ugotovljenimi odvetniškimi stroški, ki tudi po ugotovitvah sodišča prve stopnje znašajo 692,35 EUR, je skupno odmerjeni znesek 732,35 EUR pravilen. Pravdni stroški obsegajo poleg odvetniških stroškov tudi stroške sodnih taks.

14. Ker pritožbeni razlogi niso podani in je odločitev pravilna in ni obremenjena z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Pritožnica do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi na pritožbeni ravni. Zato naj tudi ona sama trpi stroške, ki so ji pri tem nastali (prvi odstavek 155. člena ZPP).