Jedro

Tožena stranka je izpodbijano soglasje k razrešitvi in imenovanju sprejela na podlagi 32. člena zakona o zavodih (Ur. l. RS, št. 12/91), očitno po določbi 3. odstavka tega člena in 7. člena sklepa o preoblikovanju v javni socialno varstveni zavod. V 3. odstavku navedenega 32. člena zakona o zavodih je določeno, da v primeru, če poslovodna funkcija in funkcija vodenja strokovnega dela nista ločeni, imenuje in razrešuje direktorja svet zavoda s soglasjem ustanovitelja. V skladu s to določbo ter z 59., 56. in s 120. členom zakona o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 54/92) je v 7. členu navedenega sklepa o preoblikovanju v javni socialno varstveni zavod med drugim določeno, da direktor zavoda organizira in vodi strokovno delo in poslovanje zavoda, imenuje in razrešuje pa ga svet zavoda s soglasjem Vlade Republike Slovenije. V zakonu ni podlage, da bi za razrešitev enega in imenovanje novega v.d. direktorja veljal drugačen postopek.

Izpodbijano soglasje tožene stranke k razrešitvi in imenovanju v.d. direktorja ni samostojen dokončen posamičen akt, ki bi imel samostojno sodno varstvo, temveč je sestavni del akta o razrešitvi in imenovanju vršilca dolžnosti direktorja, ki ga sprejme svet in je zoper ta akt zagotovljeno tudi sodno varstvo pri pristojnem sodišču za delovne spore (2. odstavek 36. člena in 39. člen zakona o zavodih).

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožnica je vložila pri tem sodišču tožbo proti soglasju Vlade Republike Slovenije z dne 27. 01. 1995 k njeni razrešitvi s funkcije vršilke dolžnosti direktorice javnega socialno varstvenega zavoda ter k imenovanju za vršilca dolžnosti direktorja. V tožbi navaja, da je tožena stranka s sklepom z dne 02. 09. 1993 preoblikovala ... v javni socialno varstveni zavod, pri čemer je kot ustanovitelj navedena Republika Slovenija, ustanoviteljske pravice in obveznosti pa izvršuje Vlada Republike Slovenije. Ustanovitelj je tudi edini pristojen za imenovanje vršilca dolžnosti direktorja, saj je tožena stranka z odločbo z dne 22. 11. 1993 tožnico imenovala za vršilko dolžnosti direktorice. Tožena stranka je ravnala nezakonito, ko je dopustila, da je svet vodil razpravo o delu tožnice kot vršilke dolžnosti direktorice in sprejel sklep o njeni razrešitvi s 25. 01. 1995 in istočasno sprejel sklep o imenovanju vršilca dolžnosti direktorja s 26. 01. 1995. Svet pa je prekoračil pooblastila, ker ni bil pooblaščen za razreševanje in imenovanje vršilca dolžnosti direktorja, temveč je za to bila pooblaščena tožena stranka. Po zakonu o zavodih le ustanovitelj imenuje in razrešuje vršilca dolžnosti direktorja, svet pa lahko imenuje v soglasju z ustanoviteljem le "dokončnega direktorja", ki ga še ni. Tožnica ni prejela sklepa o razrešitvi, niti ni bila obveščena o soglasju in je za to zvedela šele dne 20. 03. 1995 iz odgovora na njeno tožbo za razveljavitev odločbe - sklepa št. 47/95 z dne 01. 02. 1995. Nezakonita sta tudi soglasje in imenovanje vršilca dolžnosti direktorja, ki je redno zaposlen in to ne le na enem delovnem mestu tako, da ni sposoben strokovno niti časovno voditi takega zavoda, tožnica pa je strokovnjak na tem področju. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano soglasje.

Sodišče je moralo tožbo zavreči. Tožena stranka je izpodbijano soglasje k razrešitvi in imenovanju sprejela na podlagi 32. člena zakona o zavodih (Ur. l. RS, št. 12/91), očitno po določbi 3. odstavka tega člena in 7. člena sklepa o preoblikovanju v javni socialno varstveni zavod. V 3. odstavku navedenega 32. člena zakona o zavodih je določeno, da v primeru, če poslovodna funkcija in funkcija vodenja strokovnega dela nista ločeni, imenuje in razrešuje direktorja svet zavoda s soglasjem ustanovitelja. V skladu s to določbo ter z 59., 56. in s 120. členom zakona o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 54/92) je v 7. členu navedenega sklepa o preoblikovanju v javni socialno varstveni zavod med drugim določeno, da direktor zavoda organizira in vodi strokovno delo in poslovanje zavoda, imenuje in razrešuje pa ga svet zavoda s soglasjem Vlade Republike Slovenije. V zakonu ni podlage, da bi za razrešitev enega in imenovanje novega v.d. direktorja veljal drugačen postopek.

Izpodbijano soglasje tožene stranke k razrešitvi in imenovanju v.d. direktorja ni samostojen dokončen posamičen akt, ki bi imel samostojno sodno varstvo, temveč je sestavni del akta o razrešitvi in imenovanju vršilca dolžnosti direktorja, ki ga sprejme svet in je zoper ta akt zagotovljeno tudi sodno varstvo pri pristojnem sodišču za delovne spore (2. odstavek 36. člena in 39. člen zakona o zavodih).

Iz navedenih razlogov je sodišče moralo tožbo zavreči na podlagi 2. točke 1. odstavka 30. člena zakona o upravnih sporih. To določbo je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I).