Jedro

Če davčni zavezanec predloži dokazila o višini dejanskih stroškov vzdrževanja in upravljanja, se mu priznajo dejanski stroški in enoletna amortizacija za oddane poslovne prostore, zato v načelu ni mogoče izključiti, da sama amortizacija, obračunana v skladu s predpisi, ne more presegati 40% prejete najemnine.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Republiške uprave za javne prihodke z dne 14.9.1993 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 15.7.1993, s katero mu je bil odmerjen davek od dohodkov iz premoženja za leto 1992, doseženih z oddajanjem poslovnih prostorov in oddajanjem opreme. V obrazložitvi navaja, da tožnik ni prijavil dejanskih stroškov v zvezi z doseganjem dohodkov, ampak le enoletno amortizacijo v znesku 570.409,00 SIT. Davčni organ je tako pri ugotavljanju dohodka skladno s 66. členom zakona o dohodnini (prečiščeno besedilo Uradni list RS, št. 14/92 - ZDoh), pravilno upošteval normirane stroške v višini 40% prejete najemnine, saj je v teh stroških vključena tudi amortizacija in tako višjih stroškov ni mogoče priznati.

Tožnik v tožbi navaja, da je v napovedi za odmero davka od dohodkov iz premoženja, doseženih z oddajanjem poslovnih prostorov, napovedal dohodke v višini 735.240,00 SIT, obenem je uveljavljal stroške enoletne amortizacije v znesku 570.409,00 SIT, kar predstavlja več kot 40% normiranih stroškov. Na poziv prvostopnega organa je o tem tudi predložil dokazila, t.j. poročilo o popisu osnovnih sredstev na dan 31.12.1992 in izračun revalorizirane amortizacije od 1.1. do 31.12.1992. Meni, da je z izpodbijano odločbo kršena določba 66. člena zakona o dohodnini, saj zakon določa, da je osnova za davek znesek najemnine, zmanjšan za stroške in za enoletno amortizacijo. Če pa zavezanec predloži dokazila o višjih stroških od normiranih, ki znašajo 40% najemnine, se priznajo dejanski stroški in amortizacija. Slednje je tožnik storil s predložitvijo izračunane revalorizirane vrednosti amortizacije. V napovedi je napovedal tudi dohodek, dosežen z oddajanjem opreme, v višini 1.470.480,00 SIT in stroške enoletne amortizacije, ki so bili celo višji od najemnine, vendar v tem primeru organ prve stopnje ni priznal nobenih stroškov. Meni, da v skladu z določbo 72. člena zakona med druge stroške spada tudi amortizacija. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne iz razlogov izpodbijane odločbe.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za odmero davka od dohodkov iz premoženja in sicer od dohodkov, doseženih z oddajanjem poslovnih prostorov (66. člen p.b. zakona o dohodnini oz. 61. člen ZD, Uradni list RS, št. 48/90, 34/91-1) in dohodkov, doseženih z oddajanjem opreme (72. člen p.b. oz. 66. člen ZD). Sporna je osnova za davek. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da osnova za davek od dohodkov, doseženih z oddajanjem poslovnih prostorov, predstavlja znesek najemnine, prejete v letu, za katero se odmerja davek, zmanjšan za stroške vzdrževanja in upravljanja in za enoletno amortizacijo. Navedeni stroški se priznajo v višini 40% najemnine. Če pa zavezanec predloži dokazila o višjih stroških od normiranih, se priznajo dejanski stroški in amortizacija (že cit. 66. člen p.b. ZD oz. 61. člen ZD). Tožnik uveljavlja enoletno amortizacijo, ki po njegovem izračunu znaša 570.409,00 SIT, kar predstavlja več kot 40% prejete najemnine, vendar mu je bila amortizacija priznana le v višini 40% najemnine, t.j. v znesku 294.096,00 SIT. Točno je sicer, da normirani stroški zajemajo tudi amortizacijo, vendar to velja, če zavezanec ne predloži dokazil o višjih stroških. Tožnik utemeljeno opozarja, da se v primeru, ko zavezanec predloži dokazila o višjih stroških od normiranih, priznajo dejanski stroški in amortizacija. Tožnik res ni predložil dokazil o višjih stroških vzdrževanja in upravljanja, vendar dokazuje višjo amortizacijo, ki presega 40% normiranih stroškov. Po mnenju sodišča navedene zakonske določbe ni mogoče razlagati tako, da že sama amortizacija ne more presegati 40% normiranih stroškov, saj zakon določa, da se poleg stroškov vzdrževanja in upravljanja prizna enoletna amortizacija, ki se seveda obračuna v skladu s predpisi. Dokazila o višjih stroških oz. amortizaciji mora zavezanec navesti in praviloma priložiti že davčni napovedi, najkasneje pa v pritožbi, saj ga davčni organ na to ni dolžan posebej opozarjati. Višji stroški od normiranih se namreč priznajo samo, če zavezanec predloži dokazila. Tožnik je pritožbi priložil izračun revalorizirane vrednosti amortizacije od 1.1.1992 do 31.12.1992 za oddane poslovne prostore, vendar tožena stranka tega dokaza ni presodila. S tem so bila kršena pravila postopka, saj je tožena stranka bila dolžna presoditi vse pritožbene navedbe in obrazložiti, zakaj jih šteje za neutemeljene (2. odstavek 245. člena ZUP). Zato ta ugovor tožnik utemeljeno ponavlja v tožbi. V skladu s pravnim mnenjem, izraženim v sodbi, bo torej tožena stranka morala presoditi ponujeni dokaz o enoletni amortizaciji poslovnih prostorov, ki po tožnikovem izračunu presega 40% najemnine.

Točno je sicer, da osnova za davek od dohodkov, doseženih z oddajanjem opreme, ni bila znižana za uveljavljano enoletno amortizacijo. Toda tega ugovora tožnik v pritožbi sploh ni uveljavljal in o tem tudi ni predložil nobenih dokazil. Zato tega ugovora ne more uspešno uveljavljati v upravnem sporu. V upravnem sporu namreč sodišče praviloma odloči na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, zato novih dejstev in dokazov v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati (1. odstavek 39. člena zakona o upravnih sporih).

Ker so bila kršena pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih.

V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot republiška predpisa.