Jedro

Ker je bil tožnik v času od 1981 - 1991 večkrat pravnomočno obsojen, je utemeljeno predvidevanje, da lahko predstavlja nevarnost za javni red. Zato ne izpolnjuje pogojev za sprejem v državljanstvo RS.

Izrek

Tožba se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo tožnika za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ker je ugotovila, da je bil tožnik večkrat obravnavan in pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja, zato je odločila, da so pri tožniku podani razlogi 3. odstavka 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije za odklonitev njegove vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

V tožbi tožnik navaja, da v Sloveniji prebiva od leta 1975, da je bil poročen s Slovenko, da ima z njo otroka, poleg tega pa je še redno delal. Meni, da njegova kazniva dejanja ne dajejo dovolj opore za oceno, da bi njegovo življenje v bodoče lahko predstavljalo nevarnost za javni red, zato meni, da so v njegovem primeru izpolnjeni vsi pogoji, da se njegovi vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije ugodi. To še posebno zato, ker je zapor nanj deloval prevzgojno, saj sedaj sodeluje tudi s Karitasom. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92 - ZDS) državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije, dne 23.12.1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Tretji odstavek istega člena pa določa, da se vloga lahko zavrne ne glede na izpolnjene pogoje, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona, to je, da bi sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost in obrambo države.

Na podlagi dokazov v spisu je pravilen zaključek tožene stranke, da dosedanje življenje tožnika kaže na to, da bi lahko njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red. Tožnik je bil namreč, kot je razvidno iz listin v spisu, od leta 1981 do leta 1991 večkrat pravnomočno obsojen, od tega trikrat za istovrstna kazniva dejanja, pri katerih je uporabljal silo. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa je tožena stranka utemeljeno predvidevala, da ni nobene garancije, da bo tožnik v bodoče spremenil svoja ravnanja, to pa z drugimi besedami pomeni, da bo lahko tudi v bodoče predstavljal nevarnost za javni red. Zaradi tega je odločitev tožene stranke, da se zavrne tožnikova vloga za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, pravilna.

Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih. Določbe Zakona o upravnih sporih je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega Zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).