Jedro

Sodišče odloča na podlagi pravila o dokaznem bremenu šele takrat, če na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakšnega dejstva. V primeru, ko tožeča stranka na podlagi posojilne pogodbe zahteva plačilo terjatve od toženca, ki je pogodbo podpisal kot porok in plačnik ter v spis predloži tako podpisano pogodbo, tožena stranka pa nasprotuje svoji zavezi, češ da je pogodbo podpisala zgolj kot zakoniti zastopnik družbe ter je drugi podpis na listini ponarejen, je na toženi stranki dokazno breme, da ovrže pristnost podpisa.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 17.321,10 EUR z 10 % zamudnimi obrestmi od 3.8.2006 dalje, ker je ocenilo, da se toženec po posojilni pogodbi ni osebno zavezal kot porok in plačnik. Tožeči stranki je naložilo, da je tožencu dolžna povrniti njegove pravdne stroške, ki jih je odmerilo na 945,85 EUR s pripadki.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitev pravil pravdnega postopka. Graja odločitev sodišča prve stopnje, da toženec ni podpisal pogodbe kot porok. Tožeča stranka je predložila original pogodbe z dvema originalnima podpisoma toženca in sicer na koncu pogodbe pod navedbo posojilojemalec in pod navedbo porok. Sodišče je verjelo tožencu, ki je trdil, da pogodbe kot porok ni podpisal in je tudi predložil nepodpisano pogodbo. Vendar pa izpovedba toženca ni bila podprta z izpovedjo priče M. V., pri čemer sodišče o njegovi izpovedi nima razlogov, prav tako je tudi ni ocenilo. Sodišče tudi ni ocenjevalo toženčeve izjave, da pogodbe ni podpisal kot porok s stališča drugih izjav toženca: da je ob podpisu posojilne pogodbe dolg že obstajal, da je O. nadaljnje poslovanje pogojevala s podpisom nove pogodbe, da je bil prisiljen podpisati pogodbo, da je bil v šoku zaradi situacije itd. Dokazno breme pristnosti podpisa poroka na posojilni pogodbi je bilo na toženi stranki. Toženec bi moral dokazati, da podpis ni njegov. Podpis na listini dokazuje, da je nekdo pogodbo sklenil, če pa trdi nasprotno, je breme dokazovanja na njegovi strani. Dejstvo, da je toženec predložil svoj izvod pogodbe, na kateri ni podpisa poroka, ne dokazuje ničesar. Prav tako tudi ne dejstvo, da sta podpisa na tožnikovi pogodbi zapisana z različnimi pisali. Dvom v resničnost toženčevih izjav poraja tudi njegova navedba, da ni hotel podpisati pogodbe kot porok. Glede na to, da je v 6. členu pogodbe navedeno, da za vse obveznosti iz te pogodbe jamči kot porok in plačnik toženec, bi bilo logično, da bi zato zahteval tudi spremembo pogodbe.

Pritožba je utemeljena.

Po določilu 215. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) lahko sodišče o obstoju dejstev sklepa na podlagi pravila o dokaznem bremenu, če na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakšnega dejstva. Sodišče mora torej najprej izvedene dokaze oceniti v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, če pa se ne more zanesljivo opredeliti za dokazanost ali nedokazanost kakšnega dejstva, uporabiti pravila o dokaznem bremenu. Pritožbeno sodišče soglaša, da v danem primeru, ko sta stranki v spis predložili vsaka svoj izvod posojilne pogodbe, pri čemer tožeča stranka zatrjuje, da je toženec podpisal pogodbo tako kot zakoniti zastopnik družbe kot v svojem imenu kot porok in plačnik, njena pogodba pa ima dva toženčeva podpisa, medtem ko toženec zatrjuje, da je pogodbo podpisal le kot zakoniti zastopnik družbe, ne pa v svojem imenu in tudi predloži tovrstno pogodbo zgolj z enim podpisom, ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali je toženec pogodbo dejansko podpisal kot porok torej ali je zavezanec iz obligacijskega razmerja. Vendar pa pritožba utemeljeno opozarja, da je v takšnem primeru dokazno breme za ugotavljanje, da podpis na predloženi pogodbi ni pristen, na strani toženca, ki pristnost izpodbija. Tožnik je namreč svoje trditveno in dokazno breme izpolnil že s tem, ko je predložil originalno pogodbo, podpisano s strani toženca tako za družbo B., kot osebno kot poroka, pri čemer tudi iz pogodbenega določila izhaja, da toženec jamči kot porok in plačnik (6. člen pogodbe). Za nasproten dokaz, da toženec osebno pogodbe ni podpisal, je dokazno breme na tožencu, saj z njim izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke (212. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je tako napačno uporabilo materialno pravilo o dokaznem bremenu, kar predstavlja po ustaljeni sodni praksi (prim. tudi Zobec, Komentar k 215. členu Zakona o pravdnem postopku, Pravdni postopek s komentarjem, druga knjiga) pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zaradi napačnega stališča sodišča o tem, kdo bi bil dolžan izkazovati pristnost podpisa, pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno glede drugih ugovorov tožene stranke, ki jih sodišče ni razčistilo. Toženec je namreč v odgovoru na tožbo ugovarjal zastaranju tožbenega zahteva, podal pa je tudi pobotni ugovor v znesku 45.000,00 DEM. Ker se sodišče do omenjenih ugovorov ni opredelilo, gre pa za širši sklop vprašanj, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje na podlagi 355. člena ZPP. Sodišče prve stopnje naj se v ponovljenem postopku opredeli do vseh ugovorov tožene stranke, v zvezi s temi ugovori po potrebni ponovno izvede predlagane dokaze z zaslišanjem pravdnih strank in predlagane priče, nato pa o zahtevku ponovno odloči. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odstavka 165. člena ZPP.