15. 4. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 25. marca 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 650/2001 z dne 19. 2. 2002 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Piranu št. P 159/98 z dne 11. 4. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je pritožnica do 1/3 lastnica nepremičnin, vpisanih v zemljiškoknjižni vložek št. 641 k.o. V., in da sta toženi stranki dolžni pritožnici izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bi se pritožnica vpisala kot solastnica. Višje sodišče je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi navaja, da je od sodišča zahtevala, naj ugotovi, da njenemu očetu lastništvo na nepremičninah ni prenehalo na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetjih (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in nasl. - v nadaljevanju ZNZGP), ker je zemljo obdelovala sama, njena mati in ožji sorodniki, in da je zato kot zakonita dedinja lastnica očetovega dela nepremičnin. Ne strinja se s stališčem sodišč, po katerem v tem postopku ni mogoče presojati zakonitosti upravne odločbe, s katero je bilo ugotovljeno, da so nepremičnine nacionalizirane. Zato naj bi bila z izpodbijano odločitvijo kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

Izpodbijana odločitev sodišč naj bi tudi odstopala od sodne prakse, obrazložitvi sodišč pa naj bi bili pravno nelogični in arbitrarni, zaradi česar naj bi pritožnici kršili pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Sklicuje se na sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Cp 676/93, na sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 634/2000 in II Ips 537/2001 z dne 17. 10. 2001 in na sodbo Vrhovnega sodišča Hrvaške št. Gž 2478/77 z dne 21. 12. 1978.

B.

3.Ustavna pritožnica sicer zatrjuje kršitev človekovih pravic iz 22. in 23. člena Ustave, vendar teh kršitev z navedbami, s katerimi utemeljuje ustavno pritožbo, ne izkaže. Tako Višjemu sodišču očita odstop od sodne prakse, vendar ta očitek utemeljuje le s sklicevanjem na sodbe, ne da bi jih ustavni pritožbi priložila. Sodba Vrhovnega sodišča Hrvaške pa glede pravice do enakega varstva pravic v sodnem postopku pred rednimi sodišči Republike Slovenije ne bi mogla biti relevantna, tudi če bi jo pritožnica ustavni pritožbi priložila.

4.V elektronski podatkovni zbirki Vrhovnega sodišča (Ius-info) je sicer objavljena sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 634/2000 in II Ips 537/2001, na katero se pritožnica sklicuje, vendar iz te sodbe ne izhaja, da bi sodišče preizkušalo pravilnost nacionalizacije na način, ki ga skuša uveljaviti pritožnica. Po stališču Vrhovnega sodišča v omenjeni sodbi je pomembno, kdo je bil lastnik nepremičnin na dan 8. 10. 1972 (ko se je na območju bivše cone B STO začel uporabljati 7.a člen ZNZGP). Da je pomembno, kdo je bil lastnik nepremičnine ob uveljavitvi ZNZGP, je razvidno tudi iz navedb, s katerimi pritožnica povzema obrazložitev sodbe Višjega sodišča v Kopru št. Cp 676/93 (šlo naj bi za stališče, po katerem do nacionalizacije ni moglo priti, ker je tožnik lastninsko pravico pridobil na podlagi priposestvovanja pred uveljavitvijo ZNZGP).

5.Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je Višje sodišče to okoliščino upoštevalo tudi v obravnavanem primeru.

6.Ugotovilo je, da je bil v času nacionalizacije lastnik nepremičnin pritožničin oče in ne pritožnica, ker pritožnica trditve, da je nepremičnine pred nacionalizacijo priposestvovala, ni izkazala, pred nacionalizacijo pa jih ni mogla podedovati, ker je oče umrl leta 1975, torej po tem, ko je bila nacionalizacija že izpeljana. Ugotovilo je tudi, da so bile iz nacionalizacije sicer izvzete nepremičnine kmetov poljedelcev, ki so sami obdelovali zemljo, vendar po oceni Višjega sodišča ta okoliščina na odločitev v zadevi nima vpliva že zato, ker se je pritožnica sklicevala le na svoje obdelovanje zemlje. To pomeni, da stališče Višjega sodišča, po katerem v tem postopku ni mogoče preizkušati, ali je bila nacionalizacija pravilna glede na morebitno očetovo obdelovanje nepremičnin, niti ni bilo odločilno. Zato tudi odločitev v pritožničini zadevi ne temelji na vezanosti na upravno odločbo o nacionalizaciji, temveč na vsebinski presoji okoliščin, s katerimi je pritožnica utemeljevala svoj tožbeni zahtevek oziroma pritožbene razloge. Okoliščina, da pritožnica pravo razume drugače od sodišč, pa sama po sebi še ne pomeni, da je izpodbijana odločitev "pravno nelogična" in arbitrarna. Prav tako zgolj dejstvo, da pritožnica v pravdi ni uspela, še ne zadošča za sklep o kršitvah pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger