Jedro

Kadar je pobot samo drugi del transakcije (prvi del je prodaja, s katero je bodoči stečajni dolžnik pridobil proti svojemu upniku terjatev na plačilo kupnine), prodaja pa sklenjena zato, da bi upnik bodočega stečajnega dolžnika prišel do popolnega plačila svoje terjatve, je celotna transakcija enotno dejanje – plačilo denarne obveznosti z izročitvijo blaga in torej nadomestna izpolnitev.

Na poslovno prakso med strankama ne gre sklepati iz ravnanj pravdnih strank v času izpodbojnega obdobja, pač pa se mora taka praksa vzpostaviti med pravdnima strankama že v času pred izpodbojnim obdobjem.

Zgolj na podlagi prve zamude s plačilom še ni mogoče toženi stranki očitati, da bi že ob tem plačilu morala vedeti za insolventnost tožnika.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da glasi: „V razmerju med tožnikom L. d.d. - v stečaju in tožencem J. d.o.o. se razveljavi: - prodaja blaga in učinek prenosa lastninske pravice na toženca z izročitvijo premičnih stvari po računu tožnika št. 115715 in učinek nadomestne izpolnitve plačila s kompenzacijo dne 9. 2. 2009 po dokumentu št. 65, s čimer je toženec prejel plačilo svoje terjatve po računu št. 6/08, v skupnem znesku 8.947,20 EUR; - prodaja blaga in učinek prenosa lastninske pravice na toženca z izročitvijo premičnih stvari po računu tožnika št. 116168 in učinek nadomestne izpolnitve plačila s kompenzacijo dne 9. 2. 2009 po dokumentu št. , s čimer je toženec prejel plačilo svoje terjatve po računih št. 10/08 in 1/09, v skupnem znesku 12.260,28 EUR; - prodaja blaga in učinek prenosa lastninske pravice na toženca z izročitvijo premičnih stvari po računu tožnika št. 116993 in učinek nadomestne izpolnitve plačila s kompenzacijo dne 21. 4. 2009 po dokumentu št. 211, s čimer je toženec prejel plačilo svoje terjatve po računu št. 1/09, v skupnem znesku 924,66 EUR; - prodaja blaga in učinek prenosa lastninske pravice na toženca z izročitvijo premičnih stvari po računu tožnika št. 117227 in učinek nadomestne izpolnitve plačila s kompenzacijo dne 31. 5. 2009 po dokumentu št. 230, s čimer je toženec prejel plačilo svoje terjatve po računu št. 1/09, v skupnem znesku 1.260,00 EUR; Toženec je dolžan v 15 dneh vrniti tožniku naslednje stvari tako, da jih izroči stečajnemu upravitelju: - prejete po rn. št. 115715: koda 1162164 KOMPRESOR FR 8.5G 103G6780 DANFOSS - 20 kosov, koda 1162190 KOMPRESOR SC 21G 104G8140 DANFOSS – 60 kosov, koda 1051968 KOMPRESOR SC 18CL 104L2123 DANFOSS – 10 kosov in koda 1162175 KOMPRESOR FR 10G 103G6880 DANFOSS – 10 kosov: - prejete po rn. št. 116168: koda 1162249 KOMPRESOR NL 7.3 MF 105G6772 DANFOSS – 30 kosov, koda 1162269 KOMPRESOR NL 8.4 MF 105G6879 DANFOSS – 20 kosov, koda 1162270 KOMPRESOR NL 7 CLX 105F3710 DANFOSS – 20 kosov, koda 1162250 KOMPRESOR NL 11 MF 105G6151 DANFOSS – 30 kosov, koda 5016233 KOMPRESOR NL 10 MF 105G6885 DANFOSS – 20 kosov, koda 1162188 KOMPRESOR FR 11G 103G6980 DANFOSS – 40 kosov in koda 1162255 KOMPRESOR NL 8.4. CLX 105F3800 DANFOSS – 20 kosov: - prejete po rn. št. 116993: koda 1162249 KOMPRESOR NL 7.3 MF 105G6772 DANFOSS – 15 kosov in koda 1757933 ENOTA ZAGONSKA 103N 0011-100 kosov; - prejete po rn. št. 117227: koda 2510902 HG 600 GP-T WINE – 1 kos; Če toženec ne vrne navedenih stvari, mora v 15 dneh plačati tožniku na njegov račun št. IBAN 000 denarno protivrednost stvari: - za stvari prejete po rn. št. 115715: za kodo 1162164 KOMPRESOR FR 8.5G 103G6780 DANFOSS 53,52 EUR/kos (skupaj 1.070,40 EUR za 20 kosov), za kodo 1162190 KOMPRESOR SC 21G 104G8140 DANFOSS 112,80 EUR/kos (skupaj 6.768,00 EUR za 60 kosov), za kodo 1051968 KOMPRESOR SC 18 CL 104L2123 DANFOSS 108,00 EUR/kos (skupaj 1.080,00 za 10 kosov) in za kodo 1162175 KOMPRESOR FR 10G 103G6880 DANFOSS 54,60 EUR/kos (skupaj 546,00 EUR za 10 kosov); - za stvari prejete po rn. št. 116168: za kodo 1162249 KOMPRESOR NL 7.3 MF 105G6772 DANFOSS 52,04 EUR/kos (skupaj 1.561,32 EUR za 30 kosov), za kodo 1162269 KOMPRESOR NL 8.4 MF 105G6879 DANFOSS 59,54 EUR/kos (skupaj 1.190,88 EUR za 20 kosov), za kodo 1162270 KOMPRESOR NL 7 CLX 105F3710 DANFOSS 67,22 EUR/kos (skupaj 1.344,48 EUR za 20 kosov), za kodo 1162250 KOMPRESOR NL 11 MF 105G151 DANFOSS 80,23 EUR/kos (skupaj 2.406,96 EUR za 30 kosov), za kodo 5016233 KOMPRESOR NL 10 MF 105G6885 DANFOSS 70,38 EUR/kos (skupaj 1.407,60 EUR za 20 kosov), za kodo 1162188 KOMPRESOR FR 11G 103G980 DANFOSS 59,81 EUR/kos (skupaj 2.392,32 EUR za 40 kosov) in kodo 1162255 KOMPRESOR NL 8.4 CLX 105F5800 DANFOSS 71,98 EUR/kos (skupaj 1.439,52 EUR za 20 kosov); - za stvari prejete po rn. št. 116993: za kodo 1162249 KOMPRESOR NL 7.3 MF 105G6772 DANFOSS 52,04 EUR/kos (skupaj 780,66 EUR za 15 kosov) in za kodo 1757933 ENOTA ZAGONSKA 103N 0011 1,44 EUR/kos (skupaj 144,00 EUR za 100 kosov); - za stvari prejete po rn. št. 117227: za kodo 2510902 HG 600 GP-T WINE 1.260,00 EUR/kos (skupaj 1.260,00 EUR za 1 kos), vendar skupaj največ do vrednosti medsebojnih kompenzacij 23.392,14 EUR.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 663,98 EUR stroškov postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 615,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, da se v razmerju med tožnikom in tožencem razveljavi učinek denarnega nakazila in prodaje blaga z učinkom prenosa lastninske pravice in učinki nadomestnega plačila s štirimi kompenzacijami ter na plačilo zneska 1.500,00 EUR in vračilo stvari, če teh ne vrne pa na plačilo denarne protivrednosti teh stvari v znesku 23.392,14 EUR ter na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 24.892,14 EUR od 14. 11. 2009 do dejanskega vračila stvari oziroma plačila denarnega zneska. Tožeči stranki je še naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.701,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje ali pa spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku in stroškovno posledico.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je v pretežnem delu utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da ni podan objektivni pogoj izpodbojnosti pravnih dejanj, denarnega nakazila in štirih kompenzacij, ker tožeča stranka ni dokazala, da je prišlo do zmanjšanja njenega premoženja tako, da drugi upniki lahko prejmejo zaradi teh dejanj nižje poplačilo svojih terjatev. Do takega zaključka je prišlo na podlagi presoje izpovedbe priče I. Č., iz katere je zaključilo, da so bile dobave materiala tožene stranke nujno potrebne tožeči stranki in kot take dopustne v smislu 34. člena ZFPPIPP in zato niso izpodbojne, če niso izkazani tudi drugi pogoji. Nekonsistentna je zato uporaba določb 271. in 272. člena ZFPPIPP o izpodbijanju nasprotnih izpolnitev za plačilo rednih in za proizvodnjo potrebnih dobav. Sicer pa bi do pobotanja medsebojnih terjatev pravdnih strank (če pobot ne bi bil opravljen prej), prišlo po samem zakonu z začetkom stečajnega postopka po prvem odstavku 261. člena ZFPPIPP.

6. S takim razlogovanjem pritožbeno sodišče ne soglaša in je glede na konkretne okoliščine primera materialnopravno zmotno. Po prvem odstavku 34. člena ZFPPIPP družba po nastopu insolventnosti ne sme opravljati nobenih plačil ali prevzemati novih obveznosti, razen tistih, ki so nujne za redno poslovanje družbe. Nujna plačila za redno poslovanje družbe so v drugem odstavku 34. člena taksativno našteta. Med njimi so tudi plačila tekočih dobav blaga ali storitev, potrebnih za redno poslovanje družbe. Vendar pa po tretjem odstavku 34. člena družba ne sme opraviti nobenega dejanja, zaradi katerega bi bili upniki, ki so v razmerju do družbe v enakem položaju, neenako obravnavani. Za taka dejanja po četrtem odstavku istega člena veljajo tudi pravna dejanja, ki bi bila ob stečajnem postopku izpodbojna po 271. členu ZFPPIPP. Iz citiranih določb torej izhaja, da insolventna družba sicer lahko opravlja plačila, nujna za njeno redno poslovanje, vendar pa mora vse upnike iz drugega odstavka 34. člena obravnavati enako. Iz neprerekanih trditev tožeče stranke v pripravljalni vlogi z dne 15. 6. 2010 (list. št. 28) pa izhaja, da tožeča stranka vse od marca 2008 ni plačevala davkov in prispevkov, delavcem pa ne zadnjih štirih plač. Tako se pokaže, da tožeča stranka upnike iz drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP pri plačilu svojih obveznosti ni obravnavala enako. Prav tako situacijo pa predpostavlja četrti odstavek 34. člena ZFPPIPP, ko dopušča izpodbijanje pravnih dejanj. Glede na opisano dejansko stanje je zato materialnopravno zmoten zaključek prvostopenjskega sodišča, da plačilo materiala toženi stranki ni izpodbojno, ker ga dopušča 34. člen ZFPPIPP, na kar pravilno opozarja pritožnik.

7. Načeloma je pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da medsebojne kompenzacije niso izpodbojne, ker jih ZFPPIPP ne le dopušča, v primeru začetka stečajnega postopka ene od strank medsebojne kompenzacije jo celo določa kot materialnopravno posledico začetka stečajnega postopka (prvi odstavek 261. člena ZFPPIPP). Toda prvostopenjsko sodišče se je pri tem osredotočilo zgolj na zadnji del transakcij med pravdnima strankama – to je kompenzacije, ne da bi le-te presojalo v kontekstu izpodbijanja kompenzacij, da gre dejansko za prodajo blaga toženi stranki zaradi poplačila njenih terjatev do tožeče stranke in s tem za nadomestno izpolnitev. Kadar je namreč pobot samo drugi del transakcije (prvi del je prodaja, s katero je bodoči stečajni dolžnik pridobil proti svojemu upniku terjatev na plačilo kupnine), prodaja pa sklenjena zato, da bi upnik bodočega stečajnega dolžnika prišel do popolnega plačila svoje terjatve, je celotna transakcija enotno dejanje – plačilo denarne obveznosti z izročitvijo blaga in torej nadomestna izpolnitev (283. člen OZ), ki je izpodbojno dejanje, če so za to podane zakonske predpostavke iz 271. člena ZFPPIPP (primerjaj pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča z dne 17. 10. 1995).

8. Več okoliščin kaže na to, da je šlo med pravdnima strankama za tak dogovor o nadomestni izpolnitvi. Že prvostopenjsko sodišče je povzelo izpovedbo priče I. Č., da so se pri tožeči stranki na sestankih sproti dogovarjali, kateri material potrebujejo in katerega ne in so celo material, ki bi ga potrebovali za prihodnjo proizvodnjo, menjavali za material za tekočo proizvodnjo. Ker se je izpovedba navedene priče nanašala konkretno na kompresorje, gre torej zaključiti, da to ni bilo blago iz rednega prodajnega asortimana tožeče stranke in torej brez izrecnega dogovora med pravdnima strankama do take prodaje sploh ne bi moglo priti. Tudi kronološki pregled oprave izpodbijanjih pravnih dejanj negira obrambne trditve tožene stranke, da sta se pravdni stranki primarno dogovorili za kompenzacijo, le v presežku so bila opravljena denarna nakazila. Že iz samega tožbenega zahtevka izhaja, da je bilo zaradi plačila toženčevega računa št. 6/08 najprej dne 16. 1. 2009 opravljeno nakazilo denarnega zneska 1.500,00 EUR, šele naknadno pa dne 9. 2. 2009 opravljena kompenzacija za plačilo istega toženčevega računa št. 6/08. Nenazadnje pa iz neprerekanih trditev tožeče stranke v pripravljalni vlogi z dne 15. 6. 2010 (list. št. 21) izhaja, da so terjatve tožnika nastale kasneje kot terjatve toženca, zato vsled vseh navedenih okoliščin pritožbeno sodišče soglaša s stališčem pritožnika, da je šlo za nadomestno izpolnitev, torej za izpolnitev denarne obveznosti tožnika do toženca z materialom oziroma blagom tožeče stranke. Tako plačilo denarnega zneska kot izročitev materiala sta privedla do zmanjšanja premoženja stečajnega dolžnika, saj navedeno premoženje ni prišlo v stečajno maso tožnika, zaradi česar upniki stečajnega dolžnika (tožeče stranke) prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če izpodbijana dejanja ne bi bila opravljena. Zato je po presoji pritožbenega sodišča podan objektivni pogoj izpodbijanja po 1. alineji 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP.

9. Pritožbeno sodišče namreč ne soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je toženec izpodbil zakonsko domnevo obstoja objektivnega pogoja izpodbojnosti iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP že zgolj z zatrjevanjem, da so bili tako roki, kot način izpolnitve med strankama običajni. Tožena stranka namreč niti roka izpolnitve, niti načina izpolnitve kot običajnega v poslovni praksi med pravdnima strankama ni dokazovala. Na poslovno prakso med strankama namreč ne gre sklepati iz ravnanj pravdnih strank v času izpodbojnega obdobja, pač pa se mora taka praksa vzpostaviti med pravdnima strankama že v času pred izpodbojnim obdobjem, v konkretnem primeru torej pred 14. 5. 2008 (269. člen ZFPPIPP), saj je bil stečajni postopek zoper tožnika uveden 14. 5. 2009 po predlogu O.. Čeprav je tožena stranka zatrjevala, da sta pravdni stranki več let poslovno sodelovali tako, da je tožeča stranka kupovala blago tožene stranke, tožena stranka pa blago tožeče, je namreč tožeča stranka navedla, da sta pravdni stranki začeli poslovno sodelovati šele v obdobju od oktobra 2008, torej šele v izpodbojnem obdobju in da je bila tožena stranka ustanovljena šele februarja 2008, za slednje pa je predložila tudi izpis iz poslovnega registra za toženo stranko. Da bi tožena stranka lahko izpodbila zakonsko domnevo iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP o obstoju objektivnega pogoja izpodbojnosti pravnih dejanj, bi morala skladno z drugim odstavkom 272. člena ZFPPIPP dokazati in ne zgolj zatrjevati, da je tožeča stranka svojo izpolnitev opravila v roku po prejemu nasprotne izpolnitve tožene stranke, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njo in tožečo stranko, velja za običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev tožeče stranke. Tega dokaznega bremena pa tožena stranka, kot rečeno, ni zmogla. Tako se pokaže, da je prvostopenjsko sodišče nekritično sledilo zgolj trditvam tožene stranke o običajnosti rokov izpolnitve skladno z utečeno poslovno prakso med pravdnima strankama.

10. Po tretjem odstavku 272. člena ZFPPIPP velja, če upnik ne dokaže drugače, zakonska domneva, da je podan subjektivni pogoj izpodbojnosti iz 2. točke prvega odstavka 271. člena (da je upnik takrat, ko je bilo izpodbijano pravno dejanje opravljeno, vedel ali bi moral vedeti, da je dolžnik insolventen), 1.) če je upnik prejel izpolnitev pred njeno zapadlostjo ali prejel izpolnitev v obliki ali na način, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, ne velja za običajno obliko ali način izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika ali 2.) če je bilo dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka. Že je bilo zgoraj obrazloženo, da je prvostopenjsko sodišče zmotno zaključilo, da so bile prodaje blaga tožeče stranke in tej sledeče kompenzacije kot nadomestne izpolnitve med pravdnima stranka običajen način izpolnitve obveznosti tožeče stranke, saj na poslovno prakso med pravdnima strankama ni mogoče sklepati, če se je ta oblikovala šele v času izpodbojnosti pravnih dejanj. To velja torej za prodaje blaga tožeče stranke toženi stranki in njim sledeče štiri kompenzacije, izvedene dne 9. 2. 2009, 21. 4. 2009 in 31. 5. 2009, pri čemer sta bili zadnji dve kompenzaciji izvedeni v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka (stečajni postopek je bil uveden 14. 5. 2009).

11. Navedena zakonska domneva obstoja subjektivnega pogoja izpodbojnosti pravnih dejanj stečajnega dolžnika je izpodbojna. Trditveno in dokazno breme o neobstoju subjektivnega pogoja iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP je torej na toženi stranki, ki pa ga po presoji pritožbenega sodišča ni zmogla. Ker običajnosti načina izpolnitve obveznosti tožeče stranke z zgoraj opisano nadomestno izpolnitvijo tožena stranka ni dokazala, je podlaga za domnevo obstoja tega pogoja izpolnjena. Zmotno pa je tudi stališče tožene stranke, da bi bilo na dolžnost vedenja o tožnikovi insolventnosti mogoče sklepati le iz okoliščin blokade tožnikovega transakcijskega računa, odpovedi delovnih razmerij, spremenjene poslovne prakse med strankama in da s sklicevanjem na bilanco stanja in druge računovodske izkaze ni mogoče dokazovati obstoja subjektivnega pogoja, ki ji je nekritično in z zmotnim stališčem, da bi tožena stranka za insolventnost tožeče stranke lahko vedela le, če bi razpolagala npr. z insajdersko informacijo o odločitvi vodstva tožeče stranke za stečaj, sledilo tudi prvostopenjsko sodišče. Tožeča stranka že ob plačilu računa št. 6/08 dne 16. 1. 2009 ni zmogla plačati celotne toženčeve terjatve iz tega računa, zaradi česar je prišlo do nadomestne izpolnitve v blagu tožeče stranke in posledično do kompenzacije dne 9. 2. 2008 zaradi dokončne izpolnitve obveznosti tožeče stranke iz navedenega računa ob dejstvu, da že iz tožbenega zahtevka izhaja kronologija načina izpolnitve obveznosti tožeče stranke do tožene, ki izpodbija obrambne trditve tožene stranke, da je bila med strankama dogovorjena kompenzacija, šele v presežku pa denarno nakazilo, da je pri prodaji blaga tožeče stranke šlo za prodajo blaga izven prodajnega asortimana tožnikovih končnih produktov, pač pa za zaloge vgradnih delov, sicer namenjene za proizvodnjo končnih produktov tožeče stranke, vse to pa so po presoji pritožbenega sodišča okoliščine, ki so narekovale toženi stranki večjo skrbnost pri preverjanju ekonomsko finančnega stanja tožeče stranke. Tožena stranka pa ni zatrjevala nobenih svojih aktivnosti v navedeni smeri. Pritožbeno sodišče zato meni, da tožena stranka ni uspela izpodbiti zakonske domneve iz tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti nadomestnih izpolnitev.

12. Ob povedanem se izkaže, da je prvostopenjsko sodišče na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče je zato utemeljeni pritožbi v pretežnem delu ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke dispozitiva te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP).

13. V preostalem delu po presoji pritožbenega sodišča pritožba ni utemeljena.

14. Kljub obstoju objektivnega pogoja izpodbojnosti denarnega nakazila dne 16. 1. 2009 pritožbeno sodišče meni, da v navedenem primeru ni podan subjektivni pogoj izpodbojnosti. Poravnava dolga z denarnim nakazilom je najbolj običajen način izpolnitve denarne obveznosti. Res je sicer, da je bilo tudi delno poplačilo toženčeve terjatve iz računa št. 6/08 opravljeno z zamudo, vendar tožnik ne navaja, da je tožeča stranka katerokoli obveznost do tožene stranke izpolnjevala že kdaj prej in če je, na kakšen način. Zato zgolj na podlagi prve zamude s plačilom še ni mogoče toženi stranki očitati, da bi že ob tem plačilu morala vedeti za insolventnost tožnika. Ne gre tudi spregledati, da z letnim poročilom tožeče stranke za leto 2008 tožena stranka še ni razpolagala, ker ga v času izpodbijanega denarnega nakazila še ni bilo. Toženi stranki zato ni mogoče že ob nakazilu dne 16. 1. 2009 očitati, da bi morala zgolj na podlagi prve zamude s plačilom vedeti za insolventnost tožnika s pregledovanjem letnih poročil iz obdobja (za leti 2007 in 2006), ko s tožnikom sploh še ni začela poslovati.

15. Pravne posledice uspešne uveljavitve izpodbojnega zahtevka določa drugi odstavek 278. člena ZFPPIPP. Oseba v korist katere je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno, mora stečajnemu dolžniku vrniti to, kar je na podlagi izpodbitega pravnega dejanja prejela, če to ni več mogoče, pa plačati denarno nadomestilo po cenah ob izdaji sodne odločbe. Po določbi prvega odstavka 278. člena ZFPPIPP namreč pravne posledice uspešne uveljavitve izpodbojnega zahtevka nastopijo, ko postane pravnomočna sodba, s katero je sodišče razveljavilo pravne učinke izpodbitega pravnega dejanja. S povračilno obveznostjo zato tožena stranka doslej še ni bila v zamudi.

16. Pritožbeno sodišče je zato v navedenem delu neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), potem ko je v tem delu uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

17. Delna sprememba sodbe je narekovala tudi odločitev o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 166. člena ZPP). Ker tožeča stranka le v sorazmerno majhnem delu tožbenega zahtevka ni uspela, glede tega dela pa ji posebni stroški niso nastali, ji gredo stroški prvostopenjskega postopka in sicer sodna taksa za postopek na prvi stopnji 615,00 EUR, poštni stroški 18,00 EUR, stroški fotokopij 50 x 0,15 EUR in 72 x 0,10 EUR, 14,07 EUR za potne stroške za pristop na narok na relaciji Š. – K. – Š. 2 x 22 km po 0,37 EUR v skupnem znesku 16,28 EUR. Administrativnih stroškov pa tožeči stranki sodišče ni priznalo, ker jih ni specificirala in izkazala. Skupno je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 663,98 EUR stroškov prvostopenjskega postopka. Tudi s pritožbo tožeča stranka ni uspela le v sorazmerno majhnem delu, v zvezi z neuspelim delom pa ji tudi niso nastali posebni stroški. Zato ji gre priglašena taksa za pritožbo v znesku 615,00 EUR, ne pa tudi priglašeni administrativni stroški, ker niso specificirani in izkazani. Od odmerjenih stroškov je tožena stranka v primeru zamude njihovega plačila, torej po poteku paricijskega roka dolžna tožeči stranki plačati tudi zahtevane zakonske zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 – Pravna mnenja I/2006).