Jedro

Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarnega povračila neutemeljeno upoštevalo, da je tožena stranka tožnici plačala odpravnino, saj navedene okoliščine ZDR-1 v drugem odstavku 118. člena ne predvideva. Glede na ugotovljene okoliščine sodišča prve stopnje, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena nekaj več kot 7 let, da je dopolnila starost 58 let in je po poklicu ekonomski tehnik in tik pred upokojitvijo, ter je glede na to njena zaposlitvena prognoza slaba ter ji je bilo priznano nadomestilo plač za skupaj 15 mesecev, je sodišče prve stopnje tožnici odmerilo prenizko denarno povračilo v višini dveh plač. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je primerno denarno povračilo v višini štirih plač.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v VI. točki izreka delno spremeni tako, da se glasi: "VI. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe plačati denarno povračilo v znesku 8.606,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

V presežku za znesek 25.819,20 EUR se tožbeni zahtevek zavrne."

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 3. 5. 2021 nezakonita (I. točka izreka); da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 13. 12. 2021 in traja do 4. 4. 2023, ko se sodno razveže, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja v presežku za čas po sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi ter tožbeni zahtevek za reintegracijo (II. točka izreka);toženi stranki je naložilo, da tožnico v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe prijavi v matično evidenco zavarovancev invalidskega, pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja za obdobje od 14. 12. 2021 do 4. 4. 2023 in ji za isto obdobje plača nadomestilo plač v mesečnem znesku 2.151,60 EUR, za obdobje od 13. 1. 2022 do 4. 4. 2023 zmanjšana za prejeta nadomestila med brezposelnostjo v mesečnem znesku 892,50 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih pripadajočih mesečnih zneskov od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, zavrnilo pa tožbeni zahtevek v presežku za priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas po sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi (III. točka izreka). Zavrglo je tožbo z zahtevkom za plačilo "drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ki bi jih tožnica prejela, če bi delala" ter za izplačilo "ostalih neto prejemkov iz delovnega razmerja skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto prejemka do plačila" (IV. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za odvod "pripadajočih davkov in prispevkov od mesečnih bruto nadomestil plače in ostalih bruto prejemkov pristojnim institucijam" (V. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe plačati denarno povračilo v znesku 4.303,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka do plačila (VI. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe tožnici plačati stroške postopka v znesku 1.551,44 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka).

2. Zoper VI. točko izreka sodbe se pritožuje tožnica zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo 2. odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki določa, da mora sodišče pri odmeri denarnega povračila upoštevati trajanje delavčeve zaposlitve, možnost delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so povzročile nezakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o višini denarnega povračila namesto reintegracije ocenilo tožničine zaposlitvene možnosti in ugotovilo, da je tožnica po poklicu ekonomski tehnik z bogatimi delovnimi izkušnjami, vendar je trenutno brez zaposlitve. Upoštevalo je, da tožnici njena starost pri zaposlovanju ne prinaša nobenih prednosti in s tem okoliščino, da je tožnica delavka pred upokojitvijo, ki pa trenutno ni več v bolniškem staležu, kar pomeni, da je zmožna za delo. Sodišče je prav tako upoštevalo pri odmeri denarnega povračila, da je tožnici bila 5. 1. 2022 plačana odpravnina in da je v okviru reparacije tožnici bilo priznano nadomestilo plač za skupaj več kot 15 mesecev. Sodišče je tožnici prisodilo povračilo v višini dveh plač. Tožnica se z odmerjenim povračilom ne strinja, saj meni, da ji je sodišče v nasprotju z veljavno sodno prakso denarno povračilo odmerilo v prenizkem znesku. Tožnica je tako v tožbi kot v obširnih pripravljalnih vlogah in ob zaslišanju pojasnila, da se še vedno zdravi, da brez zdravil ne more funkcionirati in da zdravljenje še ni zaključeno. Na dan oddaje pritožbe je še vedno nezaposlena, prijavljena na zavodu za zaposlovanje in je glede na starost 57 let težko zaposljiva oseba. Vrhovno sodišče RS je že zavzelo odločitev, da spada opravljanje poklica kot je ekonomist oziroma ekonomski tehnik, med težje zaposljive poklice in tudi v zadevi, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče RS (VDSS, opr. št. Pdp 1073/2015) je bila tožnica stara 57 let in v konkretni zadevi je bilo tožnici priznanih 15 povprečnih mesečnih plač denarnega povračila. Sodišče prve stopnje v zvezi z okoliščinami, ki so privedle do nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni ugotavljalo subjektivnih oziroma drugih okoliščin prenehanja. Neutemeljeno je zavrnilo predlagane dokaze tožnice in v posledici nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je tožnici odmerilo denarno povračilo v znesku 4.303,20 EUR (v višini dveh bruto plač) in pri tem zmotno uporabilo materialno pravo. Denarno povračilo je bistveno prenizko odmerilo in pri tem neutemeljeno upoštevalo kriterije, ki niso zaobseženi v 2. odstavku 118. člena ZDR-1 in s tem neutemeljeno odstopilo od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. Tožnica je na dan sodne razveze dopolnila starost 58 let in v času vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga izpolnjevala varovalne pogoje pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožnica ni zmožna za delo in je prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje, pri čemer ji njene zdravstvene omejitve tudi starostne omejitve onemogočajo skleniti pogodbo o zaposlitvi in opravljati delo. Izrek sodbe v VI. točki je nerazumljiv, in nasprotuje samemu sebi in predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica meni, da bi ji moralo sodišče priznati denarno povračilo v višini 16 njenih bruto plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni VI. točko izpodbijanega izreka sodbe tako, da toženi stranki naloži, da je dolžna tožnici v roku 8 dni, plačati denarno povračilo v znesku 34.425,60 EUR oziroma da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v tem delu v nov postopek.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi in navedla, da je sodišče v izpodbijani sodbi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in se tožnica neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo okoliščin, ki so privedle do prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Sodišče pa prav tako pri uporabi denarnega povračila ni zmotno uporabilo 118. člena ZDR-1 s tem, ko je tožnici prisodilo povračilo v višini dveh plač.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka in da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev (razen deloma v odločitvi o višini denarnega povračila).

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba. Kršitev je podana v primeru, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima in jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je izrek sodbe v VI. točki nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi, ter zato predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek jasen, sodišče je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe plačati denarno povračilo v znesku 4.303,20 EUR.

7. Sodišča prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 3. 5. 2021, ki jo je podala tožena stranka tožnici, nezakonita in sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi tožnice z dne 5. 4. 2023. Tožnici je odmerilo denarno povračilo v znesku 4.303,20 EUR bruto (dve plači) in pri odločitvi o višini denarnega povračila upoštevalo, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki 7 let, da glede na poklic ekonomski tehnik in starost tožnica nima veliko zaposlitvenih možnosti, prav tako pa je tožnica tik pred upokojitvijo. Upoštevalo je, da je bilo tožnici v okviru reparacije priznano nadomestilo plač za skupaj več kot 15 mesecev. Sodišče prve stopnje je tudi upoštevalo, da je tožena stranka tožnici izplačala odpravnino v bruto znesku 3.012,24 EUR ter višino tožničine plače v znesku 2.151,60 EUR ter ji na podlagi teh okoliščin prisodilo denarno povračilo v višini dveh plač, kar je ocenilo kot primerno denarno povračilo.

8. V skladu s 1. odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožnica v pritožbi utemeljeno nasprotuje odločitvi o višini denarnega povračila. Na podlagi 2. odstavka 118. člena ZDR-1 višino denarnega povračila sodišče določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja. Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri denarnega povračila neutemeljeno upoštevalo, da je tožena stranka tožnici 5. 1. 2022 plačala odpravnino, saj navedene okoliščine ZDR-1 v drugem odstavku 118. člena ne predvideva. Glede na ugotovljene okoliščine sodišča prve stopnje, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena nekaj več kot 7 let, da je dopolnila starost 58 let in je po poklicu ekonomski tehnik in tik pred upokojitvijo, ter je glede na to njena zaposlitvena prognoza slaba ter ji je bilo priznano nadomestilo plač za skupaj 15 mesecev, tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da ji je sodišče prve stopnje odmerilo prenizko denarno povračilo.

9. Glede na obrazloženo je presoja sodišča prve stopnje, da ugotovljene okoliščine utemeljujejo denarno povračilo v višini dveh plač, materialnopravno zmotna. Ob upoštevanju trajanja zaposlitve tožnice pri toženi stranki (7 let), slabih zaposlitvenih možnosti tožnice (tožnica je bila ob koncu postopka na prvi stopnji še vedno brezposelna) in okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, ter ob upoštevaju priznanih pravic tožnici do prenehanja pogodbe o zaposlitvi (za obdobje 15-ih mesecev), pritožbeno sodišče ocenjuje, da je primerno denarno povračilo 8.606,40 EUR (4 plače).

10. Neutemeljene so pritožbene trditve tožnice, da bi moralo sodišče v skladu s primerljivo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS glede na delovne zmožnosti tožnice, poklicne kvalifikacije in starosti tožnice, kot tudi pravic, ki jih je tožnica uveljavljala do prenehanja delovnega razmerja, ugotoviti, da je tožnica upravičena do 16-ih bruto plač in ne do dveh bruto plač, kot je to odločilo sodišče. Sodno praksa, na katero se je sklicevala tožnica (VDSS, sodba Pdp 1073/2015), ni primerljiva glede na konkretne okoliščine obravnavanega primera. Po presoji pritožbenega sodišča je denarno povračilo v višini 4-ih plač primerno in je primerljivo tudi z višinami denarnih povračil, ki se v sodni praksi presojajo v podobnih primerih.

11. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 2. odstavek 118. člena ZDR-1, je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo delno spremenilo v VI. točki izreka sodbe tako, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati in plačati denarno povračilo v višini 8.606,40 EUR (štirih plač), tožbeni zahtevek za plačilo razlike do zahtevanih 16-ih plač (25.819,20 EUR) pa zavrnilo.