Jedro

Roki za podajo redne odpovedi PZ iz 5. odstavka 88. člena ZDR so pričeli teči šele z uveljavitvijo novega ZDR/2002, ki jih je uzakonil, tudi če je razlog za redno odpoved PZ iz poslovnega razloga (ukinitev delovnega mesta) nastal že julija 2002. Roki iz 5. odstavka 88. člena ZDR so materialni roki, ki so prekluzivne narave in po njihovem izteku delodajalec delavcu ne more zakonito redno odpovedati PZ. Delavec kot šibkejša pogodbena stranka, ki je v odvisnem razmerju do delodajalca, po preteku rokov iz 5. odstavka 88. člena ZDR ni več v negotovosti, ali mu bo delodajalec podal odpoved PZ. Odprava negotovosti tožnika (delavca), ali bo upnik (delodajalec) zoper njega uveljavljal pravico (odpovedal PZ), je v pravni teoriji eden od bistvenih razlogov za določitev prekluzivnih rokov (komentar 370. člena ZOR dr. Stojana Cigoja). To stališče potrjuje 1. stavek 5. odstavka 88. člena ZDR, ki delodajalcu nalaga, da mora odpoved PZ podati v roku 30-ih dni od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v 6-ih mesecih od nastanka razloga. Enako velja tudi glede rokov za podajo odpovedi PZ iz krivdnega razloga, ki ima znake KD (2. stavek 5. odstavka 88. člena ZDR). Če bi roke iz 5. odstavka 88. člena ZDR šteli za zastaralne roke, bi bilo potrebno glede na 11. člen ZDR, ki napotuje na smiselno uporabo določb civilnega prava, upoštevati določbe OZ glede zadržanja in pretrgana zastaranja, kar bi povečalo negotovost delavca glede morebitne odpovedi PZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki je bila dana tožniku in na podlagi katere mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo po izteku 45-dnevnega odpovednega roka.

Poleg tega je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki še vedno traja z vsemi pravicami iz dela.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. da tožbeni zahtevek tožnika zavrne v celoti, obenem pa mu naloži, da povrne toženi stranki pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V pritožbi navaja, da je bila pogodba o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko sklenjena za določen čas in sicer za trajanje mandata sekretarja, to je za obdobje štirih let. S sklenitvijo sodne poravnave v individualnem delovnem sporu opr. št. Pd X/2002, na podlagi katere je bil tožnik poplačan iz naslova plač in iz naslova jubilejne nagrade za 30 let dela, je tožnik močno obremenil proračun tožene stranke ter celo ogrozil njen obstoj. Tožnik bi si moral sam urediti svoj delovnopravni status. O osebnosti tožnika govori dejstvo, da je bila tožniku dana prepoved prostega prihoda k toženi stranki oz. prihod k toženi stranki samo pod nadzorstvom. Tožnik je po koncu opravljanja funkcije sekretarja za seboj pustil le kup neplačanih računov, vsi člani pa so že celo leto pred tem zahtevali, da se delovno razmerje z njim prekine. Zaradi tega tožnik ni bil več ponovno izvoljen za funkcijo sekretarja, tožena stranka pa je bila korektna in mu je podaljšala mandat do 15.6.2002. Po tem času si je tožnik sam pričel iskati novega delodajalca, kar je razvidno tudi iz zapisnika 5. seje tožene stranke z dne 4.7.2002. Tako je bilo tožniku jasno, da mu tožena stranka ne more več nuditi ustrezne zaposlitve. Tožena stranka tožnika ni šikanirala. Prav nasprotno, tožnik je šikaniral toženo stranko. Tožnik je že od decembra 2002 v bolniškem staležu. V času bolniškega staleža je tudi prejel sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, v bolniškem staležu pa se nahaja še danes. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da se je tožena stranka seznanila z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4.7.2002, medtem ko mu je odpoved podala

22.8.2003. Po drugi strani pa sodišče ugotavlja, da je bila odpoved podana v zakonsko določenem roku, to je v 30 dnevnem subjektivnem roku kot tudi šestmesečnem objektivnem roku. To pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Zakonski materialni roki za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov niso prekluzivni roki. Tožena stranka je poskušala tožniku odpovedati pogodbo o zaposlitvi zato, ker je bila v težki finančni situaciji, saj je morala za poplačilo dogovorjenega zneska iz sodne poravnave najeti tudi kredit. Glede na to je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov podala v šestmesečnem objektivnem roku, odkar je zvedela za novo nastalo težko finačno situacijo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 -2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo na podlagi ugotovitve, da se je tožena stranka z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika seznanila že s 4.7.2002, odpoved pa je podala šele 22.8.2003. Glede na to je zaključilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku dana tako po preteku 30 dnevnega subjektivnega zakonsko določenega roka kot tudi po preteku šestmesečnega objektivnega zakonsko določenega roka za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Z ugotovitvijo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi dana tožniku po izteku zakonsko določenih rokov iz 5. odst. 88. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur.l. RS, št. 42/2002), soglaša tudi pritožbeno sodišče. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožena stranka tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi (A 4) dne 22.8.2003 pod št. 30/2003-SKEI. Iz obrazložitve izpodbijane odpovedi izhaja, da je tožena stranka to odpoved dala na podlagi sklepa, ki ga je 4.7.2002 sprejel OO SKEI K. na 5. seji. Na tej seji je bilo ugotovljeno, da začasno zaradi ekonomskih razlogov ne obstaja več potreba po opravljanju dela sekretarja OO. Ob upoštevanju navedenega je tožena stranka tožniku sklicujoč se na

1. alineo 1. odst. 88. čl. ZDR izdala sporno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Pri presoji zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določbo 5. odst. 88. čl. ZDR, iz katere izhaja, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Ker je bilo v izvedenem dokaznem postopku ugotovljeno, da se je tožena stranka seznanila z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku že 4.7.2002, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22.8.2003 podana po preteku subjektivnega 30 dnevnega roka in tudi po preteku objektivnega šestmesečnega roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

V zvezi s tem tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo, da je bila odpoved podana v zakonsko določenem roku. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (obrazložitev str. 5, 1. odst.) je namreč jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku dana po preteku zakonsko določenega roka, to je 30 dnevnem subjektivnem oz.

šestmesečnem objektivnem roku, v katerem lahko delodajalec poda odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne pa v okviru navedenega roka, kot to zmotno zatrjuje tožena stranka v pritožbi. Navedena roka sicer z ozirom na dejstvo, da je ZDR, ki ju je uzakonil, pričel veljati šele s 1.1.2003, pred pričetkom uveljavitve citiranega zakona nista mogla teči, vendar pa je bila tožena stranka z razlogom za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi nedvomno seznanjena tudi

1.1.2003. Glede na to je bila sporna redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku dana prepozno.

Tožena stranka v pritožbi tudi neutemeljeno zatrjuje, da roka iz

5. odst. 88. čl. ZDR nista prekluzivne narave. Citirana določba onemogoča delodajalcu, da bi zaradi razloga, ki je nastal pred pričetkom teka rokov iz te določbe, delavcu odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Kolikor delodajalec te roke zamudi, izgubi pravico odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz tega razloga. Ob upoštevanju navedenega je potrebno roke iz 5. odst. 88. čl. ZDR šteti kot materialne roke, ki so hkrati tudi prekluzivni, to pa pomeni, da jih ni mogoče podaljšati in da po njihovem izteku delodajalec ne more več zakonito redno odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavcu.

Razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti namreč v določeni časovni povezavi z odpovedjo. Delavec kot šibkejša pogodbena stranka, ki je v odvisnem položaju v razmerju do delodajalca, v takšnem primeru po preteku rokov iz 5. odst. 88. čl. ZDR ne bo več v negotovosti glede tega, če se bo delodajalec odločil izvesti postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Odprava negotovosti dolžnika (v konkretnem primeru delavca), če bo upnik (delodajalec) uveljavljal svojo pravico (če bo delavcu odpovedal pogodbo o zaposlitvi) pa je po strokovni literaturi eden bistvenih namenov določitve prekluzivnih rokov (tako komentar

370. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih s komentarjem dr.

Stojana Cigoja, Ljubljana 1978). Temu stališču v prid govori tudi

1. stavek 5. odst. 88. čl. ZDR, ki nalaga delodajalcu, da mora podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

Drugi stavek 5. odst. 88. čl. ZDR pa daje delodajalcu možnost, da lahko poda odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja (torej v primeru posebno hudih kršitev) tudi v 30 dneh od tedaj, ko se je izvedelo za kršitev pogodbe ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in za storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Iz enakih razlogov ima po stališču pritožbenega sodišča tudi ta 30 dnevni rok iz 2. stavka 5. odst. 88. čl. ZDR naravo prekluzivnega roka, ki prične teči, ko se izve za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in za storilca, medtem ko je t.i. objektivni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi vezan na čas, ko je možen kazenski pregon. Kolikor bi roke iz 5. odst. 88. čl. šteli za zastaralne roke, bi bilo potrebno pri njih z ozirom na določbe splošnih pravil civilnega prava, ki se na podlagi 11. čl. ZDR smiselno uporabljajo tudi glede prenehanja pogodbe o zaposlitvi, upoštevati tudi določbe Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) o zadržanju in pretrganju zastaranja, kar pa bi prav gotovo povečalo negotovost delavca v zvezi z morebitno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Stališče pritožbenega sodišča, da so roki iz 5. odst. 88. čl. prekluzivne narave, ne nasprotuje

345. čl. OZ, ki določa, da se pravila o zastaranju ne uporabljajo v primerih, ko je v zakonu določen rok, v katerem je treba vložiti tožbo ali opraviti določena dejanja, ker bi bila sicer ta pravica izgubljena. Če delodajalec ne poda odpovedi pogodbe o zaposlitvi v rokih iz 5. odst. 88. čl. ZDR, izgubi pravico do podajanja te odpovedi.

Tožena stranka nadalje v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da naj bi bil razlog redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklenjena sodna poravnava z dne 3.7.2003 (A 6). Iz vsebine te sodne poravnave je razbrati, da je bila le-ta sklenjena v zvezi z prenehanjem delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki dne 15.12.2002 in da se je v tej poravnavi ugotovilo, da tožniku tega dne delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da mu še traja. Iz izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da bi bila ta podana na podlagi citirane sodne poravnave, kot to zatrjuje tožena stranka v pritožbi. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, saj izvedeni dokazi ne nudijo opore takšni ugotovitvi. Iz spisovnih podatkov je namreč razvidno, da se je tožnik kot sekretar pri toženi stranki zaposlil s 1.5.1997 (B 2) in da je bil pri toženi stranki zaposlen tudi po prenehanju mandata vse do redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22.8.2003. Iz sodne poravnave z dne

3.7.2004 je sicer razbrati, da mu je pri toženi stranki delovno razmerje prenehalo 15.12.2002, vendar je bilo z omenjeno sodno poravnavo, ki ima moč izvršilnega naslova, dogovorjeno, da tožniku delovno razmerje navedenega dne ni prenehalo in da mu še traja. S to sodno poravnavo je prišlo do rešitve individualnega delovnega spora z opr. št. Pd X/2003, ki se je vodil pri Delovnem sodišču v M. Ker je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke nezakonita zato, ker je bila podana po izteku zakonsko določenih rokov, pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja, ker za rešitev tega individualnega delovnega spora niso relevantne.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 154. čl. ZPP).