3. 5. 2023

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe Združenja SAZAS, k. o., Trzin, ki ga zastopa Odvetniška družba Rojs, Peljhan, Prelesnik & partnerji, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 3. maja 2023

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 56. člena Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (Uradni list RS, št. 63/16 in 130/22) se zavrne.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 159/2019 z dne 11. 11. 2020 v zvezi s sklepom Upravnega sodišča št. I U 703/2019 z dne 21. 5. 2019 se ne sprejme.

3.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 49., 50., 51., 52., 53., 54. in 55. člena ter drugega odstavka 56. člena Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

Predsednik Sveta za avtorsko pravo (v nadaljevanju Svet) je zavrnil pritožnikovo zahtevo za izločitev dveh članov Sveta, glede katerih je pritožnik zatrjeval okoliščine, ki naj bi vzbujale dvom o njuni nepristranskosti. Po presoji predsednika Sveta naj pritožnik ne bi izkazal okoliščin, ki bi lahko dajale podlago za tak upravičeni dvom. Upravno sodišče je s sklepom kot nedovoljeno zavrglo pritožnikovo tožbo zoper odločitev predsednika Sveta. Navedlo je, da ta odločitev pomeni le postopkovni sklep, ki ga ni mogoče izpodbijati v skladu z Zakonom o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 in 109/12 – ZUS-1). Pri tem se je sklicevalo tudi na prvi odstavek 56. člena Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (v nadaljevanju ZKUASP), ki določa, da zoper odločbo ali sklep o stroških Sveta ni dovoljena pritožba, možna pa je tožba v upravnem sporu, o kateri odloča Upravno sodišče na svojem sedežu. Pritožnik naj bi lahko uveljavljal očitke v zvezi z zahtevano izločitvijo v upravnem sporu zoper dokončno odločbo Sveta, izdano v postopku določanja primerne tarife za radiofuzno (kabelsko) retransmisijo glasbenih del. Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom kot neutemeljeno zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča. Navedlo je, da po ustaljeni sodni praksi sklep, s katerim je odločeno o zahtevi za izločitev uradne osebe, ne more biti predmet samostojne tožbe v upravnem sporu. Sodno varstvo naj bi bilo odloženo in to naj bi zadostovalo. Tožba zoper navedeno odločbo Sveta naj bi imela po ZKUASP suspenzivni učinek in naj bi bila enako učinkovita, kot bi bila pritožba v upravnem postopku. Ureditev, po kateri pritožnik nima na voljo samostojnega sodnega varstva zoper sklep o zavrnitvi njegove zahteve za izločitev članov Sveta, naj ne bi pomenila nedopustnega posega v pravico do pravnega sredstva.

Pritožnik je zoper sklep Vrhovnega sodišča v zvezi s sklepom Upravnega sodišča vložil ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitve 22., 23., 25., 33. in 60. člena Ustave, 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter 12. člena in drugega odstavka 17. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (UL C 202, 7. 6. 2016 – v nadaljevanju Listina). Pojasnjuje pomen učinkovitosti postopka pred Svetom in vztraja pri razlogih, ki jih je navajal v zahtevi za izločitev. Trdi, da je odločitev predsednika Sveta nepravilna in nezakonita, med drugim zato, ker je predsednik Sveta sam zavrnil zahtevo za izločitev, čeprav za to nima zakonskega pooblastila, ter da odločitev po vsebini pomeni dokončen sklep, zoper katerega ni mogoče vložiti nobenega učinkovitega pravnega sredstva. Nepristranskost odločanja Sveta naj bi se lahko dosegla le s pravočasno odločitvijo o pritožnikovi zahtevi za izločitev. Zgolj naknadna sodna kontrola zakonitosti sklepa o zavrnitvi te zahteve naj bi pomenila, da je videz nepristranskosti odločanja v tolikšni meri okrnjen, da ga z naknadno sodno kontrolo ni mogoče ponovno vzpostaviti. V ponovnih postopkih naj ne bi bilo mogoče zadeve enostavno predodeliti članom Sveta, ki ne bi že delovali z izločenimi člani, saj naj bi bil Svet majhen kolegijski organ. V primerih izločitev naj bi se tudi porušila interesna razmerja v sestavi Sveta. Pritožnik navaja številne okoliščine in razloge, s katerimi utemeljuje poseben pomen in položaj Sveta. Meni, da je Svet v svojem bistvu pristranski, ker njegova trenutna sestava ne zagotavlja pravičnega ravnovesja interesov med predstavniki avtorjev in uporabnikov. Ureditev sestave Sveta naj bi bila nejasna in protiustavna, njegovo delovanje pa neučinkovito. Suspenzivnost tožbe v upravnem sporu naj bi le še podaljševala postopke. ZKUASP naj bi bil podnormiran. Pri uveljavljanju izločitvenih razlogov naj bi bila subsidiarna uporaba pravil splošnega upravnega postopka neustrezna.

Pritožnik je hkrati z ustavno pritožbo vložil tudi pobudo, s katero izpodbija v izreku navedene določbe ZKUASP. Zatrjuje neskladje z 2., 15., 22., 23., 25., 33. in 60. členom Ustave, 6. členom EKČP ter 12. členom in drugim odstavkom 17. člena Listine. Iz zgoraj navedenih razlogov navaja, da je 56. člen ZKUASP protiustaven, ker ne ureja samostojnega sodnega varstva zoper sklep, s katerim je odločeno o zahtevi za izločitev člana Sveta. To naj bi neizogibno vodilo v nezakonitost končne odločbe o določitvi tarife. Prav tako pobudnik iz zgoraj navedenih razlogov še navaja, da je nejasna in nedoločna ureditev v ZKUASP glede delovanja in organizacije Sveta, mandatov in pogojev za predsednika oziroma člane Sveta ter glede njihovih razrešitev, ureditev glede postopka pred Svetom in njegovega odločanja ter glede stroškov postopka. Vse to naj bi bilo vzrok za zatrjevano arbitrarno in slabo delovanje Sveta, ki naj bi že od leta 2012 odločal o določitvi zadevne tarife.

B.

Glede pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 56. člena ZKUASP in ustavne pritožbe

4.Po drugem odstavku 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče pobudo zavrne, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Ko gre za oceno ustavnosti zakona oziroma oceno ustavnosti ali zakonitosti podzakonskega predpisa, sprejme pobudo za začetek takega postopka Ustavno sodišče torej le tedaj, če bo lahko na njeni podlagi odločilo o pomembnem ustavnopravnem vprašanju. Pomembno ustavnopravno vprašanje, kadar se pobuda vlaga hkrati z ustavno pritožbo, pa je lahko samo tisto, ki je odločilno za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo. Po oceni Ustavnega sodišča pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 56. člena ZKUASP ne odpira pomembnih ustavnopravnih vprašanj, zato jo je Ustavno sodišče zavrnilo (1. točka izreka).

5.Ustavno sodišče ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča v zvezi s sklepom Upravnega sodišča ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS (2. točka izreka).

Glede pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti 49., 50., 51., 52., 53., 54. in 55. člena ter drugega odstavka 56. člena ZKUASP

6.Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes ob vložitvi pobude (prvi odstavek 24. člena ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. Pobudnik mora torej izkazati, da bi razveljavitev ali ugotovitev protiustavnosti izpodbijanega predpisa privedla do spremembe v njegovem pravnem položaju.

7.Izpodbijane določbe se nanašajo na ureditev in delovanje oziroma pristojnosti Sveta ter na mandat in pogoje za člane Sveta, vključno s postopkom njihove morebitne razrešitve (49. do 52. člen ZKUASP). Nanašajo se tudi na postopek pri Svetu (53. člen ZKUASP), odločanje Sveta z odločbo (54. člen ZKUASP) in stroške postopka (55. člen ZKUASP). Drugi odstavek 56. člena ZKUASP določa, da je Svet oproščen plačila sodnih taks v upravnem sporu in da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Te določbe ZKUASP za pritožnika nimajo neposrednih učinkov. Nanj lahko neposredno učinkujejo šele v konkretnih postopkih pred Svetom, nekatere določbe pa tudi sicer zadevajo samo pravne položaje predsednika oziroma članov Sveta. V primerih, ko določbe zakona ne učinkujejo neposredno, je pravni interes za pobudo skladno z ustaljenim stališčem Ustavnega sodišča (sklep št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007, Uradni list RS, št. 110/07, in OdlUS XVI, 82) podan, če pobudnik pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS hkrati vloži tudi ustavno pritožbo zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa. Pobudnik je sicer hkrati z obravnavano pobudo vložil tudi ustavno pritožbo, vendar z njo izpodbijani sklep Vrhovnega sodišča (v zvezi s sklepom Upravnega sodišča) ne temelji na navedenih določbah ZKUASP. Pritožnikova tožba v upravnem sporu je bila a limine zavržena iz postopkovnih razlogov in njen predmet je bil le sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev članov Sveta. Ker pobudnik torej ne izkazuje pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti navedenih določb ZKUASP, je Ustavno sodišče pobudo v tem delu zavrglo (3. točka izreka).

C.

8.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena, drugega odstavka 55.b člena in tretjega odstavka 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnice in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Predsednik