Jedro

Kljub formalni spremembi sistemizacije in ponudbi ter podpisu nove pogodbe o zaposlitvi se potreba po njenem delu ni v ničemer spremenila. Gre torej za spremembo organizacijskega predpisa, ki pa ni pomenila prenehanja potreb po opravljanju tožničinega dela.

Z daljšim opravljanjem drugih del tožnice je prišlo do dejanskega sporazumnega izvrševanja drugačne pogodbe med strankama, čeprav ni prišlo do formalnega podpisa nove pogodbe po 47. členu ZDR, vendar to ne vpliva na obstoj in veljavnost takšne pogodbe (glej tudi tretji in četrti odstavek 15. člena ZDR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo neutemeljenost odpovednega razloga v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, prejeti dne 12. 6. 2007. Toženi stranki je naložilo, da tožnici plača odškodnino v višini vsakomesečne razlike med plačo, ki bi jo prejela po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in plačo po novi pogodbi o zaposlitvi od 1. 7. 2007 do 31. 7. 2008, v osmih dneh. V nadaljevanju je sodišče zavrnilo višji oziroma primarni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, obstoj pogodbe za delovno mesto samostojnega strokovnega sodelavca, zagotovitev dela v skladu s tem delovnim mestom in priznanje pravic po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto samostojnega strokovnega sodelavca, vključno s pravico do razlike plače. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka, tožena stranka pa krije sama svoje stroške.

2. V razlogih sodbe je med drugim navedlo, da sprememba akta o sistemizaciji delovnih mest sama po sebi ne predstavlja poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu, če pri tem dejansko ne pride tudi do organizacijskih sprememb. Iz obrazložitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je bila razlog za odpoved neustrezna izobrazba tožnice za zasedbo določenega delovnega mesta, vendar tudi to ni utemeljen poslovni razlog za odpoved. Nato je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku povzelo opis tožničinega delovnega mesta samostojnega strokovnega sodelavca (pred odpovedano pogodbo o zaposlitvi), opis del na delovnem mestu „tehnika s specialnimi znanji“ (za katerega je tožnica podpisala novo ponujano pogodbo o zaposlitvi), ugotovilo pa je tudi, da je tožnica delala in še vedno opravlja dela kadrovika v kadrovski službi, ki glede na opis ne spada v sektor za ekonomiko in finance. Njeno delo se ni spremenilo; od podpisa nove pogodbe do prenehanja delovnega razmerja je bila tožnica v glavnem v bolniškem staležu, sicer pa je opravljala administrativna dela, ki odgovarjajo opisu po novi pogodbi. Sodišče je nadalje ugotovilo, da se opisa prejšnjega in sedanjega delovnega mesta razlikujeta, vendar tožena stranka ni dokazala, da je prišlo do prenehanja potreb po opravljanju dela tožnice, ki ga je opravljala pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožnica še vedno opravlja enaka dela kot pred tem, kljub novi pogodbi na drugačnem delovnem mestu in z drugačnim opisom nalog.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje o tem, da se vsebina tožničinega dela pred odpovedjo in po odpovedi niso spremenile, da se opis prejšnjega in sedanjega delovnega mesta sicer bistveno razlikujeta, vendar tožnica pred tem sploh ni opravljala del in nalog po opisu prejšnjega delovnega mesta samostojnega strokovnega sodelavca. Zato je tako kot sodišče prve stopnje presodilo, da zgolj sprememba opisa del in nalog ne more biti odločilna, če hkrati tudi ne pomeni spremembe v organiziranosti delovnega procesa oziroma v spremembi nalog in odgovornosti, ki jih delavec opravlja po novi pogodbi o zaposlitvi. Pritožba je neutemeljena, ker utemeljenost odpovednega razloga veže izključno na spremembo opisa delovnega mesta, ne da bi to vplivalo na spremembo dejanskega opravljanja dela.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja na stališču, da sodišče prve stopnje ni primerjalo opisa delovnega mesta po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in po ponujeni pogodbi o zaposlitvi oziroma je takšno primerjavo štelo kot nepomembno za odločitev. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, saj si razlogi o odločilnih dejstvih med seboj nasprotujejo. Podobno očita tudi sodišču druge stopnje in poudarja, da je opis delovnega mesta bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi in da ni prišlo do presoje bistvene okoliščine, namreč da tožena stranka ne potrebuje opravljanja del in nalog, kot so bile navedene v opisu del in nalog v odpovedani pogodbi o zaposlitvi. V zvezi s tem omenja tudi odločitev Vrhovnega sodišča VIII Ips 348/2009 in napotke v tej odločbi. Opis delovnega mesta, ki je bil sestavni del odpovedane pogodbe, nikakor ni nepomemben za ugotavljanje toženčevih potreb glede na takšen opis. Sodišče druge stopnje se je strinjalo s tem zaključkom sodišča prve stopnje, da se opisa obeh delovnih mest razlikujeta, vendar je presodilo, da so bistvene zgolj spremembe v dejanskem delu tožnice, kar pa predstavlja napačno uporabo materialnega prava in ponovno nasprotje med razlogi, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Nato ponavlja prejšnje stališče, da je bistveno, da je tožena stranka potrebovala opravljanje dela tožnice po opisu delovnega mesta po odpovedani pogodbi, saj je tožena stranka z novo sistemizacijo in reorganizacijo želela urediti prav nasprotje med dejanskim stanjem in njenimi potrebami. Z vidika potreb po delavčevem delu so pravno pomembne opredelitve delavčevega dela v pogodbi o zaposlitvi, ne pa dejansko delo, saj je pomembno, da je prenehala potreba po delu delavca, kot je opredeljeno v pogodbi o zaposlitvi. Sodišči prve in druge stopnje nista presojali, ali tožnica sedaj opravlja delo v skladu z opisom v novi pogodbi o zaposlitvi. Na podlagi izpovedi tožnice bi to moralo ugotoviti. To pa tudi pomeni, da je tožnica že pred reorganizacijo opravljala dela v skladu z dejanskimi potrebami tožene stranke in je ta ravnala pravilno, ko ji je ponudila novo pogodbo, ki odraža njene dejanske potrebe. Pri tem je postopek sprejemanja novega akta trajal dlje kot je bilo pričakovano, tožena stranka pa je vedela, da bo delo tožnice še potrebovala, le pod drugačnimi pogoji. Za prehod je bilo potrebno dalj časa, to pa odraža potrebe in dogajanje v realnem življenju. Nerealno bi bilo toženi stranki nalagati v postopku, ki je trajal skoraj tri leta, da tožnico sili, da bi opravljala delo po prejšnjem opisu del in nalog, čeprav potreb po tem ni bilo več. V kolikor bi obveljalo stališče sodišč druge in prve stopnje, bi morala tožena stranka takoj, ko je ugotovila, da obstoječi opisi niso ustrezni, zaposlenim na teh delovnih mestih odpovedati pogodbe o zaposlitvi.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje s katerim bi bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 29. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – v nadaljevanju ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožena stranka v reviziji večkrat ponovi očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodišči prve in druge stopnje, češ da ni prišlo do primerjave opisa delovnega mesta po odpovedani in novi pogodbi o zaposlitvi tožnici oziroma, da sta sodišči takšno primerjavo šteli kot nepomembno, to pa poleg zmotne uporabe materialnega prava predstavlja tudi bistveno kršitev določb postopka, „saj si razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi med seboj nasprotujejo“. Gre za smiselno uveljavljanje bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta revizijski očitek ni utemeljen. Tožena stranka ga povezuje s tem, da sodišče vsebinsko ni primerjalo opisov starega in novega delovnega mesta, vendar bi to lahko kvečjemu pomenilo, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (česar pa tožena stranka izrecno ne uveljavlja), nikakor pa ne, da je prišlo do kakršnegakoli nasprotja v razlogih sodbe. Med revizijskim zatrjevanjem bistvenih kršitev določb postopka in navedbami o tem, za kakšno konkretno kršitev naj bi šlo, skratka ni logične povezave. Tudi sicer iz nadaljnjih revizijskih navedb izhaja, da se tožena stranka dejansko ne strinja z materialnopravnimi zaključki sodišč druge in prve stopnje, ki so jasni in omogočajo preizkus. Zato uveljavljanje bistvene kršitve določb postopka ne more biti uspešno.

8. Tožnici je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga (prva alineja prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih – v nadaljevanju ZDR) in ponujena nova pogodba o zaposlitvi, ki jo je podpisala. S tem je preverjanje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi omejeno na presojanje utemeljenosti odpovednega razloga (tretji odstavek 90. člena ZDR). Tožena stranka je v izpodbijani odpovedi navedla, da je „dne 8. 5. 2007 sprejela spremembe in dopolnitve Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest,“ da je ta sprememba „poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj zaradi organizacijskih razlogov – to je poslovnih razlogov – ni več potrebe po opravljanju dela tožnice pod pogoji iz prejšnje pogodbe o zaposlitvi,“ v nadaljevanju pa je navedla, da to sicer ne pomeni, da tožničinega dela ne potrebujejo tudi v bodoče, „vendar pod spremenjenimi pogoji“.

9. Dejanski zaključek sodišč druge in prve stopnje, ki ne more biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 370. člena ZPP) je, da je tožnica pred in po spremembi akta o sistemizaciji opravljala enako delo. Kljub formalni spremembi sistemizacije in ponudbi ter podpisu nove pogodbe o zaposlitvi se potreba po njenem delu ni v ničemer spremenila. Gre torej za spremembo organizacijskega predpisa, ki pa ni pomenila prenehanja potreb po opravljanju tožničinega dela. Pri tem iz prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR res izhaja, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca, vendar je bilo ugotovljeno, da tožnica že po prejšnji pogodbi o zaposlitvi ni opravljala del, ki izhajajo iz opisa delovnega mesta, temveč druga dela, ki pa jih opravlja tudi po podpisu nove pogodbe.

10. Z daljšim opravljanjem drugih del tožnice je prišlo do dejanskega sporazumnega izvrševanja drugačne pogodbe med strankama, čeprav ni prišlo do formalnega podpisa nove pogodbe po 47. členu ZDR, vendar to ne vpliva na obstoj in veljavnost takšne pogodbe (glej tudi tretji in četrti odstavek 15. člena ZDR). Zato tudi revizijsko sodišče soglaša s stališčem, da v obravnavani zadevi ni pomembno, ali je tožena stranka potrebovala opravljanje dela tožnice le z upoštevanjem opisa delovnega mesta, ki je veljal za odpovedano pogodbo o zaposlitvi. Očitno je namreč že pred tem potrebovala opravljanje del, ki jih je tožnica tudi opravljala (ne glede na formalno sklenjeno pogodbo) in jih je še vedno opravljala tudi po odpovedi. Sprememba akta o sistemizaciji glede na tožničino delo pred in po odpovedi skratka v takšnem primeru ne more pomeniti prenehanja potreb po njenem delu. Na drugačno presojo tudi ne vpliva dejstvo, da se je po spremembi akta o sistemizaciji spremenila zahtevana stopnja strokovne izobrazbe, niti to, da je postopek sprejemanja novega akta trajal dalj časa in, kot tožena stranka navaja v reviziji, da naj bi tožnico pustila na istem delovnem mestu, čeprav je že dalj časa opravljal drugačno delo.

11. Tožena stranka v reviziji ne izpodbija konkretno odločitve sodišč druge in prve stopnje o plačilu odškodnine tožnici, zaradi česar revizijsko sodišče sodbe glede te odločitve ni moglo in smelo preizkusiti.

12. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.