Jedro

Poleg predkaznovanosti je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo tudi okoliščine kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1, saj so pri presoji osebnostne urejenosti odločilne tudi obteževalne in olajševalne okoliščine predmetnega kaznivega dejanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Krškem je z uvodoma navedenim sklepom kot neutemeljen zavrnilo predlog obsojenega A. A., da se kazen dve leti in dva meseca zapora izvrši z zaporom ob koncu tedna.

2. Zoper sklep se je pritožil zagovornik obsojenca iz vseh pritožbenih razlogov in višjemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu obsojenca ugodi in odloči, da obsojenec prestaja kazen ob koncu tedna in v prostih dneh oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zakon o kazenskem postopku (ZKP) v petem odstavku 402. člena določa, da ko sodišče preizkuša pritožbo zoper sklep, mora po uradni dolžnosti paziti, ali je bilo sodišče prve stopnje stvarno pristojno za sklep oziroma ali je sklep izdal upravičen organ. Pritožbeno sodišče torej preizkusi izpodbijani sklep le v okviru razlogov, ki se v pritožbi izrecno uveljavljajo, po uradni dolžnosti pa mora paziti le na stvarno in funkcionalno pristojnost sodišča, ki je izpodbijani sklep izdalo.1

5. Pritožnik brezuspešno poskuša omajati presojo prvostopenjskega sodišča, da obsojenec ni toliko osebnostno urejen, da takšnega načina izvršitve kazni ne bi zlorabil, z navedbami, da so kazniva dejanja v Nemčiji in Sloveniji časovno odmaknjena in da je v tem času osebnostno uredil in nima več težav s storitvijo kaznivih dejanj. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno izpostavilo, da je obsojenec povratnik in da je bil v letih od 2010 do 2019 v Nemčiji in Sloveniji obsojen zaradi različnih kaznivih dejanj od tihotapljenja tujcev, do več kaznivih dejanj v cestnem prometu, kaznivih dejanj povezanih s strelnim orožjem in z odpadki (točka 8 sklepa). Pritožnik ne more uspeti z relativiziranjem obsodbe zaradi kaznivega dejanja zatajitve iz leta 2019 z navajanjem, da je šlo za nesporazum, saj s tem nasprotuje ugotovitvam v pravnomočni sodbi, niti z neizkazanim zatrjevanjem, da je škodo poravnal. Sodišče druge stopnje se ob tako obsežni predkaznovanosti strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da številne izrečene kazenske sankcije obsojenca niso odvrnile od nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj. Časovna oddaljenost storitve dejanj, ki jo izpostavlja pritožnik, ne omaje zaključkov prvostopenjskega sodišča, saj ni mogoče spregledati, da je obsojenec predhodno storil večje število raznolikih kaznivih dejanj v dveh državah, kar tudi po presoji pritožbenega sodišča pretehta nad okoliščino, da je bilo zadnje dejanje storjeno v letu 2017, saj glede na obsežno predkaznovanost do leta 2017 oziroma do 2019, ko je bil nazadnje pravnomočno obsojen pred obsodbo za obravnavano kaznivo dejanje, obdobja od takrat ni mogoče šteti kot dovolj dolgega za zaključek, da je obsojenec osebnostno urejen. Neuspešno je pritožnikovo sklicevanje na obsojenčevo mladost ob storitvi predhodnih dejanj, saj je bil v letu 2010 glede na podatke spisa star 22 let, leta 2017 pa 29 let, torej že krepko v odrasli dobi. Sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbene graje, da določena dejanja v Nemčiji sodijo med prekrške po našem pravu, saj gre, glede na kazensko evidenco, za dejanja, za katera so bile izrečene kazenske sankcije, zato je primerjava s slovenskimi pravnimi opredelitvami za presojo brezpredmetna. Izrečene kazenske sankcije tako v Sloveniji kot v Nemčiji nedvomno potrjujejo prvostopenjski zaključek, da obsojenec vztrajno krši pravna pravila ter da izrečene kazni ne vplivajo na to, da bi prenehal z izvrševanjem kaznivih dejanj.

6. Poleg predkaznovanosti je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo tudi okoliščine kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1, saj so pri presoji osebnostne urejenosti odločilne tudi obteževalne in olajševalne okoliščine predmetnega kaznivega dejanja.2 Ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temeljijo na pravnomočni sodbi, da obsojenec kot direktor ni poskrbel za plačilo predpisanih prispevkov večjemu številu delavcev, zaradi česar je delavce prikrajšal za pravico, da bi se jim plača v navedenih obdobjih upoštevala v izračun pokojninske osnove. Ob takšni teži, vrsti in stopnji krivde obsojenca tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče slediti pritožbenim prizadevanjem, da je obsojenec osebnostno dovolj urejen. Pritožnik takšnega zaključka ne more omajati s svojo oceno kaznivega dejanja, da je bil obsojen, ker je bil formalni direktor in da je bil soobtoženec dejanski poslovodja ter da so bile neto plače izplačane ter da dejanje ni tako hudo, saj s tem nasprotuje v pravnomočni sodbi ugotovljenemu dejanskemu stanju.

7. Pritožnik nadalje izpostavlja, da je obsojenec redno zaposlen in da ima otroka in ženo, ki sta odvisna od njegovih zaslužkov. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje je zaposlitev eden od formalnih pogojev za izvršitev kazni zapora s tako imenovanim vikend zaporom, ne pa zadostni. Okoliščina, da poskuša za sebe in svojo družino ustvariti dovolj dohodkov, ne more pretehtati nad obsežno predkaznovanostjo in težo obravnavanega kaznivega dejanja. Sodišče druge stopnje se tosmerno v celoti strinja z razlogovanjem prvostopenjskega sodišča, da se je storilec že ob storitvi kaznivega dejanja zavedal možnosti, da bo zaradi tega prišlo do sprememb v osebnem življenju in da bo imelo prestajanje kazni zapora vpliv tudi na njegovo družino. Vendar sama skrb za družino in njena odvisnost od njega ob predkaznovanosti in teži dejanja ne vzbuja zaupanja, da obsojenec vikend zapora ne bo zlorabil, ne glede na pritožbeno zatrjevanje, da se obsojenec zaveda posledic kršitve režima vikend zapora.

8. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

9. Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je sodišče druge stopnje obsojencu naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR, ki jo je odmerilo na podlagi tar. št. 74013 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

1 Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 870, tč. 11. 2 Sodba VSRS I Ips 130/2009 z dne 21. 5. 2009.