Jedro

Ker niso podana konkretna in realna nasilna ravnanja nasprotnega udeleženca, kot jih opredeljuje ZPND, predlagateljice ni treba zaščititi. Subjektivno dojemanje s strani predlagateljice za izrek ukrepov ni dovolj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagateljice za izrek ukrepov po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND). Odločilo je, da vsak udeleženec krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sklep se pritožuje predlagateljica. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Očita, da ima sklep take pomanjkljivosti, da se ga ne da preizkusiti ter je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču očita, da ni zaslišalo vseh predlaganih prič in zavrnitve dokazov ni ustrezno obrazložilo. Gre za osebe, ki jim je predlagateljica zaupala, da je nasprotni udeleženec do nje nasilen in kaj se je ob posameznih dogodkih dogajalo. Potrdile bi pritožničin strah pred nasprotnim udeležencem. Ker sodišče prič ni zaslišalo, predlagateljica prilaga pisni izjavi A. A. in B. B., ki naj ju sodišče upošteva pri svoji odločitvi. Sodišče tudi ni opravilo poizvedb v varni hiši, ker se postopek ne vodi zaradi predlaganih ukrepov za zaščito otrok. Sodišče si je napačno razlagalo določilo 22.b člena ZPND in se do očitkov, da izvaja nasprotni udeleženec nasilje nad otroki, ni opredeljevalo. Sodišče je dolžno po uradni dolžnostni zagotavljati otrokovo korist. Že dejstvo, da je bil nasprotni udeleženec psihično nasilen do predlagateljice v prisotnosti otrok, pa pomeni, da so otroci žrtve nasilja. Če bi sodišče opravilo poizvedbe v varni hiši, bi lahko presodilo predlagateljičino psihofizično stanje v času prispetja v varno hišo. Sodišče v izpodbijanem sklepu ne omeni, da so predlagateljici predlagali odhod v varno hišo na CSD, kjer je svetovalka C. C. ocenila, da predlagateljica in mladoletni otroci živijo v psihičnem nasilju. Prvostopenjsko sodišče je napačno štelo, da ZPND varuje le pred nasilnimi dogodki, ki so se zgodili največ pol leta pred vloženim predlogom. Sodišče mora presoditi celotno zgodovino nasilja med udeležencema postopka.

Sodišče je nekritično bolj verjelo izpovedbi nasprotnega udeleženca, kot pa izpovedbi predlagateljice. Zaslišanje nasprotnega udeleženca se je izkazalo za neverodostojno, zaradi česar bi moralo sodišče njegovo izpovedbo kritično presoditi. Sodišče predlagateljici ni verjelo, da je nasprotni udeleženec hlinil jok ter panične napade in na ta način nad njo vršil čustveno nasilje. Interpretacija sodišča, ki ob pričanju predlagateljice ni zaznalo strahu ali občutka manjvrednosti, je pravno zmotna in neutemeljena. Čustvena otopelost predlagateljice je naraven odziv in razvit obrambni mehanizem, saj se je s tem zaščitila pred bolečimi spomini in podoživljanjem. Sodišče je v dokaznem postopku preveliko težo dalo neposredni, subjektivni zaznavi, čeprav nima strokovnega znanja, da bi presojalo psihološke odzive in vedenje udeležencev v postopku. Čustveno izsiljevanje (prisiljen jok in zaigrani panični napad) je ena izmed pogostih oblik čustvene zlorabe, ki se izraža kot premoč ene osebe nad drugo. Tudi sicer je izpoved nasprotnega udeleženca polna čustveno nabitih, teatralnih in lažnih izjav. Nasprotni udeleženec je predlagateljici večkrat grozil, da jo bo z otroki vrgel iz hiše. S svojimi grožnjami je dosegel, da je bila na koncu predlagateljica ta, ki se je iz skupne hiše izselila. Nesprejemljivo je, da sodišče teh groženj ni štelo kot nasilje.

Sodišče je obrazložilo tudi, da je predlagateljica med prepirom 22. 1. 2020 povzdignila glas, izzivala nadaljevanje pogovora in moškost nasprotnega udeleženca. Navedeno ne drži, šlo je kvečjemu za redke predlagateljičine poskuse vzpostaviti ravnovesje moči v njunem razmerju. Noben kontekst ne opravičuje žaljivk, zmerjanja in groženj. Nasprotni udeleženec pa meni, da je taka komunikacija med zakoncema normalna. Sodišče je nekritično sledilo le navedbam nasprotnega udeleženca ter napačno zaključilo, da gre za stvar komunikacije med zakoncema in ne za psihično nasilje. Sodišče je tudi ugotovilo, da predlagateljica v izpovedbi ni potrdila, da bi ji nasprotni udeleženec kdaj rekel, da ima tako veliko rit, da rabijo trosed samo za njo, da ima prsi do kolen, ali da je siva kot starka. Pričanje je na sodišču trajalo več ur, v njem je predlagateljica izčrpno opisovala pretekle dogodke. Očitno je v večurni izpovedi pozabila potrditi navedene žaljivke, kar ne pomeni, da jih nasprotni udeleženec ni izrekel. Nenazadnje jih tudi nasprotni udeleženec v zaslišanju ni izrecno zanikal. Nerazumljiv je zaključek sodišča, da nasprotni udeleženec v zvezi s šivanjem nad predlagateljico ni vršil psihičnega nasilja. Sporočila nasprotnega udeleženca, iz katerih naj bi izhajalo podpiranje predlagateljičine šiviljske dejavnosti, niso dokaz, da nasprotni udeleženec nasilja ni izvajal. S sporočili je želel nasprotni udeleženec le prikriti grožnje, ki jih je izrekel dan prej. Tudi, če bi nasprotnega udeleženca skrbelo finančno stanje družine, je nerazumljivo, kako sta si potem udeleženca lahko privoščila januarski izlet v Francijo, obisk Pariza junija ter odhod na morje. V letu 2019 pa obisk Londona in izlet na Dunaj. Nepravilen je tudi zaključek sodišča, da postopek po ZPND ni namenjen urejanju razmerij po razpadu zakonske zveze, med katerimi je tudi vprašanje delitve premoženja. Ukrep prepustitve stanovanja v skupni rabi je namenjen zaščiti žrtve, kamor spada tudi reševanje stanovanjske problematike.

3. Nasprotni udeleženec je na pritožbo predlagateljice odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev prvostopenjskega sodišča je materialnopravno pravilna. To je v zadostni meri in pravilno ugotovilo pravno odločilna dejstva, vsak sklop pravno odločilnih dejstev obrazložilo in odločitev utemeljilo. Očitana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Prav tako ni podana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je kršitev tehnične narave in jo sodišče stori z napačnim prenosom zapisa iz listine ali zapisnika o izvedbi dokazov v obrazložitev sodbe. V obravnavanem primeru do česa takega ni prišlo. Sodišče tudi ni kršilo določb postopka z zavrnitvijo dokazov, ki jih je predlagala predlagateljica. Zavrnitev dokaznega predloga mora biti ustrezno obrazložena (odločba Ustavnega sodišča RS UP 90/98 z 10. 10. 2000 in sklep VSRS II Ips 368/2004). Prvostopenjsko sodišče je zavrnitev dokaznih predlogov ustrezno obrazložilo.

6. Sodišče lahko na podlagi drugega odstavka 287. člena ZPP zavrne dokaz, če je nepotreben, ker je dejstvo dokazano, nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga z njim dokazovali, ni pravno odločilno, ali pa gre za dokaz, ki je za ugotovitev določenega dejstva popolnoma neprimeren (primerjaj odločbe VSRS II Ips 94/2006, II Ips 197/2007 in II Ips 588/2007 ter teorijo J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 357 in 358). Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, da ni zaslišalo prič,1 ker nihče razen mladoletnih otrok ni prisostvoval nasilju.2 Predlagane priče (razen socialnih delavk) naj bi izpovedovale o dogodkih iz leta 2018, socialni delavki pa o tem, v kakšnem stanju so bili predlagateljica in mladoletni otroci, ko so prišli v varno hišo. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da se postopek ne vodi zaradi ukrepov v zvezi z zaščito mladoletnih otrok, ampak (le) zaradi zaščite predlagateljice. O tem, v kakšnem stanju je bila, ko je prišla v varno hišo, pa je predlagateljica izpovedala sama. Dokazno oceno izpovedi obeh udeležencev postopka je opravilo prvostopenjsko sodišče tako, kot mu nalaga 8. člen ZPP, dokazna ocena je sklenjena in prepričljiva ter jo pritožbeno sodišče sprejema. Če je prvostopenjsko sodišče nasprotni udeleženec s svojo izpovedbo prepričal, to ne pomeni, da prvostopenjsko sodišče ni strokovno usposobljeno, kar se mu očita v pritožbi, ampak je sodišče prve stopnje na podlagi neposrednega zaznavanja na naroku napravilo zaključke, ki so logični ter prepričljivi ter jih sprejema tudi pritožbeno sodišče. Za oceno verodostojnosti izpovedi posameznih strank oziroma udeležencev postopka je sodišče v celoti kvalificirano in usposobljeno.

7. Predlagateljica predlaga izrek ukrepov po ZPND zaradi zatrjevanega psihičnega in ekonomskega nasilja, ki naj bi ga nad njo izvrševal nasprotni udeleženec vse od leta 2015 dalje. Psihično nasilje je opredeljeno v petem odstavku 3. člena ZPND, ki določa, da gre za ravnanja, s katerimi povzročitelj nasilja pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske. Katera ravnanja predstavljajo psihično nasilje je treba presojati glede na okoliščine vsakega posameznega primera. To pogosto vključuje verbalno nasilje (kričanje, vpitje, ponižanje, zmerjanje, posmehovanje), s katerim se posega v osebnost in dostojanstvo posameznika. Pri presoji tega ravnanja je treba upoštevati, kakšno vlogo imata kršitelj in prizadeti. Ali gre za odnos nadrejenosti in podrejenosti ali sta si enakovredna. Če nekdo nastopa s pozicije moči, imajo njegova ravnanja večji učinek, tistemu, ki je v podrejenem položaju, pa je onemogočena enakovredna in učinkovita obramba. Kot psihično nasilje je poleg tega treba razumeti tudi nabor dejanj, besed, telesne drže, mimike in vedenja, iz katerega veje nespoštovanje in prezir do sočloveka.

8. Prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, da bi nasprotni udeleženec pri predlagateljici povzročil strah, ponižanja, občutek manjvrednosti, ogroženosti ali duševne stiske. Prvostopenjsko sodišče je pravilno sklope dogodkov, na katere se je sklicevala predlagateljica, umestilo v celoten življenjski primer in ugotovilo, da med udeležencema postopka sicer obstaja napetost, ki pa je normalna ob razpadu zakonske skupnosti, vendar kljub temu njun medsebojni odnos ni tako napet in konflikten, kot je to običajno v primerih nasilja v družini. Ob razpadu življenjske skupnosti se oba udeleženca soočata z novo nastalo situacijo, oba sta zaskrbljena, kako in pri kom bodo živeli otroci ter kje bodo živeli. Prisotna je tudi zaskrbljenost zaradi finančnih razmer. Zaradi nerazumevanja in konfliktov se je predlagateljica (sama) umaknila iz skupnega domovanja, vendar prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, da bi jo nasprotni udeleženec prisilil, da je to storila (nasprotni udeleženec jo poziva, naj se vrne nazaj).

9. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka prvostopenjsko sodišče pri predlagateljici ni zaznalo strahu ali občutka manjvrednosti. Sodišče je ugotovilo, da je tudi predlagateljica v prepiru povzdignila glas, nasprotnega udeleženca izzivala in sprovocirala nadaljevanje pogovora (primerjaj 17. točko obrazložitve). Predlagateljici ni uspelo izkazati, da bi ji nasprotni udeleženec izrekel žaljivke,3 ki so se nanašale na njen izgled. Nasprotni udeleženec je pojasnil očitke, da ji je izrekel, naj si zabije žebelj v glavo in da jo bo butnil, ker bi to moral že zdavnaj storiti. Glede žeblja je izpovedal, da predlagateljica hodi na predavanje ... in potem hodi po stanovanju in zabija žeblje v steno, da se aktivira energija. Poleg tega je pojasnil, da so na njeno pobudo najprej doma sledili homeopatiji in imeli kroglice za vse, nato so preklopili na osteopatijo in so otroci jedli tkivne snovi, zaradi česar je rekel, da bodo preklopili na psihopatijo in da se bo vse končalo na psihiatriji.

10. Vse to po oceni pritožbenega sodišča le potrjuje ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da udeleženca postopka zaradi razpada njune skupnosti burno urejata njuna razmerja, ne gre pa za konkretna in realna nasilna ravnanja, zaradi katerih bi bil pri predlagateljici razvit občutek ogroženosti ali strahu pred nasprotnim udeležencem. Zapisi SMS sporočil, ki se nahajajo v spisu in reakcije nasprotnega udeleženca na naroku (stiska, jok) nasilja, ki naj bi pri nasprotni stranki povzročili občutek ogroženosti ali strahu, ne potrjujejo. Iz poročila CSD ..., ki obravnava družino v postopku razveze in starševskih vprašanj, predlagateljico pa po ZPND, izhaja, da ocena ogroženosti ni povzetek dejanskih in preverjenih dogodkov s konkretnimi dokazi in dejstvi, temveč gre za subjektivno dojemanje realnosti s strani žrtve in njenega občutka ogroženosti in nasilnih ravnanj. Upoštevaje vse navedeno tako tudi po oceni pritožbenega sodišča v tem primeru niso podana konkretna in realna nasilna ravnanja nasprotnega udeleženca, kot jih opredeljuje ZPND in zaradi katerih bi bilo treba predlagateljico zaščititi. Subjektivno dojemanje s strani predlagateljice pa za izrek ukrepov ni dovolj.

11. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako tudi ne pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti ter izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

12. Predlagateljica s pritožbo ni uspela, nasprotni udeleženec pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogel k rešitvi zadeve, zato krijeta vsak svoje pritožbene stroške (154., 155. in 165. člen ZPP).

1 A. A., B. B., D. D., E. E., F. F. in C. C. 2 Če je sodišče odločilo, da ne bo zaslišalo priče, ker ni bila prisotna ob nasilju, pritožnica ne more uspeti s priložitvijo izjave te priče k pritožbi. 3 Nasprotni udeleženec naj bi jo žalil, da ima tako veliko rit, da rabijo trosed le zanjo, da ima prsi do kolen in da je siva kot starka.