Jedro

Prav ima pritožba, ko navaja, da je mogoče dedno pravico v pravdi uveljavljati tudi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, kadar zapuščinsko sodišče o zahtevku za varstvo dedne pravice ni odločalo, ali pa je odločalo, a ni upoštevalo oziroma ni moglo upoštevati vseh relevantnih dejstev. Pravda ima torej korektivno funkcijo, dopustna pa je v z zakonom določenih primerih, med njimi tudi, če je zapuščinsko sodišče stranke napotilo na pravdo ali upravni postopek zaradi rešitve spornega dejanskega vprašanja, pa stranka v na razpolago danem roku tožbe ni vložila in je zato zapuščinsko sodišče nadaljevalo s postopkom ter ga končalo in je postal sklep o dedovanju pravnomočen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zapuščinski postopek prekinilo do pravnomočno zaključenega pravdnega postopka, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. II P 2691/2015. 2. Zoper sklep se zaradi bistvene kršitve določb ZPP po členu 338/I točka 1 v zvezi s členom 339/II točka 14 in 15 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po členu 338/I točka 3 v zvezi s členom 341 ZPP, pritožujejo dediči A. L., F. B., I. B., P. K., L. K. in E. P., s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi. Menijo, da bi lahko J. M. svojo pravico uveljavljal v pravdi tudi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Sodišče prve stopnje je zato 220. člen Zakona o dedovanju uporabilo napačno, ni pa uporabilo določb 213. člena Zakona o dedovanju, ki v tretjem odstavku izrecno določa, da če se stranka v določenem roku ravna po sklepu sodišča, traja prekinitev, dokler ni pravda pravnomočno končana, v četrtem odstavku pa je določba, da če stranka v določenem roku ne ravna po sklepu sodišča, se zapuščinska obravnava nadaljuje in se dokonča ne glede na zahtevke, glede katerih je sodišče stranko napotilo na pravdo. Ker J. M. tožbe ni vložil v roku, ki ga je določilo sodišče oziroma je tožbo kasneje umaknil, bi moralo sodišče zapuščinski postopek nadaljevati in ga dokončati.

3. J. M. je na pritožbo odgovoril ter predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 210. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica.

6. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 14. 11. 2011 že prekinilo zapuščinski postopek ter pritožnike napotilo, da zoper J. M. vložijo tožbo na ugotovitev, da zapustničina pisna oporoka ni veljavna, z istim sklepom pa je na pravdo napotilo tudi J. M., da zoper zakonite dediče vloži tožbo na ugotovitev, da mu pripada dedna pravica po zapustnici, saj je bilo sporno dejstvo obstoja njune zunajzakonske skupnosti. J. M. je v odrejenem roku vložil tožbo na ugotovitev njegove dedne pravice, vendar je bil zaradi umika tožbe postopek dne 25. 1. 2012 ustavljen. Po pravnomočni ugotovitvi Okrožnega sodišča v Ljubljani v zadevi P 3065/2011 -II z dne 11. 12. 2014, da je zapustničina pisna oporoka neveljavna, je J. M. dne 23. 11. 2015 ponovno vložil tožbo na ugotovitev njegove dedne pravice po zapustnici iz naslova njune dalj časa trajajoče zunajzakonske skupnosti.

7. Prav ima pritožba, ko navaja, da je mogoče dedno pravico v pravdi uveljavljati tudi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, kadar zapuščinsko sodišče o zahtevku za varstvo dedne pravice ni odločalo, ali pa je odločalo, a ni upoštevalo oziroma ni moglo upoštevati vseh relevantnih dejstev. Pravda ima torej korektivno funkcijo, dopustna pa je v z zakonom določenih primerih, med njimi tudi, če je zapuščinsko sodišče stranke napotilo na pravdo ali upravni postopek zaradi rešitve spornega dejanskega vprašanja, pa stranka v na razpolago danem roku tožbe ni vložila in je zato zapuščinsko sodišče nadaljevalo s postopkom ter ga končalo in je postal sklep o dedovanju pravnomočen.(1) V konkretnem primeru bi torej J. M. lahko tudi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju vložil tožbo na ugotovitev dedne pravice po zapustnici iz naslova njune dalj časa trajajoče zunajzakonske skupnosti.

8. Zapuščinski postopek je redna pot za uveljavljanje dedne pravice, zato se morajo v njegovem okviru rešiti vsa vprašanja, povezana z dedovanjem, na eni strani, na drugi strani pa je v interesu dedičev, da je postopek čim hitreje končan. V konkretnem primeru je tudi po mnenju pritožbenega sodišča prevladala težnja, da se v okviru zapuščinskega postopka ugotovi dedna pravica J. M. po pokojnici. Kot je bilo že navedeno, je sodišče prve stopnje na ugotovitev neveljavnosti oporoke napotilo zakonite dediče, torej je njihovo pravico štelo za manj verjetno (231. člen ZD). Če bi J. M. v tem sporu zmagal, bi postal oporočni dedič celotnega zapustničinega premoženja, in ker pritožniki ne spadajo v krog nujnih dedičev, bi s tem odpadla potreba po uveljavljanju njegove dedne pravice iz naslova njegove zatrjevane izvenzakonske skupnosti z zapustnico. Šele po pravnomočni ugotovitvi, da je zapustničina pisna oporoka neveljavna, se je dejansko pokazala potreba po uveljavljanju njegove dedne pravice iz drugega naslova. Zato vložitev tožbe po roku, ki ga je določilo sodišče v prvem sklepu o prekinitvi, ne pomeni zlorabe postopka in njegovega neupravičenega podaljšanja(2).

9. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje torej pravilno uporabilo materialno pravo in ker tudi ni storilo uveljavljanih niti po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ter 163. členom ZD).

Op. št. (1): sodba II Ips 753/2006. Op. št. (2): Rok, ki ga določi zapuščinsko sodišče v sklepu, s katerim stranko napoti na pravdo, ni prekluzivni rok.