Jedro

Uveljavljanje zastaranja v pritožbi pomeni zatrjevanje novega dejanskega stanja glede elementov zastaranja (vrsta terjatve, zapadlost terjatve, začetek teka roka itd.), šele nato je možno uporabiti materialni predpis.

Izrek

Pritožba tožene stranke se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da izvršilni sklep Okrajnega sodišča v S. G. z dne 17.10.1997, opr. št. I 97/03432 ostane v veljavi v delu pod točko 1 in 3 izreka, kjer je bilo toženi stranki naloženo plačilo glavnice v višini 131.765,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03.06.1997 dalje do plačila, ter plačilo izvršilnih stroškov v višini 15.555,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.10.1997 dalje do plačila. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti na 37.729,00 SIT odmerjene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03.02.2003 dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka.

Tožena stranka je v pritožbi navajala, da so glavna in stranske terjatve iz pogodbe o leasingu, sklenjene s tožečo stranko, zastarale 07.05.1999, to je po preteku petih let od dneva, ko je toženec prenehal izpolnjevati obveznosti. Absolutni zastaralni rok je potekel 07.05.2001, zaradi česar bi moralo sodišče tožbo zavreči. Toženec je še navajal, da je sklenil pogodbo z družbo Go.A F., d.o.o., ki je prenehala obstajati kot pravna oseba. Z izbrisom pravne osebe iz sodnega registra pa so prenehale tudi vse obveznosti in pravice, torej tudi terjatev do toženca na podlagi pogodbe o leasingu, ki pa je ni mogoče prenesti na tretjo pravno osebo, ki v tej pravdi terja izpolnitev obveznosti.

Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni podala.

Pritožba je neutemeljena.

Ker gre za spor majhne vrednosti, se sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (I. odst. 458. čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadalj. ZPP), o čemer je bil toženec v pravnem pouku poučen.

Pritožbeno sodišče je vezano na ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijani sodbi, katerega bistvo je, da je toženec kot uporabnik sklenil s tožečo stranko kot najemodajalcem pogodbo o leasingu z dne 15.04.1993 za pralni stroj PS ... BM. Ker je toženec izpolnil le del obveznosti, do odstopa od pogodbe pa niti s strani tožeče niti tožene stranke ni prišlo, je dolžan vrniti neplačane obroke s pripadki.

Sodišče se ne sme ozirati na zastaranje, če se stranke nanj ne sklicujejo (III. odst. 360. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, ki se na podlagi določbe 1060. čl. sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika uporablja za razmerja, nastala pred uveljavitvijo tega zakona). Iz spisnega gradiva izhaja, da je toženec šele v pritožbi prvič ugovarjal zastaranje terjatve tožeče stranke. Sodišče mora v zvezi z ugovorom zastaranja ugotavljati dejansko stanje glede začetka in nastanka zastaranja terjatve.Ugovor zastaranja torej spada v trditveno podlago strank, kar pomeni, da gre za dejansko vprašanje. V skladu z določbo I. odst. 337. čl. ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz II. odst. 286. čl. ZPP. Ker toženec ni izkazal oz. niti ni zatrjeval razlogov, zaradi katerih zastaranja ni mogel uveljavljati že prej - v postopku na prvi stopnji -, ugovor zastaranja terjatve kot pritožbena novota ni dopusten.

Ob predpostavki, da bi bil ugovor zastaranja vendarle dopusten, pa ne bi bil utemeljen. Po določbi III. odst. 392. čl. ZOR je zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe (enak pravni učinek ima tudi izvršilni predlog), in začne teči znova od dneva, ko je spor končan. V predmetni zadevi je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo izvršilnega predloga dne 03.06.1997 - pred nastopom zastaranja, upoštevaje začetek teka zastaralnega roka prvi dan po dnevu, ko je tožeča stranka imela pravico terjati plačilo neplačanega obroka (I. odst. 361. čl. ZOR). Tako je pritožbena navedba, da je potekel absolutni zastaralni rok, ki ga ne more podaljšati noben zahtevek, neutemeljena.

Toženec je v pritožbi ugovarjal aktivno legitimacijo zaradi prenehanja pravne osebe. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je na aktivni strani šlo za spremembe firme, to je imen družbe, ki pa ni prenehala obstajati. Iz tega razloga je potrebno pritožbo tudi v tem delu kot neutemeljeno zavrniti.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti v skladu s I. odst. 458. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in II. odst. 350. čl. ZPP. Ugotovilo je, da bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz II. odst. 339. čl. ZPP niso podane in materialno pravo uporabljeno pravilno.

Pritožbo tožene stranke je bilo potrebno zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi (čl. 353 ZPP).

O pritožbenih stroških sodišče ni odločalo, ker niso bili priglašeni.