Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS Sodba Pdp 955/2017

ECLI:SI:VDSS:2018:PDP.955.2017 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

zamudna sodba poslovni razlog fikcija vročitve sodna razveza redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe
Višje delovno in socialno sodišče
18. april 2018
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

V zvezi s sporno vročitvijo, ki jo je opravil vročevalec - poštni uslužbenec, tožena stranka ni predlagala nobenih dokazov, čeprav bi bilo le z morebitnim zaslišanjem vročevalca (po predhodnih poizvedbah na pošti) mogoče preveriti, kako je potekala vročitev sporne pošiljke in ali in kje je bilo puščeno obvestilo. Zato ob pomanjkanju ustreznih dokaznih predlogov glede na podatke v spisu ni utemeljenega razloga za dvom v pravilnost vročitve, ki jo potrjujejo podatki in zapisi vročevalca na vrnjeni sodni pošiljki.

Sodišče prve stopnje je za resnična štelo zlasti naslednja odločilna dejstva: da poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni utemeljen, ker tožena stranka potrebuje trenerja, zaposlenega za delovni čas 40 ur tedensko; da tožena stranka nima več finančnih težav, zaradi katerih bi morala kršiti stroške (kot je navedeno v izpodbijani odpovedi), saj ima najboljše finančne rezultate v zadnjih letih,... Na podlagi teh dejstev, ki izhajajo iz navedb v tožbi, ki se štejejo za priznana, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da utemeljen poslovni razlog - niti ekonomski niti organizacijski - ni izkazan in da je sporna redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo: - da se ugotovi, da odpoved delovnega razmerja tožeči stranki, ki jo je prejela dne 17. 7. 2017 iz poslovnih razlogov, ni zakonita in se razveljavi in da delovno razmerje tožeči stranki ni prenehalo 15. 9. 2017, ampak traja do 13. 10. 2017 (I. točka izreka); - da je tožena stranka dolžna tožečo stranko za čas od 16. 9. 2017 do 13. 10. 2017, prijaviti v matično evidenco ZPIZ in vsa obvezna zavarovanja ter ji po pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 12. 2010 obračunati bruto nadomestilo plače, po plačilu davkov in prispevkov pa ji izplačati neto zneske nadomestila plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od mesečnih zneskov nadomestila neto plače), ki tečejo od vsakega 11. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku 15 dni (II. točka izreka); - da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni iz naslova denarnega povračila obračunati bruto znesek v višini 12.700,00 EUR ter ji po plačilu vseh davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila, zavrnilo pa je višji tožbeni zahtevek v znesku 6.350,00 EUR in zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od dneva izdaje sodbe do izteka izpolnitvenega roka (III. točka izreka); - da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova plač za obdobje od 16. 5. 2016 do 15. 9. 2017 obračunati skupni znesek v višini 4.318,00 EUR bruto, po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih zneskov neto plače, obračunanih iz bruto mesečnega zneska 254,00 EUR, ki tečejo od 11. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, vse v roku 15 dni (IV. točka izreka); - da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 342,71 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila (V. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo (razen zoper njen zavrnilni del) iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP), to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi ter pošlje zadevo v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Tožena stranka se ne strinja z odločitvijo sodišča, da ji je bila tožba pravilno vročena v odgovor in da so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, saj obvestila o prejeti pošiljki ni nikoli prejela. Tožena stranka ima sicer ustaljeno prakso sprejemanja pošte - stanovalka na naslovu Ulica A., B. je pooblaščena za sprejemanje pošte, ki se glasi na toženo stranko. O tem lahko ob svojem zaslišanju izpovesta tako tožena stranka oziroma njena predsednica kot priča C.C. Izpovedali bosta, da v poštnem nabiralniku obvestilo o sodni pošiljki ni bilo puščeno. Sodišče prve stopnje je brez dvoma vedelo, da tožena stranka tožbe ni prejela, saj je bila vrnjena na sodišče. Pisanje torej toženi stranki ni bilo nikjer puščeno, zato z vsebino tožbe ni bila seznanjena.

Tudi sicer ni jasno, kje naj bi poštni uslužbenec obvestilo o prispeli pošiljki sploh pustil. To iz obrazložitve izpodbijane sodbe sploh ne izhaja, zaradi česar se izpodbijane sodbe tudi ne da preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Če bi bilo obvestilo o pošiljki puščeno kjer koli na vidnem mestu ali v predelu, kjer se sicer nahajajo poštni nabiralniki preostalih stanovalcev, bi obvestilo o pošiljki gotovo našlo pot do tožene stranke, kar potrjuje že samo dejstvo, da je tožena stranka prejela zamudno sodbo. Stavba, kjer ima tožena stranka svoj sedež, je manjši blok z 20 stanovanji. Večina stanovalcev ve, da je tam sedež tožene stranke in bi jo seznanili z obvestilom o prispeli pošiljki, v kolikor bi ga kateri od stanovalcev našel. Tožena stranka zaradi enega neuspelega poskusa vročitve trpi posledice zamudne sodbe, kar je nesorazmerno, čeprav sploh ni prejela obvestila o pošiljki, ki naj bi ga prejela zgolj enkrat in še to izven poštnega nabiralnika. Pismo kasneje ni bilo puščeno na tem naslovu, pač pa je bilo vrnjeno sodišču, kar je nezakonito in nekonsistentno. Sodišče bi moralo spoštovati vsaj drugi odstavek 141. člena ZPP, ki nalaga, da se v vratih stanovanja pusti obvestilo o vročitvi, na katerem je navedeno, kje je pisanje. Šteje se namreč, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo obvestilo pritrjeno na vrata, na kar je potrebno naslovnika posebej opozoriti. Določba drugega odstavka 141. člena ZPP ni bila spoštovana, saj ni bilo dano nobeno obvestilo, pisanje pa bi moralo ostati na pošti za primer dviga. Fikcija vročitve lahko nastopi le, če je bila vročitev nedvomno pravilno opravljena, saj je le v takšnem primeru mogoče pričakovati, da se bo naslovnik s pisanjem seznanil in bo lahko uveljavil svoje pravice v postopku. Sodišče se neutemeljeno sklicuje na četrti odstavek 142. člena ZPP, ki se nanaša na drugačno dejansko situacijo.

Po tretjem odstavku 139. člena ZPP se pravni osebi vroča na naslovu, ki je vpisan v register. ZPP ne ureja posebej, kako se pisanja iz 142. člena ZPP vročajo subjektom iz tretjega odstavka 139. člena ZPP, kadar vročitev po 133. členu ZPP ni mogoča. Tako je potrebno pri vročanju pisanj iz prvega odstavka 142. člena ZPP tudi, ko se ta vročajo subjektom iz tretjega odstavka 139. člena ZPP, uporabiti določbe tretjega, četrtega in petega odstavka 142. člena ZPP, ki veljajo za fizične osebe. Tožena stranka je prepričana, da sta bila vročitev tožbe in poziva na odgovor na tožbo toženi stranki (pravni osebi) opravljena nezakonito, saj ta s tožbo nikoli ni bila seznanjena. Poštni uslužbenec bi moral v skladu s 142. členom ZPP obvestilo pustiti v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih tožene stranke. Na hišnih predalčnikih ni bilo naziva tožene stranke oziroma predalčnik ni bil ustrezno označen, zato bi moral poštni uslužbenec pustiti obvestilo na vratih tožene stranke. Poštni uslužbenec obvestila ni pustil na nobenih vratih. Ker toženi stranki tožba ni bila pravilno vročena v odgovor, v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, tj. izdaja zamudne sodbe v nasprotju z določbami ZPP.

Tožena stranka sicer svoje dejavnosti ne opravlja na naslovu, ki izhaja iz poslovnega registra, pač pa na naslovu različnih telovadnic. V sodni praksi je bilo že večkrat odločeno, da mora poštena pravdna stranka navesti dejanski naslov prebivanja, kar velja tudi za pravne osebe, zlasti ker je tožeči stranki brez dvoma znano, da se tožena stranka dejansko največje število ur zadržuje v centru D. na naslovu F. v B., kjer ima sedež tudi zveza Slovenije E. Šele novela ZPP-E, ki se je začela uporabljati z dnem 13. 9. 2017, določa, da se določbe 142. člena ZPP smiselno uporabljajo tudi za pravne osebe. Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila tožba vročena z dnem 9. 9. 2017, zato tudi ni moglo uporabiti določbe 142. člena ZPP-E, ki je veljavna šele z dnem 13. 9. 2017. Po prejšnji določbi 142. člena ZPP sodišče ni moglo vročiti sodnega pisanja s fikcijo vročitve, glede na dejstvo, da hišnega predalčnika tožena stranka nima.

Ker toženi stranki ni bila pravilno vročena tožba, ji je bila odvzeta vsakršna možnost sodelovanja v postopku. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice poudarja, da mora biti oseba, proti kateri je bil začet postopek, o tem dejstvu obveščena. Tako kot sodišče v sodbi Aždajić proti Sloveniji je tudi v danem primeru glede na okoliščine obravnavane zadeve izražen določen dvom o tem, ali je tak način vročanja zadoščal za zagotovilo, da je bila tožena stranka v resnici seznanjena s postopkom.

Tožena stranka nima na razpolago možnosti dokaza negativnega dejstva, namreč odsotnosti obvestil o prispeli pošiljki v predelu poštnih nabiralnikov oziroma na vratih stanovanja. Tožena stranka ne vidi možnosti, kako bi lahko dokazala seznanjenost poštarja z odsotnostjo vseh zaposlenih oziroma pooblaščene osebe, kot to, da sama pojasni, da sicer pošto dviguje, kot se je to zgodilo tudi z zamudno sodbo. Tega obvestila o vročanju tožbe ni bilo. Samo dejstvo, da je tožena stranka seznanjena z zamudno sodbo, pa dokazuje, da tožena stranka na svojem registriranem poslovnem naslovu pisanje prevzema in je torej poštna služba povsem pravilno opravila vročitev, obenem pa kaže na to, da tožba toženi stranki ni bila pravilno vročena.

Tožena stranka opozarja tudi na kršitve materialnega prava v izpodbijani sodbi ter absolutne bistvene kršitve določb postopka. Izpodbijana odpoved ni nezakonita, saj je iz nje povsem jasno razviden poslovni razlog, ki ga je tožena stranka v odpovedi podrobno obrazložila. Delodajalec se lahko kadarkoli odloči delavca zaposliti za manj delovnih ur iz organizacijskih razlogov, kar je popolnoma poslovna odločitev delodajalca, v katero se sodišče prve stopnje niti ne more spuščati, o čemer se je sodna praksa že večkrat izrekla. Tožena stranka sicer prilaga tudi izračun ur, ki jih je tožeča stranka sicer dejansko opravila. Ne držijo navedbe tožeče stranke o tem, da opravlja 25,30 ur treningov na teden. Tudi iz programa treningov za leto 2016/2017 izhaja, da ima tožeča stranka zgolj 23 ur treningov. Tožeča stranka je navajala, da naj bi delala od 50 do 60 ur na teden, kar ne drži. Tožena stranka je bila, zaradi slabšega finančnega stanja prisiljena zmanjšati stroške in je tožnici podala odpoved, ker je ugotovila, da potrebuje delavko, zaposleno zgolj za 30 ur. Sodišče prve stopnje je kršilo materialno pravo, s tem da je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj tožeča stranka ni navedla nikakršnih takšnih okoliščin, ki bi utemeljevale nezakonitost odpovedi.

Tožena stranka se je v letu 2016 znašla v situaciji, ko je morala zaposlenim oziroma trenerjem izplačevati plače oziroma pogodbeno dogovorjeno ceno zgolj iz prejemkov članarin članic kluba, kar ogroža finančni položaj kluba. Zato je v letu 2016 znižala plačo tožeči stranki, kar je sklenjena pogodba o zaposlitvi tudi omogočala. Tožeča stranka je navajala, da se z znižanjem plače ni strinjala, vendar iz priloženega e-maila z dne 4. 5. 2016 izhaja, da se je strinjala z 10 % znižanjem plače. Tožeča stranka je podala neresnične navedbe o tem, da se z znižanjem plače ni strinjala, saj je sama napisala, da se strinja z 10 % znižanjem. Četudi bi bilo znižanje plače tožeče stranke za 20 % nezakonito, ker ni podano soglasje delavca, iz priloženega e-maila izhaja vsaj soglasje za 10 % znižanje plače, kar pomeni, da je tožbeni zahtevek za polovico previsok, in bi tožena stranka iz tega naslova dolgovala zgolj in samo bruto 2.159,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo znižanje plače v bruto znesku 254,00 EUR za 17 mesecev za obdobje od 16. 5. 2016 do 15. 9. 2017, čeprav je jasno, da bi ji moralo priznati znižanje zgolj za 16 mesecev, saj gre v mesecu maju 2016 za pol meseca in v mesecu septembru prav tako za pol meseca, zaradi česar bi bil dejansko pravilen izračun za 16 mesecev 4.064,00 EUR bruto, upoštevaje, da se je tožeča stranka brez dvoma strinjala z 10 % znižanjem, pa 2.032,00 EUR bruto. V vsakem primeru pa je naslovno sodišče prisodilo preveč za en mesec 254,00 EUR bruto, zaradi česar je izpodbijana sodba nezakonita in bi bilo potrebno tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti.

Sodišče je tožnici prisodilo bistveno previsoko denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 ter s tem kršilo materialno pravo, saj je ugotovilo, da so njene zaposlitvene možnosti slabe, ni pa obrazložilo, na podlagi česa je tako zaključilo. Izpodbijane sodbe se tako ne da preizkusiti in je tako podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka.

Tožeča stranka je dolgoletna trenerka, z bogatimi mednarodnimi izkušnjami in velja za praktično najboljšo trenerko gimnastike v Sloveniji, ki je v tujini dosegla 8. mesto, kar velja še vedno za najboljši mednarodni rezultat Slovenije. Že v času zaposlitve je tožeča stranka npr. trenirala tudi pri drugih klubih in hodila na tekme v tujino, zato si lahko delo brez težav najde drugje, saj klubi iščejo kvalificirane kadre. Pravično bi bilo denarno povračilo kvečjemu v višini 5 povprečnih plač, kar je tudi skladno s sodno prakso (tako npr. Pdp 1069/2014 in številne druge). Ob tem sodišče ne upošteva dejstva, da tožeča stranka brez dvoma prejema denarno nadomestilo zaradi brezposelnosti, in dejstva, da je do prenehanja delovnega razmerja prišlo iz razlogov na strani tožeče stranke, saj ni želela podpisati nove pogodbe o zaposlitvi, pri čemer pa bi še vedno imela možnost izpodbijati samo domnevno nezakonitost odpovedi. To kaže, da si tožeča stranka sama ni želela vsaj ohraniti zaposlitve, ker je dobro vedela, da bo zaposlitev brez težav našla nekje drugje.

Sodišče prve stopnje je napačno prisodilo tudi znesek po II. točki izpodbijane sodbe, saj je dejstvo, da tožnica zagotovo prejema denarno nadomestilo za brezposelnost (razen, če se je v vmesnem času že zaposlila drugje), kar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati po uradni dolžnosti in priznati tožnici zgolj razliko med plačo in prejemkom denarnega nadomestila.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijani del zamudne sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne kršitve iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izdalo zamudno sodbo. Prav tako ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj je sodba ustrezno obrazložena. Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, med katerimi ni nobenih nasprotij, zato je pritožba tudi s tem v zvezi neutemeljena.

6. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno izdalo zamudno sodbo, ker so bili izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 318. členu ZPP. Toženi stranki je bila tožba pravilno vročena v odgovor, vendar v roku iz 277. člena ZPP na tožbo ni odgovorila, čeprav jo je sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 277. člena ZPP opozorilo na posledice v primeru, da ne bo odgovorila na tožbo v danem roku. Glede prvega pogoja za izdajo zamudne sodbe, ki je določen v 1. točki prvega odstavka 388. člena ZPP, to je, da je bila tožbeni stranki pravilno vročena tožba v odgovor, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izpolnjen in da je bila toženi stranki tožba pravilno vročena. To potrjujejo tudi podatki v spisu, iz katerih izhaja, da tožena stranka tožbe v roku 15 dni od prejema obvestila o pošiljki dne 25. 8 2017 ni prevzela na pošti. Tožena stranka je bila obveščena o prispelem pismu dne 25. 8. 2017, kot izhaja iz vrnjene sodne pošiljke na l. št. 11 v sodnem spisu. Vročevalec je v obvestilu o prispelem pismu (ki se izpolni v primeru osebne vročitve) zapisal, da dne 25. 8. 2017 ni mogel izročiti pisanja (ki je vsebovalo tožbo s pozivom za odgovor) niti naslovniku niti odraslemu članu gospodinjstva, zato je na vratih njegovega stanovanja pustil obvestilo, kje je pismo, z navedbo roka 15 dni, v katerem ga mora prevzeti. Na vrnjeni sodni pošiljki oziroma na vročilnici je vročevalec ob navedbi tega datuma, ko je bil naslovnik obveščen o prispelem pismu, tudi označil, da naslovnik nima hišnega predalčnika. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je pošiljka po izteku roka glede na to, da tožena stranka na naslovu, na katerem ima prijavljen poslovni naslov, nima hišnega predalčnika (kar tožena stranka tudi v pritožbi sama priznava), vrnila na sodišče v skladu s četrtim odstavkom 142. člena ZPP. Iz vrnjene pošiljke izhaja, da je bila pošiljka vrnjena sodišču 11. 9. 2017. 7. Iz vsega navedenega izhaja, da je bila vročitev opravljena pravilno, v skladu z določbami 142. člena ZPP ter 133. člena ZPP. Tožena stranka v pritožbi navaja, da obvestila ni prejela, vendar je pri presoji pravilnosti vročitve bistvena ugotovitev, ali je vročevalec toženi stranki pustil obvestilo z vsemi potrebnimi opozorili (ki jih vsebujejo obvestila kot sestavni del kuverte, na kateri se vročajo sodna pisanja) iz 142. člena ZPP, kar je bilo v obravnavanem primeru, kot izhaja iz zapisa - obvestila vročevalca na vrnjeni poštni pošiljki - izvedeno. S tem je bila toženi stranki zagotovljena možnost, da pisanje – tožbo s pozivom za odgovor – dvigne na pošti v danem roku. Obvestilo se le v primerih, kadar stranka nima hišnega predalčnika, pusti na vratih stanovanja. Naslovnik pa sam trpi škodljive posledice, če iz razlogov na njegovi strani (ker nima hišnega predalčnika) zaradi takega manj zanesljivega načina obveščanja naslovnika obvestila ne prejme. Če vročevalec ravna v skladu z določbami ZPP, tako kot je očitno ravnal v obravnavanem primeru, se šteje, da je vročitev pravilno opravljena in nastopi fikcija vročitve, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

8. Tožena stranka sicer v pritožbi trdi, da obvestila v zvezi s tožbo in pozivom za odgovor ni prejela, da pa sicer v praksi redno prejema tudi sodne pošiljke in v ta namen predlaga zaslišanje za sprejem pošiljk tožene stranke pooblaščene osebe, ki sicer prejema pisanja za toženo stranko in predsednice tožene stranke. Navedena dejstva, ki jih skuša tožena stranka dokazati z zaslišanjem predlaganih prič, pa niso odločilna za presojo, ali je bila v obravnavanem primeru vročitev tožbe s pozivom za odgovor opravljena pravilno v skladu z določbami ZPP. Nikakor ni mogoče pritrditi stališču tožene stranke, da že samo dejstvo, da sicer redno prejema poštne pošiljke in da je prejela zamudno sodbo, kaže, da je bila vročitev tožbe napačna in da vročevalec obvestila (kje lahko pisanje dvigne) ni pustil na njenem naslovu.

V zvezi s samo sporno vročitvijo, ki jo je opravil vročevalec – poštni uslužbenec, pa tožena stranka ni predlagala nobenih dokazov, čeprav bi bilo le z morebitnim zaslišanjem vročevalca (po predhodnih poizvedbah na pošti) mogoče preveriti, kako je potekala vročitev sporne pošiljke in ali in kje je bilo puščeno obvestilo. Zato ob pomanjkanju ustreznih dokaznih predlogov glede na podatke v spisu ni utemeljenega razloga za dvom v pravilnost vročitve, ki jo potrjujejo podatki in zapisi vročevalca na vrnjeni sodni pošiljki.

9. Iz navedenih razlogov so pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi z vročitvijo tožbe v odgovor neutemeljene, presoja sodišča prve stopnje, da je izpolnjen prvi pogoj iz 1. točke prvega odstavka 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe, pa je pravilna. Izpolnjeni pa so tudi ostali pogoji iz prvega odstavka tega člena ZPP. Sodišče presoja sklepčnost tožbe na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične. Iz tožbenih navedb je jasno razvidno, katere terjatve iz delovnega razmerja tožeča stranka uveljavlja s tožbo in v kakšni višini, ker tožena stranka svojih obveznosti iz delovnega razmerja ni poravnala. Pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP je torej izpolnjen. Izpolnjen pa je tudi dodatni pogoj iz 4. točke prvega odstavka istega člena ZPP, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica ali z dejstvi, ki so splošno znana, saj med tožbenimi navedbami in predloženimi dokazi ni nikakršnega nasprotja.

10. Če tožena stranka odgovora na tožbo ne poda v zakonskem roku, je sodišče ob izpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP dolžno izdati zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku. Kadar tožena stranka ne poda odgovora na tožbo in ne oporeka tožbenemu zahtevku, se šteje, da priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. Dejanske tožbene navedbe se štejejo za resnične in priznane zato, ker jim tožena stranka ni pravočasno (v odgovoru na tožbo) oporekala. Zato v nadaljnjem postopku, to je v pritožbi, domnevne netočnosti in neresničnosti v tožbi navedenih dejstev ne more uspešno uveljavljati. Zamudna sodba se namreč iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more izpodbijati, ker to ni dopustno glede na določbo drugega odstavka 338. člena ZPP. Glede na dejansko stanje, ki izhaja iz tožbenih navedb, je prvostopenjsko sodišče sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

11. Tožena stranka se v pritožbi sicer sklicuje na pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, vendar v pretežnem delu pritožbe uveljavlja prav pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (kar ni dopustno). Zlasti z navedbami o neresničnosti navedb v tožbi glede finančnih težav kluba, opravljenih ur treningov in drugih obveznosti, ki spadajo v delovni čas trenerja oziroma tožnice ter potrebe po delu trenerja za polni delovni čas 40 ur tedensko in potreb po spremembi organizacije in zaposlitvi trenerja s krajšim delovnim časom, pa tudi z ugovori o domnevni neresničnosti tožbenih navedb o zaposlitvenih možnostih tožnice, s katerimi utemeljuje svoje stališče, da je prisojeno denarno povračilo previsoko. Isto velja za pritožbene navedbe o tem, da je tožnica soglašala z znižanjem plače za 10 % od leta 2016 dalje in da je zato upravičena do nižjega zneska razlike v plači, pa še to le za 16 in ne za 17 mesecev. Vseh teh pritožbenih navedb tožene stranke ni mogoče upoštevati zato, ker se za resnične štejejo vse navedbe v tožbi, tudi tiste, ki se nanašajo na obstoj poslovnega razloga in zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sodno razvezo in denarno terjatev iz naslova nezakonitega zmanjšanja plače. Iz istega razloga, to je zato, ker se zamudna sodba iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more izpodbijati, v pritožbenem postopku tudi ni mogoče upoštevati novih, skupaj s pritožbo predloženih dokazov.

12. Sodišče prve stopnje je za resnična štelo zlasti naslednja odločilna dejstva: - da poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni utemeljen, ker tožena stranka potrebuje trenerja, zaposlenega za delovni čas 40 ur tedensko; - da tožena stranka nima več finančnih težav, zaradi katerih bi morala kršiti stroške (kot je navedeno v izpodbijani odpovedi), saj ima najboljše finančne rezultate v zadnjih letih - predsednica kluba je v elektronskem sporočilu trenerkam in vaditeljicam zapisala, da je toženi stranki v dveh letih uspelo poravnati vse dolgove za nazaj in da je klub pridobil še financiranje iz javnih sredstev, iz vadnin pa krije vse stroške strokovnega kadra; - da tožnica tedensko opravi 25,30 ur treningov, v času tekem pa njen delovni čas običajno traja od petka zjutraj do prihoda v nedeljo zvečer ali ponoči, to je 48 ur ali več; - da tožnica v aktivnem obdobju od februarja do junija in od septembra do novembra opravi tedensko 50 do 60 ur, zato ne obstaja potreba po spremembi organizacije oziroma po krajšem delovnem času in da organizacijski razlog ni utemeljen (čeprav je kot tak naveden v odpovedi).

13. Na podlagi teh dejstev, ki izhajajo iz navedb v tožbi, ki se štejejo za priznana, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da utemeljen poslovni razlog – niti ekonomski niti organizacijski – ni izkazan in da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 7. 2017, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita, ker ni v skladu z določbami 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Sprejeta odločitev je materialno pravno pravilna, zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

14. V skladu s predlogom tožnice je sodišče prve stopnje po ugotovitvi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, odločilo o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 118. člena ZDR-1 z dnem odločitve sodišča, to je dne 13. 10. 2017, za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 16. 9. 2017 do 13. 10. 2017 pa je ugodilo tudi reparacijskemu zahtevku (o katerem je odločilo le opisno v II. točki izreka izpodbijane sodbe). Tudi pri presoji reparacijskega zahtevka je pravilno uporabilo materialno pravo, zmotno pa je stališče pritožbe, da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti preverjati, ali je tožnica prejemala nadomestilo iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti in za te prejemke zmanjšati obveznost tožene stranke iz naslova reparacije, saj sodišče o tem lahko odloča le na ugovor delodajalca.

15. Pravilna in v skladu z določbami prvega in drugega odstavka 118. člena ZDR-1 je tudi odločitev o denarnem povračilu, pri kateri je sodišče upoštevalo vse kriterije, ki so v zakonu določeni za presojo višine povračila. Prisojeno povračilo v višini deset povprečnih plač nikakor ni previsoko, ampak glede na sodno prakso (tožnica je več kot 20 let zaposlena pri toženi stranki) na spodnji meji prisojenih povračil v podobnih primerih, zlasti če se upoštevajo tožničina starost (55 let), dolgoletna zaposlitev pri toženi stranki (od ustanovitve kluba v letu 1996 dalje) in s tem povezane slabe zaposlitvene možnosti. Pritožbenih ugovorov tožene stranke o domnevno dobrih zaposlitvenih možnostih tožnice iz že navedenih razlogov ni mogoče upoštevati. Ob dejstvu, da je tožena stranka tožnici podala nezakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pa je povsem nesprejemljivo stališče tožene stranke, da naj bi do prenehanja pogodbe o zaposlitvi prišlo iz razlogov na strani tožnice, ki ponujene pogodbe o zaposlitvi (za 30 urni delovnik na teden) ni želela podpisati, ker naj bi dobro vedela, da bo zaposlitev brez težav našla drugje.

16. Tudi s pritožbenimi navedbami o domnevnem soglasju tožnice, ki naj bi bilo podano za znižanje plače vsaj do višine 10 %, tožena stranka uveljavlja nedopusten pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (ki ga prav tako kot ostale pritožbene ugovore skuša prikazati kot uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava). Iz navedb v tožbi in iz ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja ravno nasprotno, to je, da soglasja k znižanju plače s strani tožnice ni bilo dano in da ni prišlo do sklenitve aneksa k pogodbi o zaposlitvi s tem v zvezi. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tudi tožbenemu zahtevku za obračun in plačilo nezakonito znižane plače za 20 % mesečno, v višini 254,00 EUR bruto na mesec. Tožena stranka je, kot izhaja iz tožbenih navedb, enostransko odločitev o 20 % znižanju plače tožnici sprejela 16. 5. 2016, znižanje pa se je izvedlo že za mesec april 2016, kot je prav tako navedeno v tožbi, zato je tožnica utemeljeno zahtevala plačilo nezakonito odtegnjenih zneskov za 17 mesecev v skupnem znesku 4.318,00 EUR bruto. Tožbene navedbe s tem v zvezi tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih je k tožbi predložila tožnica sama.

17. Izpodbijana zamudna sodba je torej materialnopravno pravilna tudi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo o denarnih terjatvah tožnice.

18. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, 2/2004 in nasl. - ZDSS-1), saj gre za spor o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato tudi tožnica sama krije svoje stroške odgovora, ker ne gre za stroške, potrebne za postopek (155. člen ZPP).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia