Jedro

Za presojo statusa upravičenca do vrnitve zadružnega premoženja je pomembna edinole sedanja oblika organiziranosti zadružništva. Zato je Zadružno zvezo Slovenije po določbi 2. odstavka 66. člena zakona o zadrugah šteti za upravičeno vlagateljico.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Sekretariata za urejanje prostora občine z dne 15.6.1993, s katerim je upravni organ prve stopnje tožeči stranki prepovedal razpolaganje z nepremičninami, vpisanimi pri vl.št. ..., in lastninsko preoblikovanje podjetja v delu, ki se nanaša na navedene nepremičnine. V obrazložitvi navaja, da je dejanska in pravna podlaga začasne odredbe po vsebini in obsegu verjetno izkazana (12. člen Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij - ZLPP), saj je bilo navedeno premoženje neodplačno podržavljeno zadružni zvezi na podlagi sodbe Vojaškega sodišča iz leta 1945 in nato preneseno v splošno ljudsko premoženje in upravljanje gradbenemu podjetju, oziroma sedanjemu pravnemu nasledniku splošnemu gradbenemu podjetju, ki je zavezanec v tem postopku. Zahtevo za denacionalizacijo je vložila zadružna zveza Slovenije, ki jo je po določbi 66. člena Zakona o zadrugah šteti za upravičeno vlagateljico. Predlog za izdajo začasne odredbe je bil vložen pravočasno. Za izdajo začasne odredbe so nepomembna vlaganja zavezanca v nepremičnine.

Tožeča stranka v tožbi ponavlja ugovor aktivne legitimacije in trdi, da ni dokazov, da je bila Zadružna zveza v Ljubljani, ki je bila likvidirana, vseslovenska zveza zadrug in da je vlagatelj edina republiška zadružna zveza. Likvidirana zveza je bila politično orientirana in ustanovljena za ožje območje (Ljubljana). Upravni organ je zamudil prekluzivni rok za izdajo odločbe. Za odločanje o začasni odredbi je potrebno ugotoviti vrednost premoženja, ki je bilo vzeto in vrednost, ki je predmet začasne odredbe. Tožeča stranka predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za začasno odredbo na podlagi 10. in 12. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92), katera je izdana v zavarovanje zahtevka za vrnitev obravnavanih nepremičnin na podlagi Zakona o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92 in 7/93). Po navedenih določbah pristojni organ lahko z začasno odredbo odredi, če je dejanska in pravna podlaga predloga po vsebini in obsegu verjetno izkazana, da se podjetju ali lastniku prepove razpolaganje s stvarmi, ki so predmet zavarovanja ter prepove delno ali popolno lastninsko preoblikovanje podjetja. Če so izpolnjeni navedeni pogoji, se lahko izda začasna odredba ne glede na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij je namreč vprašanje zavarovanja zahtevka za vračanje premoženja po predpisih o denacionalizaciji ter o vračanju zadružnega premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja posebej uredil. Sodišče soglaša z razlogi izpodbijane odločbe, da so v obravnavanem primeru podani vsi pogoji za izdajo začasne odredbe po 12. členu ZLPP. Tožbeni ugovor aktivne legitimacije ni utemeljen. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da je prizadeto stranko (upravičenca do vrnitve zadružnega premoženja) Zadružno zvezo Slovenije po določbi 2. odstavka 66. člena Zakona o zadrugah šteti za upravičeno vlagateljico. Zakon namreč govori o zadružnih zvezah, kar likvidirana zveza in prizadeta stranka nedvomno sta, pri tem pa je za presojo statusa upravičenca pomembna edinole sedanja oblika organiziranosti zadružništva. Neutemeljen je tudi ugovor glede prekoračitve roka pri izdaji začasne odredbe, saj gre za instrukcijski in ne za prekluzivni rok. Sodišče soglaša s stališčem izpodbijane odločbe, da v tej fazi denacionalizacijskega postopka vlaganja zavezanca glede na podatke spisov v podržavljene nepremičnine niso pomembna in bo to predmet ugotavljanja v nadaljnjih fazah denacionalizacijskega postopka.

Glede na navedeno so tožbeni ugovori neutemeljeni, izpodbijana odločba tožene stranke pa po presoji sodišča zakonita. Zato je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Pri tem je določbe Zakona o upravnih sporih smiselno uporabilo kot republiški predpis, v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).