Jedro

Zgolj odsotnost osebnih dokumentov sama po sebi še ne zadostuje za dvom v istovetnost določene osebe. Res je sicer, da tožnik osebnih dokumentov niti njihovih kopij v času izdaje izpodbijanega akta ni imel, vendar pa je povedal, kako mu je ime, kako se piše, katerega dne je rojen, iz katere države je in kakšno državljanstvo ima. Po mnenju sodišča ni nobenega razloga, zakaj se tožniku tudi pred predložitvijo kopij dokumentov ne bi verjelo, da je tista oseba, za katero se izdaja. Zgolj potencialna pridobitev informacij tudi po mnenju sodišča ne more biti razlog za odreditev ukrepa pridržanja. Sodišče se tudi strinja s tožbeno navedbo, da oprava osebnega razgovora ne more biti dejstvo, ki naj bi se ugotavljalo, saj ta dva pojma vsebinsko ne pomenita isto. Sodišče se strinja s tožbeno navedbo, da je osebni razgovor procesno dejanje tožene stranke, ne pa dejstvo, na katerem temelji prošnja za mednarodno zaščito, kot je to določeno v drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-675/2018/6 (1312-09) z dne 20. 4. 2018 odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožnika pridržala zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, na prostore in območje Centra za tujce. Odločila je, da se tožnika pridrži od ustne naznanitve pridržanja, in sicer od 19. 4. 2018 od 12.20 ure do prenehanja razlogov, vendar največ za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, če bodo razlogi za to še vedno obstajali.

2. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito ter povzema, kaj je tožnik povedal v prošnji. Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na določilo prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki določa, da če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, med drugim, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (prva alineja) in da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena verjetnost, da bo prosilec pobegnil (druga alineja). Tožena stranka nadalje med drugim navaja, da tožnik niti ob podaji prošnje niti do izdaje tega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Istovetnost prosilca je namreč nesporno ugotovljena, ko predloži eno od listin, določenih v Zakonu o tujcih. Tožena stranka pa sama v času trajanja postopka ne more pridobiti ali preverjati podatkov o istovetnosti prosilca v zatrjevani izvorni državi. V konkretnem primeru se poraja dvom v osebne podatke tožnika. Dvom je tudi zato, ker je navedel, da lahko priskrbi osebne dokumente, česar pa ni storil. 3. Nadalje tožena stranka pojasnjuje, da če želi odločiti o prošnji za mednarodno zaščito, je potrebno ugotoviti dejansko stanje, za kar je ob odsotnosti predloženih dokazil bistven osebni razgovor s prosilcem. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik pri sprejemu prošnje za mednarodno zaščito pavšalno in neskladno navedel razloge, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito, zato bo treba te razloge in njihovo verodostojnost natančno ugotoviti z osebnim razgovorom. Pri podaji prošnje je podal nasprotujoče izjave v povezavi z razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, zato tožena stranka meni, da je za celovito presojo vseh dejstev in okoliščin konkretnega primera potrebno pridobiti tudi relevantne informacije, ki jih preko osebnega razgovora lahko poda le tožnik. V konkretnem primeru bo presoja navedenih okoliščin mogoča šele po izvedenem osebnem razgovoru in potencialni pridobitvi informacij o državi izvora. Ker je tožnik po lastni izjavi prečkal več varnih držav in je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito, vendar tega ni storil, tožena stranka meni, da o njegovi prošnji ne bo mogoče odločiti brez omejitve gibanja. Tožena stranka tudi meni, da je tožnik v Republiki Sloveniji za mednarodno zaščito zaprosil samo zato, ker ga je prijela slovenska policija in ker mu ni preostalo nič drugega. Po njenem mnenju je tožnik mislil, da bo prišel v azilni dom, ker pa mu tam gibanje ne bi bilo omejeno, bi lahko Republiko Slovenijo zapustil še pred končanjem postopka. Tožena stranka nadalje podrobno pojasnjuje, zakaj je bilo potrebno tožniku omejiti gibanje prav na prostore Centra za tujce. Pri tem pojasnjuje, kakšen je sistem varovanja v azilnem domu in navaja, da se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma izkazal kot popolnoma neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb na območje azilnega doma le-tega samovoljno zapustila.

4. Tožnik v tožbi navaja, da se tožena stranka ni opredelila do njegovih pojasnil, da je potni list in osebno izkaznico pustil pri prijatelju v Turčiji, ta pa je dokumente poslal v Alžirijo. Samo dejstvo, da tožnik ni predložil dokumentov, ne zadostuje za izrek ukrepa omejitve gibanja, ampak bi morala biti ugotovljena še naslednja predpostavka, in sicer da bi tožnik moral tekom postopka spreminjati svoje osebne podatke, le-ta pa ni podana. Iz vseh listin v spisu izhaja, da je tožnik ves čas navajal enake osebne podatke. Tožnik je pojasnil, da bo poskušal priskrbeti dokumente in jih predložiti, vendar mu tožena stranka za to ni dala ustreznega roka. Zgolj dejstvo, da tožnik ni predložil osebnih dokumentov, ne zadostuje za obrazložitev tožene stranke o obstoju dejstva spreminjanja podatkov in obstoju dvoma o istovetnosti tožnika. Glede razloga iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa tožnik navaja, da v obrazložitvi sklepa niso navedena nobena dejstva, ki naj bi jih tožena stranka sploh ugotavljala. Ob izostanku te obrazložitve se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Obrazložitev sklepa se nanaša izključno na razlog obstoja nevarnosti, da bo tožnik pobegnil in da z njim razgovora ne bo mogoče opraviti. Tožnik je ves čas sodeloval v postopku, odgovarjal na vsa vprašanja in prepričljivo in življenjsko in logično pojasnil, zakaj je zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji in zakaj ni zaprosil drugje in je obljubil, da bo počakal na odločitev organov. Nevarnost pobega je le eden od pogojev za omejitev gibanja, pogoji pa morajo biti kumulativno podani. Poleg nevarnosti pobega sta še konkretna navedba dejstva, ki se bo ugotavljalo in vzročna zveza med omejitvijo gibanja in ugotavljanjem konkretnega dejstva. V izpodbijanem sklepu ni obrazloženo, kaj pomeni potencialna pridobitev informacij o državi izvora. Ni razvidno, ali se bodo informacije dejansko res pridobivale in katere informacije so to. Potencialna pridobitev informacij ne more biti zakoniti razlog za odreditev ukrepa pridržanja. Oprava osebnega razgovora pa ni dejstvo, ki naj bi se ugotavljalo v smislu določbe druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ampak gre za procesno dejanje tožene stranke. Poleg tega omejitev gibanja na prostore Centra za tujce pomeni odvzem prostosti in poseg v ustavno pravico do osebne svobode. Če azilni dom nima ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda, so to razlogi na strani države. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

5. Hkrati tožnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče toženi stranki naloži, da preneha izvajati ukrep pridržanja v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Tožniku bi z izvrševanjem ukrepa nastala nepopravljiva škoda. Kršena je ustavna pravica do osebne svobode, kar predstavlja nepopravljivo škodo že samo po sebi.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ne more sprejeti tožbenih argumentov tožeče stranke, v celoti se sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in uveljavljeno sodno prakso ter meni, da je le-ta zakonit in pravno pravilen. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

K točki I izreka:

7. Tožba je utemeljena.

8. Sodišče je na glavni obravnavi dne 3. 5. 2018 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka in v skladu z določbo šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je za potovanje iz Alžirije v Turčijo pridobil vizum na turistični agenciji. V Turčiji je potni list pustil pri prijatelju, ta pa ga je poslal njegovim v Alžirijo. Ta prijatelj je zaposlen v Turčiji kot trgovec. Na prvem razgovoru je zasliševalcu povedal, da je bila njegova ciljna država Francija, vendar pa, ko je odšel iz Alžirije, je imel v mislih katerokoli državo v sklopu EU. V nobeni državi ni podal prošnje za mednarodno zaščito, vendar pa so mu v Črni Gori in Albaniji dali dokument, da se lahko prosto giblje. Ko je prečkal mejo s Slovenijo, je sam zahteval od dveh starejših ljudi, ki sta bila na polju, naj pokličeta policijo. V Centru za tujce se počuti povprečno dobro. Če bi prišel na odprti oddelek, bi počakal na končno odločitev. Povedal je še, da je astmatik in je v dokaz za to sodišču pokazal zdravilo proti astmi. Počuti se depresivnega.

9. Na glavni obravnavi je pooblaščenka tožnika v spis predložila scan osebne izkaznice, s katero tožnik izkazuje svojo identiteto, scan letalske karte iz Alžirije v Turčijo in scan vize in je še povedala, da je bil osebni razgovor s tožnikom že opravljen 27. 4. 2018. Ob vpogledu v kopijo vizuma je sodišče na glavni obravnavi ugotovilo, da je bil vizum izdan tožniku in hkrati je tudi navedeno, da je rojen 17. 7. 1995. Iz kopije osebne izkaznice pa izhaja, da je bila izdana v Boueri in prav tako iz nje izhaja, da je rojen 17. 7. 1995. Na kopiji osebne izkaznice je tudi fotografija tožnika.

10. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na prvo in drugo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 11. Iz določila prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 izhaja, da lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi istovetnost ali državljanstvo prosilca. Pri tem sodišče izrecno opozarja na to, da mora biti dvom v istovetnost očiten, da je podan ta razlog za omejitev gibanja. Tožena stranka pa dvom v istovetnost tožnika utemeljuje s tem, da tožnik pri sebi nima osebnega dokumenta s sliko. S tem v zvezi sodišče meni, da zgolj odsotnost osebnih dokumentov sama po sebi še ne zadostuje za dvom v istovetnost določene osebe. Res je sicer, da tožnik osebnih dokumentov niti njihovih kopij v času izdaje izpodbijanega akta ni imel, vendar pa je povedal, kako mu je ime, kako se piše, katerega dne je rojen, iz katere države je in kakšno državljanstvo ima. Po mnenju sodišča ni nobenega razloga, zakaj se tožniku tudi pred predložitvijo kopij dokumentov ne bi verjelo, da je tista oseba, za katero se izdaja. Dejstvo je, da je tožnik v Republiki Sloveniji vseskozi navajal iste osebne podatke, vključno na zaslišanju na sodišču, tožena stranka pa ni pojasnila, da bi se kadarkoli in kjerkoli izdajal za koga drugega, torej da bi navajal drugačno osebno ime, drugačne rojstne podatke, podatke o državljanstvu in podobno. Šele v slednjem primeru bi bilo namreč mogoče govoriti o očitnem dvomu v istovetnost ali državljanstvo. Zgolj odsotnost osebnih dokumentov pa je premalo, da bi bil izpolnjen pogoj očitnega dvoma v istovetnost, kot je opredeljen v prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Torej glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ta razlog za omejitev gibanja po presoji sodišča ni podan. To, da je tožnik na glavni obravnavi predložil kopije dokumentov s sliko, pa še dodatno kaže na to, dvoma v istovetnost ni, čeprav že tudi zgolj sama odsotnost le-teh, v kolikor ni še kakšnih drugih okoliščin, še ne zadostuje za obstoj navedenega razloga za pridržanje.

12. Nadalje je tožena stranka tožniku omejila gibanje tudi iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, po kateri lahko pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma tudi iz razlogov, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bi prosilec pobegnil. Iz navedenega določila izhaja, da morajo biti kumulativno podani trije pogoji, da se lahko prosilcu omeji gibanje iz tega razloga. Prvič, navesti je treba konkretna dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, torej mora pristojni organ izrecno in konkretno identificirati enega od razlogov, zaradi katerega je prosilec vložil prošnjo, in hkrati navesti, da bo ta razlog (dejstvo) ugotavljal. Drugič, ugotavljanje tega konkretno navedenega dejstva in pridržanje morata biti v vzročno-posledični povezavi, kar pomeni, da mora pristojni organ določno in konkretno obrazložiti, zakaj tega dejstva brez pridržanja ne bi bilo mogoče ugotoviti. Tretjič, ob predpostavki, da sta oba prej navedena pogoja podana, mora biti podan dodatno še pogoj, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. 13. Iz izpodbijanega sklepa ni razvidna konkretna navedba dejstva, na podlagi katerega temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki naj bi ga tožena stranka ugotavljala (to bi bila v konkretnem primeru na primer lahko pridobitev dokumentacije v zvezi s sodnim postopkom zoper tožnika ipd.). Prav tako se s tem v zvezi sodišče strinja s tožbeno navedbo, da zgolj „potencialna pridobitev informacij o državi izvora“ ni dovolj konkretizirano dejstvo, ki naj bi ga tožena stranka pridobivala. Iz tega namreč ni razvidno, katere informacije se bodo pridobivale. Zgolj potencialna pridobitev informacij tudi po mnenju sodišča ne more biti razlog za odreditev ukrepa pridržanja. Sodišče se tudi strinja s tožbeno navedbo, da oprava osebnega razgovora ne more biti dejstvo, ki naj bi se ugotavljalo, saj ta dva pojma vsebinsko ne pomenita isto. Sodišče se strinja s tožbeno navedbo, da je osebni razgovor procesno dejanje tožene stranke, ne pa dejstvo, na katerem temelji prošnja za mednarodno zaščito, kot je to določeno v drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Ker niso konkretno navedena dejstva, na katerih temelji prošnja in zaradi ugotavljanja katerih bi moralo biti gibanje omejeno, tudi ni podana vzročno-posledična povezava med ugotavljanjem dejstev in omejitvijo gibanja. Tudi če bi bilo potrebno določene konkretne informacije pridobiti, ni razlogov, zakaj bi bilo potrebno zaradi pridobivanja teh informacij tožniku omejiti gibanje. Torej ni vzročno-posledične povezave med ugotavljanjem dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, in omejitvijo gibanja. Ni razlogov, zakaj se dejstev ne bi moglo ugotavljati tudi brez omejitve gibanja. To pa pomeni, da niso podani vsi kumulativno določeni pogoji za omejitev gibanja po navedeni določbi. Osebni razgovor pa je možno izvesti tudi brez omejitve gibanja.

14. Samo dejstvo, da tožnik v nobeni državi doslej še ni zaprosil za priznanje mednarodne zaščite, pa tudi ne kaže na begosumnost. Begosumnost bi bila podana, če bi v kateri od držav zaprosil za mednarodno zaščito, pa potem brez utemeljenega razloga ne bi počakal do konca postopka. Potrebno pa je tudi upoštevati, da je tožnik v Sloveniji sam zaprosil, naj se pokliče policija, ko je prestopil mejo, kar je tudi razlog, ki kaže proti begosumnosti. Torej tudi razlog za omejitev gibanja iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni podan.

15. Ker ni podan nobeden od razlogov za omejitev gibanja, je sodišče izpodbijani sklep odpravilo. Sodišče je torej sklep odpravilo zato, ker je tožena stranka na sicer popolno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabila materialno pravo, konkretno je napačno uporabila 84. člen ZMZ-1 (sklep je torej odpravljen iz razloga po 4. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Ker je sodišče sklep odpravilo zaradi napačne uporabe materialnega prava, se do vseh navedb tožeče stranke ni opredeljevalo, zaradi česar se tudi ni opredelilo do tožbenih navedb o tem, ali je bila tožniku odvzeta osebna svoboda in do ostalih tožbenih navedb. Sodišče je sklep zgolj odpravilo in ni vrnilo zadeve v ponovno odločanje, saj je ugotovilo, da razlogi, ki jih navaja tožena stranka za omejitev gibanja, niso podani.

K točki II izreka:

16. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik glede na odločitev o tožbi za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Skladno z določilom prvega odstavka 73. člena ZUS-1 namreč zoper to sodbo ni dovoljena pritožba, saj je sodišče sicer spremenilo izpodbijani upravni akt, vendar pri tem ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja, kot je obstajalo ob izdaji izpodbijanega sklepa in kot ga je tedaj ugotovila tožena stranka (ob izdaji sklepa še niso predložene kopije osebnih dokumentov), torej niso podani pogoji za pritožbo iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1. Glede na to, da pritožba zoper to sodbo ni mogoča, pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (1. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, torej tožnik nima več pravnega interesa za začasno odredbo, ki je časovno vezana na čas do pravnomočne sodne odločbe. S pravnomočnostjo te sodbe namreč omejitev gibanja sama po sebi preneha, ker je sklep o omejitvi gibanja odpravljen.