Jedro

Ker vsebina stvarne služnosti ne sme v celoti izključevati možnosti uporabe, ki jo vključuje lastninska pravica, ni dovoljeno, da bi vsebina stvarne služnosti vključevala tak način uporabe nepremičnine, ki po svojih značilnostih izključuje katerikoli drug način uporabe celotnega (prostorskega) območja. Tak izključujoč vseobsežen način uporabe je dovoljen samo kot vsebina osebne služnosti. Kot vsebina stvarne služnosti pa je tak način uporabe dovoljen, če je izvajanje uporabe bodisi prostorsko bodisi časovno omejen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da za potrebe gospodujočih nepremičnin, vpisanih v izreku sodbe, ki so v lasti tožečih strank vsakega do 1/2, obstoji služnost pravice hoje, osebnega prehoda in dostopa ter dostopa, prehoda in parkiranja z motornimi vozili v breme vsakokratnega lastnika služeče nepremičnine ID znak: parcela 0000 0/69, k.o. ..., ki je v lasti tožencev, vsakega do 1/2. Toženima strankama je naložilo plačilo pravdnih stroškov. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka in predlaga, da sodišče o pravdi obvesti Občino X. Sodba ignorira vse upravnopravne in javno pravne vidike glede spornega zemljišča in je zato napačna. Parcela je javno dobro, kamor po Zakonu o cestah spada tudi pešpot. Zakon omejuje priposestvovanje in tako je že bilo po ODZ in ZTLR. Javno dobro vsak izrablja pod enakimi pogoji in na parceli, ki je javno dobro, ni mogoče pridobiti nobenih pravic, ki izključujejo rabo. Javno dobro je predvideno v ustavi, Zakonu o lokalni samoupravi, statutu Občina X. in prostorskih aktih. Sodišče je zavrnilo dokaz (poizvedbe in izvleček, v kateri je lokacijski informaciji za gradnjo vključena ta parcela), ker je menilo, da je to nepotrebno. Vendar je ta parcela javna intervencijska pešpot in zato javno dobro. Sodba ne odgovori na vprašanje, ali naj bi tožnika priposestovala to parcelo kot dobroverna ali nedobroverna. Od tega je odvisno več vprašanj. Sodba namiguje na nedobroverno priposestvovanje, vendar izrecno ne navede, od česa je to odvisno. Ignorira zaupanje v zemljiško knjigo in drugi odstavek 44. člena SPZ in ZZK. Vsi so vedeli, da na parceli toženci nimajo posebnih pravic. Odkar so toženci parcelo pridobili, pa ni preteklo deset let. Sodba se ni opredelila do številnih argumentov in navedb. Ne opredeli se do prostorskega akta Občine X. S tem razveljavi pojem javnega dobra. Z ugoditvijo priposestvovanju se izvotli lastninska pravica tožencev. Gre za izjemno majhno zemljišče. Opozarjata na ustavno nedopustno razlikovanje v strogosti pogojev za priposestvovanje lastninske pravice in služnosti in predlagata prekinitev postopka do presoje ustavnosti in enakosti pravil glede priposestvovanja lastninske pravice in služnosti. Drugi odstavek 217. člena SPZ je po naziranju tožencev protiustaven, saj krši načelo enakosti pred zakonom. Postopek je voden pristransko. Sodišče ni izvedlo dokazov s poizvedbami pri UE X. in Občini X. glede upravnega statusa spornega zemljišča, kakor glede dostopa na zemljišče, ki ga zatrjujejo tožniki. S tem je odvzeta možnost toženi stranki za obrambo in učinkovito izvajanje dokazov. Dokazi so bili zavrnjeni pavšalno in arbitrarno. Predlagata, da se o postopku obvesti Občino X., ki ima glede prostorskih aktov utemeljen pravni interes sodelovati v postopku in vložiti svojo pritožbo ter po potrebi zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi varovanja javnega interesa, to je javne pešpoti. Opozarjata na zadevo pred Vrhovnim sodiščem II Dor 353/2019, saj je s sodbo I Cp 47/2019 VSK bilo zavrnjeno priposestvovanje tudi iz razloga izvotlenja lastninske pravice z zahtevkom za nedobroverno priposestvovanje v obsegu, ki onemogoči vsakršno drugo uporabo lastniku zemljišča. Sporno zemljišče je tako majhno, da bi takšna uporaba pomenila odvzem lastninske pravice in ostalo bi tožencema le gola lastnina in davčne obveznosti.

2. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev. Današnja lastnica je v zemljiški knjigi Občina X., a ne gre za javno dobro, ki mora biti po 111. členu ZZK-1 zaznamovano v zemljiški knjigi. Tožnika sporno zemljišče uporabljata od 1998 dalje in potekli so vsi priposestvovalni roki. O dobri veri je nepotrebno govoriti glede na določbo drugega odstavka 44. člena SPZ. Tožnika po dogovoru s tožencem sporno parcelo kultivirata in jo izključno uporabljata. Toženca sta ob sklepanju pogodbe s Stanovanjsko zadrugo 7. 7. 2009 vedela za uporabo zemljišč s strani tožeče stranke. Ta samo preko spornega zemljišča lahko dostopa do svoje nepremičnine, saj ima vhod v garažo in poslovni del svoje stanovanjske hiše. Toženca nista več lastnika sporne parcele, zato je neprimerno govoriti o izvotlenju lastninske pravice.

3. Toženca sta na odgovor odgovorila. Tožnika navajata nedopustno novoto in dopolnjujeta trditvene podlage. Tožnika sta bila obveščena o prodaji in sta nakup zavrnila, saj sta mislila, da je to nepotrebno. Gre za „volenti non fit iniuria“. Tudi tožnika bi lahko kupila to nepremičnino od stanovanjske zadruge.

4. Sodišče prve stopnje je pritožbo poslalo Občini X. in jo obvestilo, da je pritožnik podal predlog po 204. členu ZPP. Nato je v spisu dopis Občina X. (list. št. 225). Iz dopisa sledi, da je občina uveljavljala predkupno pravico po Odloku o določitvi predkupne pravice Občina X. in dne 10. 9. 2019 s tožencema dogovorila prodajo sporne parcele namesto razlastitve, in da je bila pogodba sklenjena 25. 9. 2019. V dopisu še piše, da se zemljišče parcela 0/69 k.o. ... nahaja na območju, ki je urejeno z zazidalnim načrtom z oznako ZNB8 – ..., in da predstavlja del prometne infrastrukture – pešpot, zato je občina uveljavljala predkupno pravico in je izpeljala postopek pridobitve nepremičnine v last in posest. Občina je torej uveljavljala predkupno pravico z namenom vzpostavitve javne pešpoti in apelira, da sodišče navedena dejstva upošteva pri odločitvi o stvari.

5. Ker pravdni stranki tega dopisa Občina X. nista prejeli, je pritožbeno sodišče to poslalo strankama v izjavo. Tožeča stranka je podala izjavo in navaja, da ko je bila glavna obravnava zaključena, sta toženi stranki bili zemljiškoknjižni lastnici sporne parcele. Predlog za vknjižbo lastninske pravice pa je bil podan 23. 10. 2019 in izvedba vpisa je sledila 11. 11. 2019. Tožeča stranka na podlagi nepravnomočne sodbe ni mogla podati predloga predznambe po 28. členu ZZK-1. Meni, da mora sodišče prve stopnje odločati po stanju na dan 1. 10. 2019 in da je to storilo pravilno. V naravi sporna nepremičnina ni pešpot, saj zazidalni načrt ZNB8 v tem delu ni bil nikoli uresničen, kar so izpovedale tudi priče pred sodiščem. Tožeča stranka ima interes za nadaljevanje pravde. Sicer pa ni niti jasno, kje naj bi nameravana pešpot sploh potekala. Obstoji sum, da je tožena stranka potem, ko je ocenila, da ji dokazni postopek ne kaže dobro, sporno parcelo prenesla v korist Občina X. in v ta namen sklenila prodajno pogodbo namesto razlastitve ob overitvi podpisa pri notarki. Obe stranki sta takoj po sklenitvi pogodbe izrecno nasprotovali vložitvi zemljiškoknjižnega predloga in sta ga podali takoj po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo na podlagi opravljenega dokaznega postopka, da je tožeča stranka od 1998 do 14. 4. 2019 uporabljala sporno zemljišče za potrebe svoje nepremičnine v obsegu, kot izhaja iz tožbenega zahtevka (stran 11 sodbe). Sodišče je sklepalo, da se v skladu z drugim odstavkom 217. člena SPZ stvarna služnost pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval. Iz dokazne ocene, kjer je sodišče ugotovilo, da sta tožnika vedela za zemljiškoknjižno stanje, sledi, da gre za nepravo priposestvovanje služnosti po drugem odstavku 217. člena SPZ. Tožena stranka pa je v pravdi med drugim zatrjevala, da je na sporni parceli javno dobro in da po 44. členu SPZ ni mogoče priposestvovati lastninske pravice in tudi ne služnosti. Svojih trditev o tem, da je šlo za prekarij, po ugotovitvah sodišča prve stopnje, nista uspela dokazati. Trdila sta tudi, da priposestvovanje služnosti ne more obsegati pravice parkiranja, saj gre v tem primeru za stvarno breme, ki ga ni mogoče priposestvovati. Med strankama ni spora o tem, da gre za izjemno majhno parcelo, ki meri 26 m2. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo trdila, da gre za intervencijsko pešpot in v zvezi s tem predlagala poizvedbe pri Občini X. o tem, kakšno je stanje po prostorskih aktih za parcelo 0/69 k.o. ..., oziroma ali šteje pešpot za javno dobro, ali je parkiranje tožnikov na tem zemljišču kršitev prostorskih aktov (list. št. 23).

8. Sodišče prve stopnje je odgovorilo na ugovore tožene stranke tako, da ni opravilo poizvedb o prostorskih aktih za sporno parcelo, ker je to pravno nepomembno, ker so to bile zadeve izdane v okviru upravnih postopkov. Na zadnjem naroku je le sprejelo sklep, da se ostali predlagani dokazi zavrnejo in pooblaščenec tožene stranke je uveljavljal procesne kršitve zaradi neizvedbe predlaganih dokazov.

9. V sodbi se je sodišče prve stopnje do navedb tožene stranke v zvezi z zatrjevanim javnim dobrom opredelilo (stran 10 sodbe). O statusu parcele je odločalo na podlagi zaslišanja priče A. A., tedanjega zakonitega zastopnika Stanovanjske zadruge X. Ta je povedal, da je bila ta površina predvidena za pešpot v naselju, a ni bila nikoli realizirana. Ker za sporno zemljišče občina ni izkazala interesa in tudi ne stanovanjska zadruga, je šlo to zemljišče v prodajo. Najprej so zemljišče ponudili v odkup tožnikom in ko ta nista kupila, še tožencema, ki sta nepremičnino odkupila. To je potrdila tudi priča B. B. oziroma je povedal, da ne ve, da bi obstajala intervencijska pot, saj so bile ulice dostopne z vozili komurkoli in ni bilo potrebno, da bi se sporno zemljišče uporabljalo za ta namen.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da samo izpovedba prič o tem, da sporna parcela ni bila urejena za intervencijsko pešpot, in da tedaj občina in stanovanjska zadruga nista želeli tega izpeljati in odkupiti parcele, še ne pomeni, da ni možno, da bi ta nepremičnina pridobila takšen status, ki bi pomenil, da gre za javno dobro, na katerem ni mogoče priposestvovati služnosti.

11. Javno dobro je stvar zunaj pravnega prometa in na teh stvareh po 4. členu SPZ ni mogoče pridobiti lastninske in drugih stvarnih pravic. Že iz tega določila izhaja, da stvari, ki so extra commercium, ni mogoče priposestvovati, kar izrecno prepoveduje tudi 44. člen SPZ.1 Zakon lahko določi, da ima na določeni vrsti javnega dobra lastninsko pravico samo država ali lokalna skupnost. Javno dobro je vprašanje questio facti in zakon je tisti, ki pove, kaj je javno dobro.2

12. Tožena stranka je smiselno trdila, da je sporna parcela del intervencijske javne poti, kar se presoja po Zakonu o cestah (ZCes-1, člen 2, točka 43). Po členu 3 bi lahko šlo za javno dobro in člen določa, da je cesta zemljišče izven pravnega prometa, na katerem ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem, ali drugih stvarnih pravic (drugi odstavek 3. člena). Za točno ugotovitev o tem, kaj je sporna parcela bila v času od 1998 do 19. 4. 2019, pa je treba pridobiti predlagane prostorske akte in opraviti poizvedbe na Občini X. Če je šlo za zemljišče, ki bi ga bilo treba razlastiti, pa je treba te podatke oziroma dejstva umestiti v Zakon o urejanju prostora, ki ureja postopek razlastitve tudi za druge odvzeme lastninske pravice (členi 192 in naslednji ZUreP-2). Tako 59. člen Zakona predpisuje prostorske izvedbene akte, členi 192 in naprej pa dopustnost razlastitve in sam postopek. Pri tem četrti odstavek 192. člena določa, da se nepremičnine lahko razlastijo za namene, ki jih določajo drugi zakoni in da se za postopek razlastitve in omejitve lastninske pravice ter za odškodnino uporabljajo določbe tega zakona. Tožeča stranka trdi, da je v času 20 letne priposestovalne dobe pridobila pravico služnosti na sporni nepremičnini in da v zemljiški knjigi ni bilo zaznambe razlastitvenega postopka oziroma omejitve (primerjaj 200. člen ZUreP-2). Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo iz zgodovinskega izpiska iz zemljiške knjige, da kakih omejitev ob času odločanja ni bilo. Ni pa ugotavljalo, ali so bile kakšne druge omejitve v pomenu učinkovana nasproti vsem (erga omnas). To bi lahko pomenil ustrezni upravni akt, če je bil izdan, in bi lahko pomenil nastanek javnega dobra.

13. Ker je tožena stranka pravočasno predlagala dokaze s poizvedbami pri Občini X. o prostorskih aktih in dogajanja na tej parceli, gre pa lahko za dokaz, ki lahko dokazuje pravno relevantna dejstva, sodišče prve stopnje pa je ta dokaz zavrnilo kot nepotreben in se oprlo le na izpovedbo direktorja stanovanjske zadruge. Tako gre za uveljavljeno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To je narekovalo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Sodišče bo tudi moralo odločiti o smiselno predlagani intervenciji Občine X. na strani tožene stranke. Pritožbeno sodišče pa ni moglo presojati navedb Občine X., ki so bile podane po koncu pritožbenega roka, saj tudi če bi šlo za intervencijo na strani tožene stranke (kar je možno vse do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku), se stranski intervenient v pravdi udeležuje v tistem stanju pravde, v katerem je, ko je vstopil vanjo (201. člen ZPP). Lahko pa vloži izredno pravno sredstvo (drugi odstavek 201. člena ZPP).

14. Pritožbeno sodišče ni moglo samo opraviti obravnave in dopolniti postopka ter odpraviti pomanjkljivosti, saj gre za poizvedbe pri Občini X. in o teh listinah se morajo stranke šele izjaviti. Stranke tudi morajo imeti pravico do pritožbe o ugotovljenem dejanskem stanju. Dopolnitev dokaznega postopka pa tudi ne bo pomenila nedopustnega zastoja v postopku oziroma podaljševanje postopka in zato ne bo prišlo do kršitve pravice strank do sojenja v razumnem roku. Razveljavitev sodbe je bila potrebna tudi iz razloga, ker je tožena stranka pravočasno ugovarjala, da je velikost parcele takšna, da bi služnost parkiranja 24 ur pomenila, da so toženi stranki odvzeli lastninsko pravico. Sodišče prve stopnje se na te navedbe tožene stranke ni odzvalo oziroma se ni opredelilo o tem. Sodba tudi nima razlogov o načinu izvrševanja služnosti tožeče stranke (tožeča stranka trdi, da gre za edini dostop do hiše oziroma poslovnega prostora in da ima pravico parkiranja z vsemi vozili). Navedbe tožene stranke so lahko pravno relevantne. Ker vsebina stvarne služnosti ne sme v celoti izključevati možnosti uporabe, ki jo vključuje lastninska pravica, ni dovoljeno, da bi vsebina stvarne služnosti vključevala tak način uporabe nepremičnine, ki po svojih značilnostih izključuje katerikoli drug način uporabe celotnega (prostorskega) območja. Tak izključujoč vseobsežen način uporabe je dovoljen samo kot vsebina osebne služnosti. Kot vsebina stvarne služnosti pa je tak način uporabe dovoljen, če je izvajanje uporabe bodisi prostorsko bodisi časovno omejen.3 Če bi dokazni postopek pokazal, da gre za stalno parkiranje na 26 m2, tedaj bi lahko šlo za tak primer, ki toženi stranki odvzame lastninsko pravico. Toliko bolj bi to veljalo, če bi šlo za javno dobro, ki bi ga moral imeti možnost uporabljati vsak. Če bo dokazni postopek pokazal, da je tožeča stranka priposestvovala določen obseg služnosti, ne pa tudi pravice parkiranja, bo možno tožbenemu zahtevku ugoditi le delno, v preostalem delu pa zavrniti.

15. Vse dogajanje po koncu glavne obravnave kaže, da je možno, da tožena stranka ni več lastnik te parcele. V tem primeru bo treba upoštevati tudi določbo 190. člena ZPP in tudi odgovoriti na vprašanje, ali učinkuje taka sodba tudi na stvarna upravičenja tretjega. Če ne učinkuje in bi lahko v takem primeru bila vpisana že občina, ima tožeča stranka še vedno pravni interes za nadaljevanje pravde.4

16. V odgovoru na pritožbo pa tožeča stranka opozarja, da je Občina X. sedaj vpisana kot lastnik sporne nepremičnine, vendar ne kot lastnik javnega dobra, ampak je le navadna lastninska pravica. Ker bi v primeru, če gre za javno dobro, ki je bilo pridobljeno pred koncem priposestvovanja, to lahko vplivalo na izid pravde in ker gre za kogentno določilo prvega odstavka 44. člena SPZ, je treba pri ugotavljanju dejanskega stanja upoštevati tudi dejstva, ki so obstajala že pred koncem glavne obravnave, pa jih tožena stranka ni navajala. Vendar je trditev o javnem dobro lahko tako pomembno dejstvo, ki ga je treba razčistiti v nadaljevanju postopka. Tožeča stranka pa je v odgovorih na pritožbene navedbe navajala, da pri prodaji sporne nepremičnine občini ni šlo za prodajo namesto razlastitve, ker ni bilo to opravljeno v obliki notarsko overjene listine, ki ima moč izvršilnega naslova (peti odstavek 207. člena ZUreP-2). Predvsem pa bo treba tudi pribaviti vse akte, ki jih ima občina v zvezi s to parcelo oziroma zatrjevano javno koristjo in potekom razlastitve. Če sporna parcela ni javno dobro in tudi ni bilo do konca priposestvovalne dobe (19. 4. 2019), tedaj bo treba tožbenemu zahtevku ugoditi, če bodo podani vsi pogoji, ki jih zahteva 217. člen SPZ in odločiti o vrsti stvarnih služnosti. V primeru, da se izkaže, da je sporna parcela postala javno dobro po končanem priposestvovanju in je na podlagi ustrezne odločbe o razlastitvi občina postala lastnica javnega dobra (204. člen ZUreP-2), tedaj je možen položaj, da bo služnost ugotovljena, in da bo lahko prišlo do položaja iz drugega odstavka 44. člena SPZ, kar pa ni več predmet te pravde.

17. Pritožnika v pritožbi opozarjata še na presojo Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Dor 353/2019. Gre za sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 121/2019. Vendar je zadeva, ko je šlo za vprašanje možnosti stvarne služnosti vrta nekoliko drugačna, kot je predmetna zadeva. V tej zadevi toženca opozarjata na parcelo 26 m2 in na popolno izključitev lastnikov pri uporabi te parcele, če bi šlo za parkiranje.

18. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če kateri od upravičencev vloži pritožbo po pooblaščencu, je pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi ga na naravo stvari in okoliščin primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivost, ali če bi moralo samo opraviti nov postopek.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Primerjaj M. Tratnik, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, str. 269. 2 A. Berden, Ibidem, str. 126. 3 Primerjaj Nina Plavšak, prof. dr. Renato Vrenčur, Služnosti, stvarno breme, stavbna pravica in druge izvedene pravice, komentar SPZ, tretja knjiga, Planet GV, Ljubljana 2020, str. 124. 4 Primerjaj tudi drugi odstavek 44. člena SPZ in 209. člen ZUreP-2.