Jedro

Če pri odločanju o priporu obstaja verjetnost na ravni utemeljenega suma, da je bilo kaznivo dejanje storjeno, in dokazi in dejstva govorijo za in proti, mora biti odločitev prepuščena nadaljnjemu postopku.

Izrek

Zahteva zagovornice obdolženega M.L. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je ob preizkusu pripora po vložitvi obtožnice na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obdolženemu M.L. v zvezi z utemeljenim sumom storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ podaljšal pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Obdolženec je v priporu od 11.10.2007 od 19.20 ure dalje. Višje sodišče v Celju je pritožbo obdolženčeve zagovornice zoper navedeni sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper pravnomočni sklep je zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti "iz razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP" in predlagala, da Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje ali pa sklep spremeni in pripor odpravi.

Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru, podanem v skladu s 423. členom ZKP, predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno, saj so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za podaljšanje pripora.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil posredovan obdolžencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Navedbe, da izpodbijana sklepa nimata razlogov o utemeljenem sumu (bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP), niso utemeljene. Iz obrazložitve izpodbijanih sklepov je razvidno, da se pri ugotavljanju utemeljenega suma, da je obdolženi M.L. storil nadaljevano kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ, opirata na ugotovitve pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave in vložene obtožnice (ki še ni pravnomočna). Med dokazi in podatki, ki potrjujejo obstoj utemeljenega suma, navajata zagovor soobdolženega M.G., ki je priznal svojo udeležbo ter udeležbo soobdolženega M.L. pri posameznih dejanjih v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja (točke I/1, I/2 in I/4). Dalje sklepa navajata listinske dokaze, iz katerih izhaja, da so policisti na avtocesti izvedli kontrolo osebnega vozila, v katerem sta se nahajala soobdolženca in pri tem zasegli skupno 18,81 gramov kokaina in heroina ter precizno tehtnico. V zvezi s prodajo droge S.G. (točka I/3) pa utemeljen sum temelji na uradnem zaznamku o dejstvih in okoliščinah z dne 27.9.2007, v katerih so policisti G. neposredno po nakupu pred stanovanjskim blokom, v katerem stanuje obdolženi L., zasegli 0,27 grama kokaina in 0,17 grama heroina. S.G., zaslišan kot priča res sicer ni potrdil nakupa droge pri obdolžencu, toda v takšnih primerih, ko obstaja verjetnost na ravni utemeljenega suma, da je bilo dejanje storjeno, in ko dokazi in dejstva govorijo za in proti, mora biti odločitev prepuščena nadaljnjemu postopku.

Ponavljanje navedb, ki so bile že v pritožbenem postopku zavrnjene kot neutemeljene (izpodbijanje verodostojnosti M.G., zanikanje S.G. o nakupu droge od obdolženca, neupoštevanje oziroma neocenjevanje "neskladnih in neprepričljivih izpovedb policistov A.Š. in R.M. itd.) po vsebini pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva (drugi odstavek 420. člena ZKP).

V zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti (3. točka prvega odstavka 201. člena ZKP) vložnica navaja vrsto očitkov: da sodišče prve stopnje ni konkretno obrazložilo tega pripornega razloga, da se le pavšalno sklicuje na zakonsko dikcijo in da ne obrazloži načina, teže in okoliščin kaznivega dejanja; da ne oceni, da obdolženec za kaznivo dejanje po 196. členu KZ še ni bil obsojen; da ne utemelji, na podlagi česa sklepa, da je odvisnik od droge in končno, da nima razlogov o neogibnosti pripora za varnost ljudi in "potek postopka". Na podlagi zatrjevanih pomanjkljivosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih).

Ocena, da bi obdolženec v primeru odprave pripora ponovil kaznivo dejanje, kakršnega je utemeljeno osumljen, temelji na objektivnih okoliščinah, povezanih z dejanjem in subjektivnih okoliščinah, ki zadevajo osebnost storilca. Očitek o neobrazloženosti objektivnih okoliščin je treba presojati v povezavi s konkretnimi okoliščinami, v katerih naj bi bilo kaznivo dejanje, kot je opisano v obtožnici, storjeno. Dejanje obsega štiri primere nedovoljenega prometa z drogo (nakup z namenom prodaje in prodajo heroina in kokaina), storjeno pa naj bi bilo v septembru in oktobru 2007. Že opis dejanja sam po sebi določno izkazuje težo, način storitve in okoliščine, v katerih naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno, zato izpodbijanemu sklepu neobrazloženosti v tem delu ni mogoče očitati.

Sodišče je skladno z določbo drugega odstavka 202. člena ZKP navaja tudi konkretne okoliščine, ki kažejo na obdolženčevo prejšnje življenje. S tem v zvezi se sklicuje na tri pravnomočne kazenske sodbe, iz katerih je razvidno, da je bil obdolženec v letih 2004 do 2007 pravnomočno obsojen za kazniva dejanja tatvine in goljufije, sedaj obravnavano kaznivo dejanje pa naj bi storil v preizkusni dobi. Navedeni podatki v povezavi z osebnimi okoliščinami, v katerih obdolženec živi (je nezaposlen, brez premoženja, prejemnik invalidske pokojnine v višini 300 EUR) utrjujejo oceno o realni nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja zaradi pridobivanja premoženjske koristi. Te nevarnosti bistveno ne zmanjšujejo ugotovitve, da obdolženec doslej še ni bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje po 196. členu KZ in da s kazenskima ovadbama zoper obdolženca zaradi suma storitve kaznivega dejanja po 196. členu KZ, na kateri se sklicuje izpodbijani sklep, dokler je dejanje še v fazi policijske preiskave in dokler sodišče o uvedbi kazenskega postopka še ni odločilo, ni mogoče utemeljiti sklepa o ponovitveni nevarnosti (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 85/2006).

Na drugačno presojo ponovitvene nevarnosti v konkretnem primeru ne more vplivati niti ugotovitev izpodbijanega sklepa, da je obdolženec odvisnik od droge, kar pa ni, kot pravilno opozarja vložnica zahteve, z ničemer izkazano. Glede na ostale ugotovljene subjektivne okoliščine namreč ta podatek v tem primeru ni odločilen za oceno obstoja pripornega razloga.

Brez podlage je trditev, da prvostopenjski sklep nima razlogov o neogibnosti pripora za varnost ljudi. Iz obrazložitve sklepa, v katerem sodišče ugotavlja obstoj tega zakonskega pogoja za pripor, je moč povzeti ugotovitev sodišča, da izvrševanje kaznivih dejanj, kakršnega je obdolženec utemeljeno osumljen, ogroža življenje in zdravje ljudi, da je za odvrnitev nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja pripor neogibno potreben in da je tudi sorazmeren ukrep glede na težo obravnavanega (nadaljevanega) kaznivega dejanja, ki odtehta poseg v obsojenčevo osebno svobodo.

Po navedenem je treba ugotoviti, da sklep o podaljšanju pripora navaja primerne razloge za podaljšanje pripora glede vseh zakonskih pogojev, s čimer je zadostil določbi drugega odstavka 202. člena ZKP, ki predpisuje vsebino sklepa o priporu. Brez podlage je zato tudi pavšalen očitek višjemu sodišču, da je kršilo zakon, ker iz razlogov, ki jih ponavlja tudi v zahtevi, ni ugodilo pritožbi in prvostopenjskega sklepa razveljavilo. Višje sodišče tudi ni moglo pritrditi pritožbi, da prvostopenjski sklep nima razlogov o neogibnosti pripora za varnost ljudi, ko pa je samo pravilno in obrazloženo ugotovilo, da ima izpodbijani sklep tudi v tem delu "jasne razloge".

Obdolženčevo zdravstveno stanje, na katerega se sklicuje zagovornica (tromboza, pljučna embolija, plastična skočnica) in navedbe, da obdolžencu doslej v priporu ni bila nudena ustrezna zdravstvena pomoč, niso okoliščine, ki bi v obravnavanem primeru lahko vplivale na odpravo pripora. Obdolženec je tudi med priporom upravičen do ustrezne zdravstvene pomoči, kar mu je bilo v dosedanjih sklepih o priporu že nekajkrat pojasnjeno.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zagovorničino zahtevo za varstvo zakonitosti v celoti zavrnilo.