Jedro

Pismo, ki ga privilegirana priča, ki se je sicer odpovedala pričanju, pošlje drugi osebi, se lahko uporabi kot dokaz. V takšnem primeru namreč ne gre za ustno izjavo - pričanje pred sodiščem niti za izjavo, dano policiji po 148. členu ZKP.

Izrek

Zahteva obsojenega J.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani je bil obsojeni J.S. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ, za katero mu je bila izrečena pogojna obsodba ter določena kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo dveh let. Odločeno je tudi bilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, od tega povprečnino 60.000,00 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo ter obsojencu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka - povprečnino 100.000,00 SIT.

Obsojenec je dne 22.11.2004 zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "iz razlogov, ki so navedeni, kot sledi" in predlagal, naj Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec H.J. je na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP na zahtevo odgovoril in predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, ker je neutemeljena. Ugotavlja, da je na očitek, da je bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, zakonito in pravilno odgovorilo že višje sodišče v svoji sodbi. Po določbi 237. člena ZKP sodišče svoje sodbe ne sme opreti na "izpovedbo" priče pred sodiščem, v primerih, ki jih zakon izrecno določa. Ni pa ovire, da se ne bi kot dokaz uporabila listina (v tem primeru pismo) osebe, ki je s tem, da ga je kot pošiljateljica in avtorica poslala drugi osebi, pridobila drugačno pravno naravo, kot bi jo sicer imela sama ustna izjava priče oziroma izjava privilegirane priče na zapisnik pred sodiščem. Zato po mnenju vrhovnega državnega tožilca ne gre za dokaz, na katerega se po gramatikalni razlagi zakona ne bi smela opreti sodna odločba v kazenski zadevi, kar pomeni, da zatrjevana procesna kršitev ni podana. Z ostalimi navedbami zahteva oporeka verodostojnost posameznih dokazov, s čimer (neuspešno) izpodbija dejansko stanje, kar ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenec v zahtevi uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče sodbo oprlo na pismo L.S. z dne 4.4.2002, ki naj bi bilo po mnenju obsojenca nedovoljen dokaz; omenjena priča se je namreč kot privilegirana priča (obsojenčeva mati) odpovedala pričanju, zato po oceni vložnika zahteve sodišče glede na določbe 237. in 236. člena ZKP sodbe tudi na njeno pismo ne bi smelo opreti.

Po izrecni določbi 237. člena ZKP sodišče ne sme opreti svoje odločbe na izpovedbo t.i. privilegirane priče (236. člen ZKP), če pred tem ni bila poučena o tem, da ni dolžna pričati ali se ni izrecno odpovedala tej pravici ali pa pouk in odpoved pričevanju nista zapisana v zapisniku. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP bi bila podana, če bi sodišče svojo sodbo oprlo na izpovedbo privilegirane priče v nasprotju z navedeno določbo. Ni pa ovire, kot je pravilno ugotovilo že pritožbeno sodišče, ko je enake obsojenčeve pritožbene navedbe zavrnilo kot neutemeljene, da sodišče ne bi kot dokaz uporabilo pisma, ki ga privilegirana priča pošlje drugi osebi, saj v takšnem primeru ne gre za ustno izjavo - pričanje pred sodiščem niti za izjavo, dano policiji po 148. členu ZKP. Takšno pismo ima namreč drugačno pravno naravo, je materialni dokaz - listina zasebne narave, v kateri je izražena volja osebe, ki je listino napisala in iz katere izhajajo pravno relevantna dejstva. V zvezi z dovoljenostjo uporabe tovrstnih dokaznih sredstev (pisnih izjav privilegiranih prič, danih zunaj predkazenskega in kazenskega postopka) pa Zakon o kazenskem postopku ne postavlja nobenih omejitev, četudi izvirajo od privilegirane priče. Zato zatrjevana procesna kršitev tudi po mnenju Vrhovnega sodišča ni podana.

Obsojenčeve navedbe, da je pravnomočna sodba nepravilna, njegovi dvomi v pristnost in verodostojnost omenjenega pisma, trditve, da je pismo ponarejeno kot ostali dokazi, in da je sodba posledica "feminističnih konstruktov in slovenskega matriarhata", pomenijo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem; iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred nižjima sodiščema.