Jedro

Toženec vidi kršitev določb pravdnega postopka v tem, da je sodišče sprejelo obračun izvedenca za opravljene delovne ure po 16 DEM za uro in ne 10 DEM za uro, kot sta se okvirno pravdni stranki dogovorili. Sodišče prve stopnje je pravilno utemeljilo svojo odločitev na določilu 2. odst. 623. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Če namreč plačilo ni določeno, ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel normalno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu. Sodišče je izhajalo iz izjav obeh pravdnih strank, naj izvedenec oceni opravljeno delo. Še posebej je smelo sodišče tako določiti ceno opravljenih delovnih ur potem, ko je toženec izrecno izjavil, da ne ugovarja več višini tožbenega zahtevka.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu v plačilo tolarsko protivrednost 2270 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 15.7.1994, to je znesek 180.726,73 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.7.1994 do plačila in stroške postopka. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o delu, da je tožeča stranka svoje delo opravila, tožena pa ni plačala preostanka svojega dolga iz pogodbe, za katerega ji je tožeča stranka izstavila račun. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno, sprejelo dejanske in pravne ugotovitve sodišča prve stopnje ter tako zavrnilo vse očitke tožene stranke.

Tožena stranka je vložila pravočasno laično revizijo zoper navedeni sodbi, ki jo je istočasno naslovila tudi kot obnovo postopka. Ker njena vloga v celoti gledano nima niti formalnih pogojev, ki so potrebni za obnovo postopka (2. odst. 424. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v zvezi s 1. odst. 429. člena ZPP), jo je revizijsko sodišče obravnavalo v celoti kot revizijo. V reviziji toženec trdi, da so ugotovitve sodišča zmotne in temeljijo na napačnih dejstvih, dejansko stanje pa je nepravilno in zmotno ugotovljeno. Iz projektantskega mnenja gre povzeti, da je tožnik vedel na vse elemente izgradnje nadstrešnice in so mu bili pojasnjeni vsi detajli izvedbe del. Posebej je projektant razjasnil izvedbo detajla pri spoju med fasado in nadstreškom - z zarezo in vložitvijo prve vrste tegole v fasado, ker sicer ni vodotesnosti in s tem namena gradnje: zaščite pločnika pred dežjem. Iz projektantskega mnenja je razvidno, da je bila dogovorjena urna postavka 10 DEM za uro, material pa po dejanski porabi, gradbeni normativ pa znaša 80 ur. Iz tega sledi, da je obstajal dogovor o tem, da je potreben spoj med fasado in nadstreškom z zarezo v fasado. Nelogična je razlaga izvedenca, da je taka rešitev neobičajna. Pred pričetkom del je bil tožnik v celoti seznanjen, kako naj bo izveden detajl zaključka med fasado in nadstreškom. Zaključki obeh sodišč so pomanjkljivi zaradi neizvedenih dokazov - zaslišanja izvedenca, da bi se ugotovilo ali je delo dokončano. Če bi bili izvedeni vsi dokazi, bi bila sodba za toženca ugodnejša. Kršitev pravdnega postopka je, da je kljub obstoječemu dogovoru o urni postavki 10 DEM, sodišče priznalo 16 DEM za delovno uro. Sodbe zaradi neizvedenih dokazov ni mogoče preizkusiti. Opuščena so odločilna dejstva, na podlagi tega je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava izdana nezakonita sodba. Ni točno, da toženec ni ugovarjal višini tožbenega zahtevka, saj je predlagal zaslišanje izvedenca za pojasnitev določenih nejasnosti. Na ta način je bil dan ugovor glede izvedeniškega mnenja o določitvi urne postavke. Sodišče je pavšalno presodilo glede škode, ki nastaja na objektu zaradi nedokončanega dela. Delo ni opravljeno, in toženec ni prišel v zamudo. Če bi bilo delo opravljeno po projektu, bi bil zahtevek opravičen, iz navedenih razlogov pa ni, zato gre za nepravilno uporabo materialnega prava. Kršene so bile določbe pravdnega postopka, ker so bili zavrnjeni in opuščeni predlagani dokazi. S tem so bila prezrta odločilna dejstva za pravilno presojo in oceno stvari, zlasti glede dejstev, ki so bila prerekana in zaradi opustitve posameznih procesnih dejanj, četudi je nanje sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Toženec je predlagal, da revizijsko sodišče izda zavrnilno sodbo oziroma da odloči o spornem predmetu.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Toženec vidi kršitev določb pravdnega postopka v tem, da je sodišče sprejelo obračun izvedenca za opravljene delovne ure po 16 DEM za uro in ne 10 DEM za uro, kot sta se okvirno pravdni stranki dogovorili. Sodišče prve stopnje je pravilno utemeljilo svojo odločitev na določilu 2.odst. 623. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Če namreč plačilo ni določeno, ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel normalno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu. Sodišče je izhajalo iz izjav obeh pravdnih strank, naj izvedenec oceni opravljeno delo. Še posebej je smelo sodišče tako določiti ceno opravljenih delovnih ur potem, ko je toženec izrecno izjavil, da ne ugovarja več višini tožbenega zahtevka (l.št. spisa 27). Te izjave toženec ne more zanikati, saj je razvidna iz spisa, na zapisniku o glavni obravnavi pa ni zapisane nobene pripombe toženca, da noče podpisati zapisnika, ker ta ne bi bil točen in v skladu s potekom glavne obravnave. Izvedenec je pojasnil, zakaj je obračunal 16 DEM za delovno uro, s tem, da to ustreza običajnemu plačilu za tako delo. Upošteval pa je tudi normalno potreben čas za delo, ki je bilo narejeno. Sodišče je torej pravilno uporabilo materialno pravo - prej citirano določbo ZOR. Ne gre za zmotno uporabo materialnega prava in tudi ne za kršitev določb pravdnega postopka, kot ta očitek (napačno) označi toženec.

Dejanska in pravna ugotovitev je, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o delu. Nadaljnja dejanska ugotovitev v postopku je, da je bilo delo opravljeno in da tožnik ne terja nič več, kot plačilo tistega dela, ki ga je opravil. Trditve toženca, da delo ni opravljeno in vse ostale navedbe v zvezi s tem, v reviziji niso dovoljene, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3.odst. 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče zato na njih ne odgovarja.

Toženec sodiščema smiselno očita še kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odst. 354. člena ZPP, ker se naj sodba ne bi mogla preizkusiti, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, predvsem zaslišanja izvedenca, sodišče druge stopnje pa je to sprejelo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da očitana kršitev ni bila storjena, sodbo sodišča druge stopnje je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje samo je pojasnilo, zakaj zaslišanje izvedenca ni bilo potrebno, posebej pa sodišče druge stopnje (3. stran sodbe), saj je ugotovilo, da že pisno mnenje izvedenca vsebuje vse odgovore na tiste trditve, v zvezi s katerimi je toženec predlagal zaslišanje izvedenca.

Delo po pogodbi je torej bilo opravljeno, tožnik je zanj izstavil račun, ki ga je toženec prejel, ni ga pa poravnal. Tako je prišel v zamudo, posledica katere je tek zakonitih zamudnih obresti. Višina tožbenega zahtevka je pravilno ugotovljena. Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da je bilo glede na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, v postopku ni prišlo do kršitev določb pravdnega postopka (niti očitanih niti po uradni dolžnosti upoštevnih - iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP), neutemeljeno revizijo toženca pa je zato potrebno zavrniti.