Jedro

Čeprav sodišče druge stopnje ni vročilo obsojencu in njegovemu zagovorniku predloga, ki ga je v skladu z določbo 2. odstavka 377. člena ZKP podal višji državni tožilec, pa ta pomanjkljivost lahko predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP le, če vložnik zahteve za varstvo zakonitosti izkaže, da je vplivala na zakonitost sodbe.

V skladu z določbami 4. in 5. člena ZKP je sodišče dolžno poučiti obdolženca o pravici do molka. Pravni pouk mora biti takšen, da omogoča obdolžencu svobodno odločitev o tem, ali bo podal izjavo oziroma zagovor ali pa ju bo odklonil in s tem uveljavil navedeno pravico. Zato pri tem ni odločilen formalen, temveč vsebinski pristop: pravni pouk mora biti zanj jasen in razumljiv in v skladu z obsegom, določenim v zakonu.

Izrek

Zahtevi obs. P.S. in zagovornika obs. K.G. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obs. P.S. je dolžan plačati 80.000,00 SIT, obs. K.G. pa 100.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 12.2.2002 obs. P.S. in obs. K.G. spoznalo za kriva vsakega po enega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ ter prvemu izreklo kazen dve leti, drugemu pa kazen eno leto in šest mesecev zapora. Obs. K.G. je po 1. odstavku 49. člena KZ vštelo v izrečeno kazen čas, ki ga je prestal v priporu od 9.7.1997 od 11.00 ure do 17.12.1997 do 16.00 ure. Po 4. odstavku 196. člena KZ je odvzelo 16,89 grama heroina. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da sta obsojenca dolžna nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka in vsak po 200.000,00 SIT povprečnine, obs. K.G. pa tudi stroške in nagrado postavljenega zagovornika. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 10.12.2003 deloma ugodilo pritožbi zagovornika obs. K.G. ter sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da mu je izrečeno kazen znižalo na eno leto zapora. V ostalem je pritožbo zagovornika obs. K.G., v celoti pa pritožbo zagovornika obs. P.S. zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Po 1. odstavku 98. člena ZKP je odločilo, da je obs. P.S. dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati na 80.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obs. P.S. in zagovornik obs. K.G., odvetnik E.D. iz P., sta zoper navedeno pravnomočno sodbo vložila pravočasno zahtevo za varstvo zakonitosti, oba zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, obs. P.S. pa tudi zaradi kršitve kazenskega zakona. Obs. P.S. predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije v celoti razveljavi odločbo sodišča prve stopnje in višjega sodišča ter odloči na podlagi 426. člena ZKP. Zagovornik obs. K.G. pa predlaga spremembo sodbe in oprostitev, le podrejeno razveljavitev prvostopne in drugostopne sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeni. Zagovornik obs. K.G. meni, da je sodišče s tem, ko ni v celoti pred zaslišanjem povzelo vsebine 4. člena ZKP, kršilo določilo člena 204 ZKP, kar naj bi vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. Že sodišče druge stopnje se je postavilo na stališče, da je bil obsojenec s pravnim poukom po svoji vsebini v celoti seznanjen s svojimi pravicami, ki mu gredo, res pa je, da določilo 4. člena ZKP ni bilo citirano v zapisniku o zaslišanju obdolženca. Sama ta opustitev pa nikakor nima takega vpliva na sodbo, da bi vplivala na njeno zakonitost, saj je bil obsojenec kljub vsemu pravilno opozorjen o vseh pravicah, ki mu v tistem trenutku gredo. Tudi zagovornik obs. P.S. meni, da bi moralo sodišče v zapisniku o zaslišanju obdolženca navesti originalno zakonsko dikcijo 1. odstavka 4. člena ZKP. Tudi s tako opustitvijo sodišče ni zagrešilo kršitve določb Zakona o kazenskem postopku, ki bi vplivale na zakonitost sodbe. Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje tudi izhaja, kako je bilo dejanje storjeno, pa tudi, po katerem predpisu je heroin razglašen za mamilo.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Obs. P.S. uveljavlja kršitve 16. in 17. člena ZKP s splošnimi navedbami, da sodišče ni po resnici in popolnoma ugotovilo dejstva, ki so pomembna za izdajo zakonite odločbe, in da tožilec ni navedel dejstev ter predlagal dokazov, s katerimi ta dejstva dokazuje. Toda teh trditev, s katerimi povzema le zakonsko besedilo, ni utemeljil z navedbami, ki bi se nanašale na konkretna dejstva in konkretne dokaze, odločilne za presojo obravnavane zadeve. To velja tudi za uveljavljani razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Zahteva namreč ne obrazloži, zakaj je izrek pravnomočne sodbe nerazumljiv in glede katerih odločilnih dejstev nima razlogov ter v čem se kaže njegova popolna nejasnost. Takšnih nekonkretiziranih navedb ni mogoče preizkusiti. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). To določbo je treba razlagati tako, da je vložnik v zahtevi dolžan navesti ne samo razloge, zaradi katerih jo vlaga (1. do 3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP), temveč jih mora tudi ustrezno obrazložiti. Tej zahtevi pa obs. P.S. z uveljavljanjem navedenih kršitev ni zadostil. Z utemeljevanjem, da v sodbi okrožnega sodišča "ni nikjer zaslediti dokazov", da je prodal 1150 gramov mamila, da je v celotnem kazenskem postopku bilo s strani organov pregona zaseženo le 16,89 gramov mamila in da je sodišče sodbo oprlo na pričevanje soobs. K.G., ki je svoj zagovor, ki ga je dal pred preiskovalnim sodnikom in v katerem je obs. S.-ja bremenil, preklical, vložnik zahteve napada dejanske ugotovitve pravnomočne sodbe. Po eni strani nakazuje, da je dejansko stanje glede prodajane količine heroina nepopolno ugotovljeno, po drugi strani pa napada oceno zagovora soobs. K.G. S tem pa uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Po stališču zahteve obs. P.S. je sodišče kršilo tudi določbo 11. člena ZKP, ker je bila izjava, ki jo je podal soobs. G. pred preiskovalnim sodnikom, izsiljena, ker je bil v abstinenčni krizi zaradi mamil in pod psihičnim pritiskom policije. Ker se pravnomočna sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih pravic, je po njegovem mnenju podana tudi kršitev iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Po določbi 11. člena ZKP je prepovedano izsiljevati od obdolženca ali kakšnega drugega udeleženca v postopku priznanje ali kakšno drugo izjavo. Ta določba, ki je uvrščena med temeljna načela kazenskega postopka, je konkretneje opredeljena v 8. odstavku 227. člena ZKP, zapoveduje pa, da se proti obdolžencu ne smejo uporabiti sila, grožnja ali druga podobna sredstva (3. odstavek 266. člena ZKP), da bi se dosegla kakšna njegova izjava ali priznanje. V 10. odstavku istega člena je med ostalim določeno, da v primerih, v katerih je bilo ravnano v nasprotju z 8. odstavkom, sodišče ne sme opreti svoje odločbe na obdolženčevo izpovedbo. Toda to pomeni, da je mogoče govoriti o postopanju, ki je v nasprotju s temi določbami le, če je ugotovljena katera od oblik izsiljevanja.

V tej zadevi je sodišče po presoji vseh okoliščin, ki zadevajo prijetje obs. K.G. in njegovo zaslišanje pred preiskovalnim sodnikom ter po presoji njegovega takratnega psihofizičnega stanja, ugotovilo, da ni nobenega dokaza in s tem tudi ne utemeljenega razloga, da je bila izpovedba tega obsojenca izsiljena in da zaradi abstinenčne krize ni mogel razumeti svojega ravnanja. Ker glede na navedeno ne gre za dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, je sodišče smelo nanjo opreti sodbo in zato tudi ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Sicer pa zahteva le ponavlja navedbe, povezane s to kršitvijo, ne da bi obrazložila, zakaj naj bi bila presoja relevantnih procesnopravnih okoliščin v nasprotju z zakonom.

Z navedbami, s katerimi zahteva obs. P.S. opozarja na kršitve 2. in 6. točke 269. člena ZKP, češ da obtožba ne obsega vseh zakonskih elementov, da v njej niso bili navedeni dokazi, ki bi dokazovali njegovo krivdo in da iz opisa dejanja ne izhajajo vsi njegovi zakonski znaki, niti ni dokazan točen čas in kraj ter predmet kaznivega dejanja, uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, vendar ne obrazloži, kako naj bi vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. Tudi če bi bilo razumeti te navedbe kot očitek izpodbijani sodbi, da v njej obsojencu očitano dejanje nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojen ter da je zaradi tega podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, jim ni mogoče pritrditi. Dejanje, kakor je opisano v izreku pravnomočne sodbe, kot je pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje, ima ob navedbi modalitet (časovnega obdobja in krajev storitve) vse zakonske znake kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je po mnenju zahteve obs. S. podana, ker so bila kršena pravila o obvezni izločitvi razpravljajočega sodnika. Kršen je bil 3. odstavek 83. člena ZKP, saj preiskovalni sodnik ni izločil vseh obvestil, ki so jih po 148. členu ZKP zbrali organi za notranje zadeve. S tem so bile obsojencu kršene tudi določbe 23. in 29. člena Ustave Republike Slovenije, ker se je sodnik, ki je meritorno odločal v kazenski zadevi, predhodno seznanil z obvestili, na katera se sodna odločba ne sme opreti.

Navedene trditve zahteve so v nasprotju s podatki spisa. Kakor je iz njih razvidno, je preiskovalni sodnik izločil uradni zaznamek o opravljenem razgovoru s soobs. K.G. (sklep na l. št. 217). Vse ostale listine, na katere opozarja zahteva, pa se nanašajo na ugotovitve UNZ, zapisane v kazenski ovadbi in v poročilu o njeni dopolnitvi ter poročilu o izvajanju tajnega opazovanja, v katerih ni povzeta vsebina uradnega zaznamka o izjavi soobs. G. ali vsebina morebitnih drugih obvestil oseb, ki bi v skladu s 83. členom ZKP morala biti izločena iz kazenskega spisa. To pa pomeni, da se razpravljajoči sodnik sploh ni mogel seznaniti z vsebino takšnih obvestil. Že zato ni nobene podlage, ki bi omogočala zaključek, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka in da so kršene določbe 23. in 29. člena ustave.

Zahteva obs. S. tudi navaja, da njemu in zagovorniku pritožbeno sodišče ni omogočilo, da bi se pred odločanjem o pritožbi seznanila s pisnim predlogom državnega tožilca in se o njem izjavila. Meni, da so bile kršene določbe 2. odstavka 445. člena in 1. ter 3. odstavka 16. člena ZKP. S tem pa dejansko uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

Res je, da sodišče druge stopnje ni vročilo obsojencu in njegovemu zagovorniku predloga, ki ga je v skladu z določbo 2. odstavka 377. člena ZKP (in ne 2. odstavka 445. člena ZKP, ki se uporablja v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem) podal višji državni tožilec. Ta pomanjkljivost lahko predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, če vložnik zahteve izkaže, da je vplivala na zakonitost sodbe. Zahteva za varstvo zakonitosti razen splošne trditve, da obrambi ni bila omogočena seznanitev s pisnim predlogom državnega tožilca in dana možnost, da se o njem izjavi, ne utemelji, kako naj bi ta opustitev pritožbenega sodišča vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. Sicer pa je iz zapisnika o pritožbeni seji, ki jo je v skladu z določbami 1. in 3. odstavka 378. člena ZKP opravilo sodišče druge stopnje razvidno, da sta obs. P.S. in njegov zagovornik bila obveščena o seji, ki pa se je nista udeležila, zagovornik pa je predlagal, da se opravi v njuni odsotnosti.

Zahteva obs. P.S. trdi, da sta bili v tej zadevi kršeni določbi 4. in 203. člena ZKP, ker v zapisniku o zaslišanju obsojenca (očitno soobs. K.G.) pouk iz 1. odstavka 4. člena ZKP ni naveden v originalni zakonski dikciji. Na isti kršitvi opozarja tudi zahteva zagovornika obs. K.G., ki ocenjuje, da se zapisnik o prvem zaslišanju tega obsojenca glede na jasne določbe 204. člena ZKP ne bi smel uporabiti kot dokaz v postopku in nanj ne bi smela biti oprta odločitev sodišča. Kot je razvidno iz podatkov kazenskega spisa, je Urad kriminalistične službe Uprave za notranje zadeve K. (l. št. 126) na podlagi 6. odstavka 157. člena ZKP izdal zoper obs. K.G. odločbo o pridržanju z dne 9.7.1997. Iz te odločbe je razvidno, da je bil v skladu s 4. členom ZKP seznanjen z razlogi za odvzem prostosti, prav tako pa poučen, da ni dolžan ničesar izjaviti. Preiskovalni sodnik je dne 11.7.1997 zaslišal obsojenca. Iz zapisnika o njegovem zaslišanju (l. št. 140) je, kot je pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje, razvidno, da je preiskovalni sodnik poučil obsojenca, katerega dejanja je obdolžen in kaj je podlaga za obdolžitev, pri čemer ga je seznanil z vsebino kazenske ovadbe. Prav tako ga je poučil, da se ni dolžan zagovarjati in odgovarjati na vprašanja ter da v primeru podanega zagovora ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde. Preiskovalni sodnik mu je dal tudi ustrezni pouk glede njegove pravice do zagovornika.

Tako določbe 4. člena kot tudi določbe 5. člena ZKP v povezavi z ustavnimi določbami (19. člen in 4. alinea 29. člena Ustave Republike Slovenije) dajejo obdolžencu pravico do molka, o kateri ga je sodišče dolžno poučiti. Pravni pouk mora biti takšen, da omogoča obdolžencu svobodno odločitev o tem, ali bo podal izjavo oziroma zagovor ali pa ju bo odklonil in s tem uveljavil pravico do molka. Pri tem ni odločilen formalen, temveč vsebinski pristop. Pravico do molka lahko obdolženec uresniči ali pa se odloči za nasprotno ravnanje le takrat, kadar je pravni pouk zanj jasen in razumljiv in v skladu z obsegom, določenim v zakonu. V obravnavani zadevi je preiskovalni sodnik privedenega obs. K.G., ki mu je bila odvzeta prostost, pred prvim zaslišanjem poučil v skladu z zahtevami določb 5. člena v zvezi z 2. odstavkom 227. člena ZKP. Iz zapisnika o zaslišanju obs. G. (l. št. 140) je razvidno, da je izjavil, da razume, česa se ga bremeni in da bo podal svoj zagovor sam, brez zagovornika. Vse to pomeni, da je obsojencu bil dan pouk o pravici do molka in da se je tej pravici zavestno odpovedal. Določba 1. odstavka 4. člena ZKP, ki se sicer uporablja zoper osumljenca, zoper katerega je pred uvedbo kazenskega postopka pristojni organ opravil določeno dejanje ali ukrep zaradi obstoja razlogov za sum, da je storil kaznivo dejanje (1. alinea 144. člena ZKP) in določbe 5. člena ter 2. odstavka 227. člena ZKP so po vsebini enake. V opozorilu, da se obdolženec ni dolžan zagovarjati in odgovarjati na vprašanja, je tako kot v določbi 1. odstavka 4. člena ZKP zajet pouk, da ima pravico molčati. Glede na obrazloženo in ker tudi niso izkazane okoliščine, zaradi katerih odpoved tej pravici ne bi bila veljavna, je sodišče smelo opreti sodbo na zagovor, ki ga je obs. K.G. dal pred preiskovalnim sodnikom in zato tudi ni bistveno kršilo določbe 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kot je s sklicevanjem na določbo 204. člena ZKP nakazano v zahtevi zagovornika obs. K.G. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujeta vložnika zahtev. Zato je zahtevi obs. P.S. in zagovornika obs. K.G. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnin je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih prilik obsojencev (3. odstavek 92. člena ZKP).