Jedro

Delo na stroju - z vrtečimi valji premera 30 cm pomeni povečano nevarnost za nastanek poškodbe.

V zvezi s tožnikovim soprispevkom v smislu 153. člena OZ je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožnik z desno roko naslonil na valje, ob tem pa pritisnil na nožno stikalo in aktiviral pogon, kar je ocenilo kot 50 % prispevek tožnika. V zvezi s tem je upoštevalo predvsem izpoved priče, vodje oddelka za konfekcijo, da se je tožnik očitno naslonil na pogonski valjček in nato tudi pohodil pedalko. Tudi tožnik je izpovedal, da je ob menjavi kasete moral stopiti na nožni pedal, zato je utemeljen zaključek, da je ravno na takšen način sam prispeval, da mu je stroj zagrabil desno podlaht. Utemeljeno pa pritožba poudarja, da sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo, da je tožnik šele po štirih mesecih od nezgode odšel k zdravniku, kar naj bi po mnenju tožene stranke prispevalo k raztrganju mišice.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 6.625,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2013 dalje do plačila, v roku 8 dni. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 682,31 EUR v roku 8 dni.

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da se nezgoda ni pripetila pri delu tako, kot to prikazuje tožnik. Stroj je bil originalen, kar pomeni, da je proizvajalec poskrbel, da je varen in brezhiben. Kot nesprejemljivo je izvedenec označil pričanje A.A., ki naj bi tožniku pomagal roko potegniti iz valjev tako, da je valje vrtel nazaj. Izvedenec je hipotetično navedel, da bi se to lahko zgodilo, če bi tožnik imel dolge rokave, ki pa jih ni imel. Ker se sodišče do mnenja izvedenca ni opredelilo, je storilo kršitev postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodbe ni mogoče preizkusiti. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih glede škodnega dogodka so v nasprotju s tistim, kar se navaja v izvedenskem mnenju in v zapisniku naroka za glavno obravnavo, na katerem je bil izvedenec dodatno zaslišan. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Pavšalno in selektivno je povzelo izpovedi tožnika in prič, ki pa so, razen priče A.A., zgolj povzemale navedbe tožnika, saj dogodka niso videle. Ni podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke. Stroj je bil izključen iz obratovanja, bil je v ročnem režimu delovanja, elektrika ga ni poganjala. Valjčki so se zavrteli le, če je delavec stopil na nožno stopalko. Tožnik ni mogel pohoditi stopalke, hkrati pa držati plošče in jih tiščati v stroj, saj gre za nemogočo držo. Če bi mu res potegnilo del roke med letev in valj, bi zagotovo v tistem trenutku stopil z nožnega pedala in stroj bi se ustavil. Zato ne drži zaključek sodišča, da gre za nevarno stvar, ker naj bi bil stroj v obratovanju, saj ni bil. Tudi v tem delu je sodišče storilo kršitev postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter zmotno ugotovilo dejansko stanje. Prav tako je sodišče brez obrazložitve ugotovilo, da je zahtevana odškodnina 26.500,00 EUR za škodo, ki jo je tožnik utrpel, primerna. Ob določitvi 50 % soprispevka k škodnemu dogodku je sodišče nadalje ocenilo, da so na tožnikovo zdravje vplivale tudi njegove predhodne zdravstvene težave. Sodišče je prezrlo ugovore tožene stranke glede prekinjene vzročne zveze. Tožnik ni takoj po dogodku poiskal zdravniške pomoči, to je storil šele štiri mesece kasneje, ko se je že razvila atrofija mišice na roki. Izvedenec medicinske stroke je podal mnenje, da je na parezo desnice najverjetneje vlival hematom in edem, za katera je tožnik v svoji izpovedi povedal, da jih je začutil kar na treh mestih, že dva dni po nezgodi. Zavestno ni poiskal zdravniške pomoči, ker je menil, da bo že bolje. Zgolj zaradi tožnikovega ravnanja je prišlo do pretrganja mišice, kar potrjuje izvedensko mnenje. Dosojena odškodnina za primarni strah je v nasprotju z ugotovitvijo, da je tožnik po poškodbi nadaljeval z delom. Ob in po poškodbi se očitno ni zbal za svoje zdravje in sposobnost dela z desnico. Izvedenec je menil, da če bi tožnik prenehal z aktivnostmi in bi vsaj tri tedne miroval, nato pa opravil fizioterapijo, do pretrganja mišice ne bi prišlo. Sodišče tudi ni obrazložilo, kateri obiski zdravnikov, katere nevšečnosti pri zdravljenju in katere bolečine so povezane s škodo, ki naj bi izhajala iz škodnega dogodka. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da sodbe ni mogoče preizkusiti v delu, ki se nanaša na ugotovitve izvedenca za varstvo pri delu. Sodišče prve stopnje se je namreč opredelilo do mnenja izvedenca, četudi mu ni v celoti sledilo. Upoštevalo je predvsem tisti del izvedenskega mnenja, v katerem je izvedenec dopuščal možnost, da je tožniku roko bočno priželo k valjem, zaradi česar je zaključilo, da je do škodnega dogodka vendarle prišlo. S tem v zvezi sodišče tudi ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov ter med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

6. Prav tako sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je ugotovilo, da je bil stroj v trenutku nesreče v obratovanju, oziroma da sta se valja na stroju vrtela. To svojo ugotovitev je ustrezno obrazložilo, zato je mogoče sodbo tudi v tem delu preizkusiti. Stroj je bil po ugotovitvi sodišča prve stopnje v ročnem režimu delovanja, tožnik je pohodil stopalko ter se nepazljivo z desno nadlaktjo naslonil na valja, pri čemer je prišlo do poškodbe. Ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s tem tudi niso protispisne, da bi bila podana uveljavljana kršitev postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Tožena stranka pravzaprav z očitki, da do tožnikove poškodbe ni prišlo na delu ter na način, kot je vztrajal tožnik, izpodbija dejanske zaključke sodišča prve stopnje, kar pa ne predstavlja očitanih kršitev določb pravdnega postopka, s tem da pritožba tudi z uveljavljanjem zmotne ugotovitve dejanskega stanja neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje glede nastanka škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da je A.A., tožnikov sodelavec in prisotni na kraju dogodka, prepričljivo izpovedal o tem, kako je tožniku pomagal reševati roko, ki je bila zagozdena med valji, nakar si je tožnik roko hladil z vodo, priča pa je o dogodku obvestila mojstra B.B., ki je dogodek zabeležil v svoj računalnik.

8. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo krivdne odgovornosti tožene stranke, pač pa objektivno odgovornost po 149. členu Obligacijskega zakonika (OZ. Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.), saj delo na stroju - z vrtečimi valji premera 30 cm pomeni povečano nevarnost za nastanek poškodbe, kot jo je zadobil tožnik. Če nastane škoda iz nevarne stvari ali dejavnosti, zanjo po 150. členu OZ odgovarja imetnik nevarne stvari oziroma tisti, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja. Po prvem odstavku 153. člena OZ je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti, oziroma tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, prost odgovornosti, če dokaže, da škoda izvira iz kakšnega vzroka, ki je izven stvari in njegovega učinkovanja in ga ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti.

9. V zvezi s tožnikovim soprispevkom v smislu 153. člena OZ je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožnik z desno roko naslonil na valje, ob tem pa pritisnil na nožno stikalo in aktiviral pogon, kar je ocenilo kot 50 % prispevek tožnika. V zvezi s tem je upoštevalo predvsem izpoved priče C.C., vodje oddelka za konfekcijo, da se je tožnik očitno naslonil na pogonski valjček in nato tudi pohodil pedalko. Tudi tožnik je izpovedal, da je ob menjavi kasete moral stopiti na nožni pedal, zato je utemeljen zaključek, da je ravno na takšen način sam prispeval, da mu je stroj zagrabil desno podlaht. 10. Utemeljeno pa pritožba poudarja, da sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo, da je tožnik šele po štirih mesecih od nezgode odšel k zdravniku, kar naj bi po mnenju tožene stranke prispevalo k raztrganju mišice. Tožena stranka je namreč že v postopku na prvi stopnji navajala, da naj bi bil zaradi zakasnelega odhoda k zdravniku tožnikov soprispevek višji oziroma da je tožnikovo ravnanje prekinilo vzročno zvezo med škodnim dogodkom in nastalo škodo. Za odločitev o tem vprašanju je pomembna ugotovitev izvedenca medicinske stroke, da se v takšnih primerih priporoča, da poškodovanec tri tedne po nesreči miruje z roko in kasneje izvaja fizioterapijo. Glede navedenega vprašanja je torej ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

11. Tožnik je vtoževal iz naslova nepremoženjske škode 26.500,00 EUR, in sicer iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 12.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 12.000,00 EUR in iz naslova strahu 2.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje mu je prisodilo 6.250,00 EUR, kar je obrazložilo tako, da bi bil upravičen do celotne vtoževane odškodnine, vendar pa mu zaradi zgoraj navedenega soprispevka v višini 50 % pripada le polovica tega zneska (kar znese 13.250,00 EUR). Ta znesek pa je sodišče prve stopnje zaradi tožnikovih predhodnih zdravstvenih težav še nadalje znižalo za polovico, tako da je tožniku pravzaprav dosodilo le 25 % od celotnega vtoževanega zneska, to je 6.625,00 EUR. Pritožba utemeljeno navaja, da v dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni zadostne podlage za prisojo tega zneska.

12. Prvi odstavek 179. člena OZ določa, da pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah pravična denarna odškodnina, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Sodišče prve stopnje je sicer izhajalo iz te določbe, vendar pa je ostalo dejansko stanje glede višine odškodnine nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so se pri tožniku pojavljale bolečine v rokah že od leta 2000 dalje, da pa so se bolečine zaradi poškodbe bistveno povečale. Prav tako je ugotovilo, da je tožnik od novembra 2010 dalje opravil veliko število pregledov pri nevrologu, splošni zdravnici, ter opravil večje število fizioterapij. Zaradi poškodbe mišice je desnica bistveno oslabljena. Ugotovilo je tudi, da se je tožnik ob poškodbi utemeljeno zbal za svoje zdravje in sposobnost dela z desnico. Gre za nezadostne dejanske ugotovitve glede vseh treh temeljev za dosojo višine odškodnine. Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri ugotovilo trajanja telesnih bolečin, vrst nevšečnosti med zdravljenjem (števila opravljenih pregledov, fizioterapij, RTG snemanj, ...), kot tudi ne, kako posledice poškodbe sploh vplivajo na zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnika. Tudi glede stopnje in trajanja primarnega in sekundarnega strahu sodišče ni v zadostni meri ugotovilo okoliščin za odločitev o višini odškodnine, čeprav je v navedbah strank imelo zadostno podlago, na podlagi katere bi lahko pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. S tem, ko sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na kakšni podlagi naj bi bil tožnik upravičen do celotne odškodnine, tudi ni pojasnilo, na kakšni podlagi je upravičen do znižanega zneska.

13. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka tudi zaradi ekonomičnosti postopka.

14. Sodišče prve stopnje naj, upoštevaje zgoraj navedena pritožbena stališča, v ponovljenem postopku ugotovi, ali in v kolikšni meri je na nastalo škodo vplivalo tožnikovo ravnanje, ker ni takoj poiskal zdravniške pomoči. Če bo v ponovljenem postopku ponovno ugotovilo, da je vsaj deloma podana odškodninska odgovornost tožene stranke in bo torej ponovno odločalo o zahtevku po višini, bo moralo, kot zgoraj nakazano, natančneje raziskati in obrazložiti višino prisojene odškodnine.

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.