Jedro

Kot pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja otroku, katerega starš je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, je po določbi 8. odstavka 2. člena ZZVN potrebno šteti, da je starš izgubil življenje v okoliščinah, in ne le posledično zaradi okoliščin, ki so relevantne za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 588/2001-6 z dne 19.11.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 50/97 in 70/2000, nadalje ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 2.3.2001. S to odločbo je tožena stranka na podlagi upravne revizije odpravila odločbo Upravne enote L., Izpostava B. z dne 30.8.2000 in odločila, da tožnici ne prizna statusa in pravic žrtve vojnega nasilja.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče navedlo, da je prvostopni upravni organ ugodil tožničini zahtevi in ji priznal status žrtve vojnega nasilja - otroka, katerega eden od staršev je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja. Tožena stranka je v revizijskem postopku ugotovila, da je bil tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja v naprotju z materialnim predpisom, ter odločila, da ji ne prizna statusa.

Prvostopno sodišče je na podlagi podatkov v upravnih spisih ugotovilo, da sta bila tožničina starša, po aretaciji s strani domobranske politične policije, dne 31.7.1944 odpeljana v Nemčijo v taborišče D. Zaradi izčrpanosti in griže je tožničin oče dne 31.5.1945 v bolnišničnem oddelku taborišča D. umrl, mati pa se je po osvoboditvi vrnila v domovino. Zakon o spremembi in dopolnitvi Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 28/2000, ZZVN-E) je na podlagi spremenjenega 8. odstavka 2. člena zakona med žrtve vojnega nasilja, ob pogojih iz 1. člena zakona, uvrstil tudi otroka, katerega starš je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Žrtev vojnega nasilja v smislu 1. odstavka 2. člena ZZVN pa je oseba, ki ji je bilo takšno nasilno dejanje ali prisilni ukrep okupatorja storjen v času od 6.4.1941 do 15.5.1945, torej v obdobju, ko je trajala 2. svetovna vojna. ZZVN izrecno določa, da je priznanje statusa žrtve vojnega nasilja vezano na čas trajanja prisilnih ukrepov od 6.4.1941 do 15.5.1945. Status žrtve vojnega nasilja - otroka, katerega starš je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, je tako v smislu 8. odstavka 2. člena ZZV mogoče priznati le tedaj, če je starš izgubil življenje v času trajanja prisilnega ukrepa od 6.4.1941 do 15.5.1945, kajti tudi to časovno obdobje je ena od okoliščin, ki jo zakon določa kot pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Tožničinemu očetu bi pripadal status žrtve vojnega nasilja, vendar pa tožnici, kljub dejstvu, da je njen oče umrl zaradi posledic, ki jih je utrpel v taborišču, ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja, saj je njen oče umrl po koncu 2. svetovne vojne. Zato je pravilna odločitev tožene stranke, da se tožnici ne prizna statusa žrtve vojnega nasilja.

V pritožbi tožnica uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožbenemu sodišču, predlaga da spremeni sodbo prvostopnega sodišča tako, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke. V ZZVN ni podlage za razlago, da bi bila upravičena do statusa in pravic po navedenem zakonu le, če bi starš umrl v času trajanja prisilnega ukrepa, to je v času od 6.4.1941 do 15.5.1945. Po določbah 1. člena ZZVN in 8. odstavka 2. člena so bistvene okoliščine za priznanje statusa in pravic opisane v prvem odstavku ZZVN, ki so morale izvirati iz obdobja vojne. Zato je v 8. odstavku 2. člena določeno, da je žrtev vojnega nasilja otrok, katerga starš je umrl zaradi okoliščin za priznanje statusa vojnega nasilja in citirana določba ne vsebuje časovne omejitve od 6.4.1941 do 15.5.1945. Ta rok velja samo za nastop okoliščin, ki so podlaga za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja, kot je to določeno v ostalih določbah 2. člena ZZVN (1., 4., 7. in 9. odstavek 2. člena ZZVN). Res je torej, da so okoliščine, ki so podlaga za priznanje statusa vezane na točno določeno obdobje, ki se konča s koncem vojne. To pa pomeni, da je starš, od katerega izvirajo pravice tožnice po navedenem zakonu, moral izpolnjevati pogoje po 1. členu ZZVN. O tem, da je bil njen oče izpostavljen nasilnim dejanjem okupatorja v času od 6.4.1941 do 15.5.1945, ni spora. Tudi ni sporno, da je oče umrl za posledicami nasilnih dejanj okupatorja. Torej je bil oče žrtev vojnega nasilja in je na podlagi 8. odstavka 2. člena tudi tožnica, saj so njene pravice po ZZVN izvedene iz pravic njenega očeta.

Oče je umrl v taborišču D., pri čemer točen datum smrti ni znan.

Okrajno sodišče v Ljubljani je z odločbo Ok 27/48-5 z dne 18.5.1948 razglasilo, da se datum 31.5.1945 šteje za dan, ki ga J.M. ni preživel, pravega datuma smrti pa v dokumentih ni zabeleženega. V potrdilu Arhiva RS z dne 23.4.2001 je zapisano, da je bil ob osvoboditvi taborišča D. konec aprila 1945 v bolniškem revirju zaradi griže in splošne oslabelosti. Njegova kartoteka je bila izpolnjena 4.5.1945 popoldan, ni pa bila podpisana. To pomeni, da je oče že tako oslabel, da je ni mogel več podpisati, kar je tudi zapisal tisti, ki je kartoteko izpolnjeval. Zato so tehtnejši razlogi, ki govorijo v prid okoliščini, da je oče umrl pred koncem vojne, kot tisti, ki kažejo na to, da je umrl po končani vojni. Z odločbo sodišča je bil ugotovljen le datum, ko je bil proglašen za mrtvega, ker se z ostalimi, ki so se vrnili konec maja 1945, ni vrnil domov.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Žrtev vojnega nasilja je državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev (1. člen Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99 in 28/2000 - nadalje ZZVN). Žrtev vojnega nasilja je, med drugim, tudi oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov poslale v taborišče - taboriščnik (1. odstavek 2. člena ZZVN. Žrtev vojnega nasilja je, ob pogojih iz 1. člena tega zakona, med drugimi tudi otrok, katerega starš je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu (8. odstavek 2. člena ZZVN).

Po presoji pritožbenega sodišča je potrebno kot pogoj za priznanje statusa otroku po tej določbi šteti, da je starš izgubil življenje v okoliščinah in ne le posledično zaradi okoliščin, ki so relevantne za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN. Zato je status žrtve vojnega nasilja po 8. odstavku 2. člena ZZVN mogoče priznati le otroku, katerega starš je izgubil življenje v času od 6.4.1941 do 15.5.1945, saj predstavlja tudi navedeno obdobje eno od okoliščin za priznanje statusa.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ZZVN utemeljeno zavrnilo tožničino tožbo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je bil tožničin oče, po aretaciji, dne 14.10.1944 odpeljan v koncentracijsko taborišču D., kjer je, po osvoboditvi taborišča, dne 31.5.1945 v "bolniškem revirju" zaradi griže in splošne oslabelosti umrl. Ker ni izgubil življenja v navedenem obdobju, kljub dejstvu, da je umrl zaradi okoliščin, ki bi predstavljale podlago za priznaje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja njenemu očetu, tožnici statusa žrtve vojnega nasilja ni mogoče priznati.

Okoliščino, da naj bi oče umrl pred koncem vojne, je tožnica uveljavljala šele v pritožbi, saj je tako v upravnem postopku, kot tudi v tožbi, vloženi v tem upravnem sporu, navajala, da je njen oče umrl 31.5.1945. V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva le, če izkaže za verjetno, da jih ni mogel navesti do konca postopka na prvi stopnji. Ker tožnica tega ni niti zatrjevala, gre za nedopustno novo dejstvo (71. člen ZUS), ki v tem upravnem sporu ni upoštevno.

Ker nista podana uveljavljana pritožbena razloga, kakor tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo, na podlagi določbe 73. člena ZUS, zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.