Jedro

Dogovor med sindikati in delodajalcem o zagotavljanju materialnih pogojev za sindikalno delo ima naravo kolektivne pogodbe. To je razvidno že iz 40. člena SKPGD, ki je izrecno dopuščal možnost vnosa takšnega dogovora v kolektivno pogodbo. Prvi odstavek 40. člena SKPGD je namreč določal, da se s kolektivno pogodbo pri delodajalcu oziroma s pogodbo o zagotavljanju pogojev za sindikalno delo med sindikati in delodajalcem določijo materialni pogoji za delo sindikata. Podobno določbo vsebuje tudi sedaj veljavni ZKolP v 3. členu. Ta sporazum je splošen dogovor med sindikati in delodajalcem, katerega namen je zagotoviti sindikatu pogoje za izvajanje njegovih temeljnih pravic, pri čemer sta njegova sklenitelja subjekta, v domeni katerih je tudi sklepanje kolektivne pogodbe.

Kolektivno pogodbo je možno odpovedati, čeprav v njej niso izrecno navedeni pogoji, roki in način odpovedi, saj stranki kolektivne pogodbe ni mogoče odreči pravice do odpovedi kolektivne pogodbe.

Izrek

Pritožbi nasprotnega udeleženca oziroma tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi o stroških (III. točka izreka) delno spremeni tako, da se v tem delu v celoti glasi: „III. Predlagatelja sta dolžna nasprotnemu udeležencu povrniti stroške sodnega postopka v znesku 2.124,00 EUR, tožeča stranka pa toženi stranki v znesku 289,04 EUR, vsi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila v 8 dneh pod izvršbo.“ V preostalem se pritožba nasprotnega udeleženca oziroma tožene stranke zavrne, pritožba predlagateljev in tožeče stranke pa se zavrne v celoti in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti sorazmerni del njenih pritožbenih stroškov v znesku 32,00 EUR, v 15 dneh po prejemu navedene sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. Predlagatelja in tožeča stranka sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka, nasprotni udeleženec pa stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je odpoved sporazuma o ureditvi materialnih pogojev za sindikalno delo z dne 1. 1. 2004, ki jo je 20. 7. 2011 podal nasprotni udeleženec, nezakonita v delu, s katerim je določen 30-dnevni odpovedni rok, v tem delu je sporno odpoved razveljavilo ter v odpovedi določilo 6-mesečni odpovedni rok. V II. točki izreka je v preostalem v celoti zavrnilo primarni, podredni in podpodredni zahtevek. V primarnem zahtevku sta predlagatelja uveljavljala ugotovitev, da je sporazum z dne 1. 1. 2004 podjetniška kolektivna pogodba in še vedno v veljavi, saj je njegova odpoved nezakonita in se razveljavi, da je dolžan nasprotni udeleženec priznati vse pravice tretji predlagateljici kot sindikalni zaupnici tako, da je dolžan izvrševati že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z njo tako, da ji bo zagotovil nemoteno delo sindikalnega zaupnika, skladno s sporazumom o ureditvi materialnih pogojev za sindikalno delo (omogočiti opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi na način, da 4 ure dela svoje delo, 4 ure pa opravlja delo sindikalnega zaupnika v sindikalni pisarni). V podrednem zahtevku je bila uveljavljena ugotovitev ničnosti odpovedi sporazuma, priznanje vseh pravic tretjetožeči stranki kot sindikalni zaupnici drugotožene stranke, dopolnitev obstoječe pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere naj bi bil dolžan nasprotni udeleženec kot delodajalec tretjetožeče stranke zagotoviti nemoteno delo tretjetožeči stranki kot sindikalni zaupnici in sicer 4 ure dnevno na svojem delovnem mestu, preostale 4 ure dnevno pa na delu sindikalnega zaupnika v sindikalni pisarni. Podpodredni zahtevek se je glasil na ugotovitev nezakonitosti in neučinkovanje odpovedi sporazuma o ureditvi materialnih pogojev za sindikalno delo, ugotovitev, da sporazum ostaja v veljavi kot podjetniška pogodba, da je dolžna tožena stranka tretjetožeči stranki priznati vse pravice kot sindikalni zaupnici, ki ji gredo na podlagi omenjenega sporazuma in sicer tako, da se dopolni obstoječa pogodba o zaposlitvi in tretjetožeči stranki omogoči delo sindikalnega zaupnika 4 ure dnevno, preostale 4 ure naj bi tožeča stranka delala na svojem delovnem mestu. V III. točki izreka je naložilo predlagateljema, da sta dolžna nasprotnemu udeležencu povrniti stroške sodnega postopka v znesku 2.124,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujejo predlagatelja in tožnica in predlagajo pritožbenemu sodišču, da njihovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku predlagateljev in tožnice, podredno, da v celoti ugodi podrednemu tožbenemu zahtevku predlagateljev in tožnice oziroma podpodredno, da v celoti ugodi podpodrednemu tožbenemu zahtevku predlagateljev in tožnice ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov predlagateljev in tožnice skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navajajo, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ne obstajajo razlogi o odločilnih dejstvih v zvezi s podano odpovedjo Sporazuma o ureditvi materialnih pogojev za sindikalno delo z dne 1. 1. 2004 (v nadaljevanju sporazum) oziroma v zvezi z dejstvom, komu je bila ta odpoved sporazuma vročena. Ta odpoved ni bila vročena podpisniku sporazuma, temveč drugemu predlagatelju. Glede na 333. člen OZ je tako odpoved sporazuma nična oziroma ne učinkuje, saj ni bila vročena podpisniku sporazuma, kljub temu, da je bil naknadno predsednik prvega predlagatelja s to odpovedjo seznanjen. V sporazumu ni bilo določeno, da se ga lahko enostransko odpove, to pa pomeni, da sta se stranki odpovedali pravici do odpovedi sporazuma, kar je popolnoma zakonita odločitev pogodbenih strank. Ta sporazum bi lahko prenehal le s soglasno voljo obeh strank, kar izhaja iz njegovega 5. člena. V zvezi s tem se je sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicevalo na sodbo opr. št. VIII Ips 3/2008 z dne 7. 10. 2008, saj je citirana odločitev temeljila na drugačnem dejanskem stanju. V tem primeru je namreč sodišče presojalo možnost odpovedi kolektivne pogodbe, ki je bila sklenjena za določen čas, pa se je kasneje preoblikovala v kolektivno pogodbo za nedoločen čas. V tej kolektivni pogodbi načini njenega prenehanja sploh niso bili določeni, zato je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da je v tem primeru možno uporabiti 15. in 16. člen Zakona o kolektivnih pogodbah. Tudi v primeru, če bi držala ugotovitev sodišča prve stopnje, da je možno kolektivno pogodbo odpovedati (kljub temu, da sta se stranki temu odpovedali oziroma da takšnega načina prenehanja nista dogovorili v kolektivni pogodbi), bi moralo določiti daljši odpovedni rok. 16. člen ZKolP namreč določa le minimalni odpovedni rok. Sodišče prve stopnje je s svojo odločitvijo, ko je samo spremenilo odpovedni rok, odločilo mimo zahtevka in kršilo načelo dispozitivnosti iz 2. člena ZPP. S tem je saniralo nepravilnost nasprotnega udeleženca, namesto da bi ugotovilo nezakonitost, ničnost in neučinkovitost odpovedi sporazuma. Posledično bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi tudi tožbenemu zahtevku tožnice. Ker tega ni storilo in nasprotnemu udeležencu oziroma toženi stranki ni naložilo, da s tožnico sklene aneks k pogodbi o zaposlitvi oziroma da ji omogoči delo sindikalne zaupnice po sporazumu, je kršilo 29. člen ZDR. Tožnica bi morala s toženo stranko glede na določbe sporazuma skleniti pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom, saj bi morala del svojega delovnega časa opravljati delo sindikalne zaupnice. Priglašajo pritožbene stroške.

Zoper I. in III. točko izreka izpodbijane sodbe se pritožuje nasprotni udeleženec oziroma tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne primarni, podredni in podpodredni tožbeni zahtevek predlagateljev in tožnice in da izpodbijano sodbo ustrezno spremeni tudi glede stroškov postopka. V pritožbi navaja, da sporazum nima narave kolektivne pogodbe, zato zanj ne pride v poštev 16. člen ZKolP. Ta sporazum namreč ni bil sklenjen po postopku, kot ga določa 6. člen ZkolP in vsebinsko ni določal pravic in obveznosti delavcev (kot je to značilno za kolektivne pogodbe), saj se je nanašal zgolj in edino na sindikalno delo sindikalne predstavnice A.A.. Poleg tega tudi ni bil objavljen na način, kot mora biti objavljena kolektivna pogodba. Sodišče prve stopnje bi moralo raziskati, kakšen je bil namen strank ob sklepanju tega sporazuma. Predlagatelja nista dokazala, da sta imeli stranki s sklenitvijo tega sporazuma namen skleniti dogovor, ki bi imel značaj kolektivne pogodbe. Glede na navedeno je nasprotni udeleženec ravnal pravilno, ko je odpovedal sporazum po določbah OZ. Nepravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je sporazum nanašal na vsakokratnega sindikalnega predstavnika. Iz njegove vsebine jasno izhaja, da je veljal le za sindikalno predstavnico A.A. (člen 1 sporazuma). Dejstvo, da ta sporazum ni veljal za vsakokratnega sindikalnega predstavnika, izhaja tudi iz konkludentnih dejanj tožnice in obeh predlagateljev, saj tudi sami niso šteli, da so se pravice iz sporazuma prenesle na sindikalno predstavnico A.B.. Navedena delavka po odhodu A.A. ni nikoli opravljala svojega sindikalnega dela v skladu s 1. členom sporazuma. Če bi predlagatelja in tožnica šteli, da sporazum velja za vsakokratnega sindikalnega predstavnika, bi prav gotovo že prej zahtevali izvajanje sporazuma. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je predmetni spor interesni kolektivni delovni spor, je za tak spor po ZKolP predvidena procesna predpostavka za vložitev predloga na delovno sodišče (19. člen ZKolP). Ker ta procesna predpostavka ni bila izpolnjena, bi moralo sodišče predlog zavreči. Nepravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, saj bi moralo sodišče prve stopnje te stroške naložiti v plačilo tudi tožnici. Tega spora namreč ni mogoče uvrstiti med spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, saj je tožnica zahtevala le dopolnitev pogodbe o zaposlitvi z določbo, da bi 4 ure dnevno delala kot sindikalni zaupnik. Sodišče prve stopnje bi moralo nasprotnemu udeležencu priznati tudi potne stroške, ki jih je imela njegova pooblaščenka s prihodi na sodišče prve stopnje, ne glede na to, da ima pooblaščenka sedež v A.. Stranka ima pravico do svobodne izbire odvetnika, te pa ni mogoče omejevati s tem, da mora imeti pooblaščenec sedež na območju sodišča, kjer so se obravnave vršile. Takšna je tudi sodna praksa (Višje sodišče Ljubljana, opr. št. I Cp 1926/2000 z dne 10. 1. 2000), ta omejitev pa ne izhaja niti iz Zakona o odvetniški tarifi. Pooblaščenki nasprotnega udeleženca bi moralo sodišče priznati nagrado za postopek v višini 1.500,00 EUR in nagrado za narok v višini 1.125,00 EUR (ne pa 1.000,00 EUR oziroma 750,00 EUR), saj bi bila pooblaščenka glede na število vlog po mnenju nasprotnega udeleženca upravičena do polnega zneska nagrade.

Nasprotni udeleženec oziroma tožena stranka je podal tudi odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe predlagateljev in tožnice in potrditev zavrnilnega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba nasprotnega udeleženca oziroma tožene stranke je delno utemeljena, pritožba predlagateljev in tožnice pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo (razen delno v zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških strank tega delovnega spora).

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da so zahtevki, ki so jih v tej zadevi uveljavljali predlagatelja in tožnica, delno zahtevki, ki jih je potrebno obravnavati v okviru kolektivnega delovnega spora (odpoved sporazuma o ureditvi materialnih pogojev za sindikalno delo), delno pa zahtevki, ki jih je potrebno obravnavati v okviru individualnega delovnega spora (dopolnitev pogodbe o zaposlitvi s tožnico, priznanje določenih pravic tožnici iz naslova sindikalnega dela, …), pri čemer so ti zahtevki med seboj povezani, tako da je sodišče prve stopnje o njih utemeljeno odločalo skupaj in v enotnem postopku.

V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da sta prvi predlagatelj in nasprotni udeleženec dne 1. 1. 2004 sklenila sporazum (A2), ki po svoji naravi predstavlja sporazum o zagotavljanju pogojev za delovanje sindikata pri nasprotnem udeležencu. Prvi odstavek 40. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGD, Ur. l. RS, št. 40/97 in nadalj.), ki je bila v veljavi v času sklenitve tega sporazuma, je določal, da se s kolektivno pogodbo pri delodajalcu oziroma s pogodbo o zagotavljanju pogojev za sindikalno delo med sindikati in delodajalcem določijo materialni pogoji za delo sindikata. V spornem obdobju veljavna panožna kolektivna pogodba (Kolektivna pogodba za tekstilno, oblačilno, usnjarsko in usnjarsko predelovalno dejavnost; Ur. l. RS, št. 5/98 in nadalj.) posebnih določb o dogovoru med sindikati in delodajalcem glede zagotavljanja materialnih pogojev za sindikalno delo ni vsebovala. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je podlago za sklenitev tega sporazuma predstavljal 1. odstavek 40. člena SKPGD. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da se je ta sporazum nanašal na vsakokratnega sindikalnega predstavnika pri nasprotnemu udeležencu in ne le na delavko A.A.. Glede na to, da je SKPGD dopuščala možnost umestitve takšnega sporazuma v kolektivno pogodbo, ki ureja (med drugim) pravice, obveznosti in odgovornosti delavcev na splošno (in ne poimensko) in ki ureja tudi medsebojne pravice in obveznosti delodajalcev in sindikatov kot pogodbenih strank, je potrebno zaključiti, da sporni sporazum ni bil vezan le na delavko, ki je bila v njem poimensko navedena, temveč se je nanašal na vsakokratnega sindikalnega predstavnika pri nasprotnem udeležencu. To dejstvo izhaja tudi iz izpovedbe A.C., podpisnika tega sporazuma na strani prvega predlagatelja. Dejstvo, da se je sporazum nanašal na zagotavljanje materialnih pogojev za sindikalno delo vsakokratnega sindikalnega predstavnika (in ne le na delo v njem poimensko navedene delavke) pa izhaja tudi iz same odpovedi tega sporazuma. Razlog odpovedi namreč ni bil v tem, da je A.A. prenehalo delovno razmerje pri nasprotnem udeležencu, temveč v tem, da je želel nasprotni udeleženec obema reprezentativnima sindikatoma (ki sta bila organizirana pri njem) in njunima sindikalnima predstavnikoma zagotoviti enake pravice. Glede na to so neutemeljene pritožbene navedbe nasprotnega udeleženca, da se je omenjeni sporazum nanašal le na A.A..

Dogovor med sindikati in delodajalcem o zagotavljanju materialnih pogojev za sindikalno delo ima naravo kolektivne pogodbe. To je razvidno že iz 40. člena SKPGD, ki je izrecno dopuščal možnost vnosa takšnega dogovora v kolektivno pogodbo. Podobno določbo vsebuje tudi sedaj veljavni Zakon o kolektivnih pogodbah v 3. členu (ZKolP, Ur. l. RS, št. 43/2006 in nadalj.). Ta sporazum je splošen dogovor med sindikati in delodajalcem, katerega namen je zagotoviti sindikatu pogoje za izvajanje njegovih temeljnih pravic, pri čemer sta njegova sklenitelja subjekta, v domeni katerih je tudi sklepanje kolektivne pogodbe. Ta dejstva pa pritrjujejo stališču, da ima tudi posebej sklenjeni sporazum (ki ureja enako materijo, kot bi bila lahko urejena v kolektivni pogodbi) naravo kolektivne pogodbe. Takšen zaključek je pritožbeno sodišče sprejelo tudi v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 413/2006 z dne 13. 4. 2006, v katerem je predlagatelj predlagal sodno razvezo pogodbe o zagotavljanju pogojev za delovanje sindikata. To pa ne pomeni, da je tak sporazum kolektivna pogodba, ki bi moral biti objavljen na enak način oziroma sprejet na enak način kot kolektivna pogodba. Glede na zgoraj navedeno so neutemeljeni pritožbeni očitki nasprotnega udeleženca, da takšnega sporazuma ni mogoče šteti kot sporazuma, ki bi imel naravo kolektivne pogodbe. V zvezi s tem se sicer nasprotni udeleženec neutemeljeno sklicuje tudi na določbe ZKolP v zvezi s postopkom sklepanja tega sporazuma, saj ZKolP v času sklenitve sporazuma še ni bil v veljavi.

Glede na to, da sporazum posebnih določb, ki bi govorile o možnosti prenehanja sporazuma z enostransko odpovedjo ene od strank sporazuma, ni vseboval, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je kljub pomanjkanju takšne določbe sporazum mogoče enostransko odpovedati. Pri tem se je pravilno sklicevalo tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 3/2008 z dne 7. 10. 2008. V tej sodbi je Vrhovno sodišče RS presojalo možnost odpovedi kolektivne pogodbe, čeprav v njej niso bili izrecno navedeni pogoji, roki in način odpovedi. Vrhovno sodišče RS je ugotovilo, da stranki kolektivne pogodbe ni mogoče odreči pravice do odpovedi kolektivne pogodbe tudi, če niti zakon niti kolektivna pogodba nimata posebnih določb o pogojih, roku in načinu odpovedi. Tudi v takšnem primeru je odpoved kolektivne pogodbe (kot enostranski akt ene od pogodbenih strank) dopustna (drugačno stališče bi bilo v nasprotju s svobodo kolektivnega dogovarjanja in pogajanja), pri čemer se glede določitve dolžine odpovednega roka upošteva določba 16. člena ZKolP. V času, ko je bila odpovedana kolektivna pogodba, ki je bila predmet presoje Vrhovnega sodišča RS, je namreč ZKolP že stopil v veljavo. Obravnavana zadeva je po oceni pritožbenega sodišča primerljiva tudi temu kolektivnemu delovnemu sporu. Tudi sporazum ni vseboval določb o načinih, pogojih oziroma postopku njegovega prenehanja. Glede na to je sodišče prve stopnje pri presoji dopustnosti odpovedi tega sporazuma in njene zakonitosti utemeljeno upoštevalo 16. člen ZKolP in določilo daljši odpovedni rok za sicer zakonito odpoved sporazuma o zagotavljanju materialnih pogojev za delovanje sindikata. 16. člen ZKolP izrecno določa šest mesečni odpovedni rok, če kolektivna pogodba odpovednega roka ne vsebuje. Ker citirana določba ne govori o minimalnem odpovednem roku, kot to zatrjujeta predlagatelja v pritožbi, sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi za odpoved sporazuma določilo odpovedni rok, daljši od šestih mesecev.

V zvezi z možnostjo odpovedi, s katero se urejajo materialni pogoji za delo sindikatov, ki jo sklenejo sindikati in delodajalec, je sicer pritožbeno sodišče v že omenjeni sodbi in sklepu opr. št. Pdp 413/2006 z dne 13. 4. 2006 zavzelo stališče, da je potrebno pri določitvi odpovednega roka za to pogodbo (ki sicer ni urejala načina odpovedi pogodbe) upoštevati določbe splošnih pravil obligacijskega prava. To stališče pa je bilo sprejeto ob dejstvu, da v času sporne odpovedi te pogodbe odpoved take pogodbe ni bila urejena niti v splošni kolektivni pogodbi niti v kolektivni pogodbi dejavnosti, to vprašanje pa ni bilo urejeno niti v določbi 87. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in nadalj.), ki je bila v tem času še vedno v veljavi – 245. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Drugačna situacija pa je bila v času izpodbijane odpovedi sporazuma z dne 20. 7. 2011, saj je v času podaje te odpovedi že veljal ZKolP, ki je določal tako dolžino odpovednega roka za kolektivne pogodbe, v primerih, ko ta odpovedni rok ni bil dogovorjen v sami kolektivni pogodbi, kot tudi možnost odpovedi kolektivne pogodbe.

V zvezi s pritožbenim očitkom predlagateljev, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke člena 339/2 ZPP, ker sodba nima razlogov o tem, komu je bila odpoved vročena, je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovilo, kdaj je bila ta odpoved sporazuma vročena sindikalni zaupnici drugega predlagatelja. Pravilno sicer predlagatelja opozarjata, da je za pričetek teka odpovednega roka bistven datum, ko je bila ta odpoved vročena prvemu predlagatelju kot podpisniku sporazuma. Navedena ugotovitev pa za samo zakonitost izpodbijane sodbe po stališču pritožbenega sodišča ni odločilnega pomena, saj sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe ni določilo datuma, kdaj je pričel teči sporni rok (tako kot datum pričetka teka roka ni bil določen niti v odpovedi z dne 20. 7. 2011). Ob tem ne gre prezreti dejstva, da je bil prvi predlagatelj o tej odpovedi obveščen najkasneje 18. 8. 2011, saj je tega dne pooblaščenec prvega predlagatelja na nasprotnega udeleženca naslovil dopis (A6), v katerem nasprotuje tej odpovedi (iz razlogov, ki jih je kasneje uveljavljal tudi v postopku tega kolektivnega delovnega spora) in da je to odpoved, ki je bila nesporno vročena sindikalni zaupnici drugega predlagatelja, sindikalna zaupnica takoj po prejemu izročila prvemu predlagatelju (izpovedba A.B.). Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe predlagateljev, da je ta odpoved nezakonita že zaradi nepravilne vročitve. Pritožbeno sodišče ob tem opozarja tudi na določbo 6. odstavka 139. člena ZPP, ki določa, da se na kršitev pravil o vročanju ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje. V takem primeru se šteje, da je bila vročitev opravljena v trenutku, ko je naslovnik pisanje dejansko prejel. Ob upoštevanju navedene določbe in glede na opisano dejansko stanje, kot izhaja iz podatkov spisa, je potrebno ugotoviti, da je bila ta odpoved vročena tudi prvemu predlagatelju.

Ker ima sporazum o zagotavljanju materialnih pogojev za sindikalno delo le naravo kolektivne pogodbe (torej ni kolektivna pogodba z vsemi njenimi značilnostmi), so neutemeljene pritožbene navedbe nasprotnega udeleženca, da za vsebinsko rešitev te zadeve niso bile izpolnjene procesne predpostavke iz 19. člena ZKolP, ki opredeljujejo postopek mirnega reševanja interesnih sporov. Poleg tega so interesni spori po citirani določbi spori v zvezi s sklenitvijo, dopolnitvijo ali spremembo kolektivne pogodbe (ne pa tudi spori v zvezi z odpovedjo kolektivne pogodbe, v konkretnem primeru pa je bila sporna zakonitost odpovedi že omenjenega sporazuma z dne 1. 1. 2004). S tem, ko je sodišče prve stopnje predlogu predlagatelja le delno ugodilo in določilo daljši odpovedni rok od roka, ki ga je postavil nasprotni udeleženec z izpodbijano odpovedjo, je odločalo v okviru predloga (prisodilo je manj, kot sta predlagatelja predlagala), tako da o prekoračitvi tožbenega zahtevka v tem primeru ni mogoče govoriti, prav tako pa tudi ne o kršitvi načela dispozitivnosti, na kar sicer v pritožbi neutemeljeno opozarjata predlagatelja. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da aktivnosti delavca kot sindikalnega zaupnika niso stvar urejanja določb pogodbe o zaposlitvi, zato je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice o tem, da naj bi se skladno z citiranim sporazumom (ki je prenehal veljati z iztekom šest mesečnega odpovednega roka) pravice sindikalnega zaupnika v zvezi z opravljanjem sindikalne dejavnosti urejale s pogodbo o zaposlitvi med tožnico in toženo stranko.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je delno utemeljena pritožba nasprotnega udeleženca oziroma tožene stranke v zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških. Spor med tožnico in toženo stranko, ki se je nanašal na priznanje določenih pravic oziroma na dopolnitev pogodbe o zaposlitvi, ne spada med spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, za katerega bi bil uporabljiv člen 41/5 Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) in na katerega se neutemeljeno sklicuje sodišče prve stopnje. To pa pomeni, da je potrebno o stroških, ki jih je imela tožena stranka v zvezi z delom tožbenega zahtevka tožnice (tožnica je bila s svojim tožbenim zahtevkom v celoti neuspešna), odločiti upoštevaje 154. člen ZPP. Glede na to je dolžna tožnica toženi stranki z ozirom na člen 22/2 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) povrniti stroške za postopek v višini 206,70 EUR (tar. št. 3100), 20 % DDV (tar. št. 6007) in sodne takse v znesku 41,00 EUR, kar skupaj znaša 289,04 EUR. Pritožbeno sodišče je odločitev o pravdnih stroških delno spremenilo na podlagi 5. alinee člena 358 ZPP. Pritožbeno sodišče toženi stranki glede na vsebino tega spora (obravnavana so bila vprašanja tako narave kolektivnega delovnega spora kot tudi narave individualnega delovnega spora) ni priznalo priglašenih stroškov za narok, saj se je pretežni del postopka odvijal v zvezi z ugotavljanjem utemeljenosti predloga v kolektivnem delovnem sporu, niti priglašenih materialnih stroškov, saj so bili ti stroški priznani toženi stranki kot nasprotnemu udeležencu v okviru odločanja o stroških kolektivnega delovnega spora.

Neutemeljena je pritožba nasprotnega udeleženca v zvezi s priznanjem in odmero stroškov v kolektivnem delovnem sporu. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da znaša po tar. št. 3420 primerna nagrada za postopek 1.000,00 EUR in posledično nagrada za narok 750,00 EUR (tar. št. 3421). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri določitvi priznanja te nagrade upoštevalo 13. člen ZOdvT, ki določa, da se pri nagradah v razponu nagrada v posameznem primeru določi po pravičnem preudarku, ob upoštevanju vseh okoliščin, predvsem obsega in težavnosti odvetniške storitve, uporabe tujih pravnih virov, posebnega strokovnega znanja z izvenpravnih področij, pravnega specialističnega znanja ali tujega jezika, pomena zadeve ter prihodkov in premoženjskih razmer stranke. V povprečnem primeru se določi srednja vrednost nagrade v razponu. Ker je tudi po oceni pritožbenega sodišča ta kolektivni delovni spor potrebno uvrstiti med povprečno zahtevne kolektivne delovne spore, je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno določilo srednjo vrednost nagrade za postopek in za narok, ki je v razponu določen v tar. št. 3420 oziroma 3421 odvetniške tarife. Neutemeljena je pritožbena navedba nasprotnega udeleženca oziroma tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje priznati tudi potne stroške pristopa pooblaščenke na naroke. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ti stroški niso potrebni stroški glede na določbo 1. odstavka 155. člena ZPP. S to svojo odločitvijo sodišče prve stopnje ni poseglo v pravico stranke do svobodne izbire pooblaščenca. Takšna odločitev po stališču pritožbenega sodišča ne posega niti v načelo enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS, kot to zmotno zatrjuje nasprotni udeleženec oziroma tožena stranka. Stranka ima pravico, da si izbere pooblaščenca izven kraja, kjer je sedež sodišča oziroma ne glede na sedež sodišča, vendar pa nasprotna stranka potnih stroškov, ki jih ima tak pooblaščenec s prihodom na sodišče, ni dolžna povrniti (tako tudi sodba opr. št. Pdp 1818/2000 z dne 19. 9. 2002, opr. št. Pdp 124/2000 z dne 7. 3. 2002, opr. št. Pdp 273/2006 z dne 8. 3. 2007, …). V takšnih primerih ima pooblaščenec možnost, da si za zastopanje dobi ustreznega substituta.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. in 2. odstavku 165. člena ZPP. Ker je bila tožena stranka delno uspešna le v zvezi s svojo pritožbo, ki se je nanašala na odločitev o pravdnih stroških, ji je dolžna tožnica povrniti sorazmerni del teh njenih priglašenih pritožbenih stroškov. V tem delu je uspeh tožene stranke s pritožbo znašal 56 % (tožena stranka je uveljavljala povrnitev pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje v višini 518,00 EUR, pritožbeno sodišče pa ji je te stroške prisodilo do višine 289,04 EUR), zato ji je dolžna tožnica povrniti sorazmerni del njenih pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče je tožnici glede na vrednost s pritožbo izpodbijanega dela sodbe (o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje) priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3210 v znesku 48,00 EUR, povečano za 20 % DDV (tar. št. 6007), kar znaša 57,60 EUR. Glede na uspeh tožene stranke s pritožbo je dolžna tožnica povrniti toženi stranki 32,00 EUR njenih pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče preostalih stroškov toženi stranki ni priznalo (tar. št. 6002, tar. št. 6000), saj je glede na pritožbo zaključiti, da se ti stroški nanašajo pretežno na odločitev, ki je bila sprejeta v postopku kolektivnega delovnega spora.

Ker razen v zvezi z odločitvijo o delu pravdnih stroškov, ki jih je dolžna tožnica povrniti toženi stranki, niso bili podani niti s pritožbama uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno v preostalem pritožbo nasprotnega udeleženca oziroma tožene stranke zavrniti, pritožbo predlagateljev oziroma tožnice pa zavrniti v celoti in v nespremenjenem delu potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).