Jedro

Za ugotovitev ali obstajajo pogoji za pridržanje bolnika na zdravljenju na zaprtem oddelku v zdravstveni ustanovi (70. člen ZNP) ne zadošča zgolj obstoj duševne bolezni in potrebe po zdravljenju (kar je predvsem medicinska odločitev), temveč je treba ugotoviti še ogrožanje drugih ljudi ali sebe. Ta odločitev pa prehaja medicinske okvire in zahteva tehtanje stopnje ogroženosti ali kršitve ustavno varovanih družbenih vrednot. Tudi presoja, ali bolnik lahko svobodno odloča o zdravljenju in ali lahko kljub bolezni oblikuje pravno relevantno izjavo, zahteva pravno presojo. V tretjem odstavku 71. člena ZNP je predvidena presoja sodišča, če je oseba pridržana v zdravstveni organizaciji, ali če iz strokovnih spoznanj o duševnem stanju pridržane osebe izhaja, da ne more izraziti svoje volje. V primeru duševne bolezni je sposobnost razumevanja in dojemanja dejstev zaradi bolezni same ali zaradi zdravil pogosto pomembno zmanjšana in bolnik nima uvida v svoje bolezensko stanje. Zato je v dvomu prav, da presojo o nujnosti zdravljenja poleg zdravnika opravi sodišče v posebnem tajnem postopku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom pridržalo M. B. na zdravljenju na zaprtem oddelku Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani, najdalj do 7.5.2003. Proti temu sklepu se je pritožil njen sin, T. B., toda sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep.

Proti sklepu sodišča druge stopnje, s katerim je postal pravnomočen sklep sodišča prve stopnje, je T. B. pravočasno vložil revizijo.

Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov. Po njegovem sklep o pridržanju M. B. na zaprtem oddelku Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani ni bil zakonit, ker 70. člen Zakona o nepravdnem postopku (ZNP, Ur. l. SRS, 30/86 - RS, št. 55/92) omogoča pridržanje psihiatričnih bolnikov samo v primeru, ko zaradi narave duševne bolezni ali duševnega stanja bolnik ogroža življenje ali povzroča škodo sebi ali drugim ljudem. V obravnavanem primeru to ni bil slučaj, saj je ga. B. prišla na pregled na lastno željo in se je s pregledom in predlaganim načinom zdravljenja v celoti strinjala. Zato ni bilo podlage za postopek, ki ga je izvedlo sodišče, ki odloča o pridržanju na zdravljenju le, če bolnik ne privoli, nikakor pa ne v primeru izrecne privolitve v zdravljenje. Revident meni, da niso bili izpolnjeni pogoji iz 71. člena ZNP, po katerem se šteje, da je oseba brez privolitve pridržana na zdravljenju, če iz okoliščin izhaja, da zmore izraziti svojo voljo in se ne želi zdraviti, ali če ne more izraziti svoje volje. Ker je M. B. izrecno privolila v zdravljenje, ni bilo pogojev za obveščanje sodišča in odločanje o pridržanju. Zato trdi, da morebitna drugačna praksa sodišča ni vzdržna in je v očitnem nasprotju s temeljnimi načeli demokracije in ustavnim načelom pravice do prostovoljnega zdravljenja. Dodaja, da po njegovem mnenju ni bilo nobene podlage za globoko depresivnost M. B., ki naj bi ob poglabljanju vodila do samomora, in napada postopek, v katerem niso bile zaslišane osebe iz prvega odstavka 75. člena ZNP, temveč samo izvedenec. Sodišču prve stopnje očita aroganco, ker mu ni omogočilo sodelovanja v postopku, sodišču druge stopnje pa nejasnost, saj zaradi tega, ker ni mogel sodelovati v postopku, ni mogel ponuditi nobenih drugačnih dokazov. Očita kršitev pravice do sodnega varstva in trdi, da pomeni odločba o pridržanju stigmatizacijo za osebo, ki je sposobna izjaviti svojo voljo in je prostovoljno prišla na zdravljenje. Pomeni tudi žalitev njenih čustev in osebnega dostojanstva.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 12/03 - uradno prečiščeno besedilo) je bila v zvezi s 37. členom ZNP revizija vročena Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Neprostovoljna hospitalizacija v zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice je hud poseg v človekove ustavne pravice in sicer v pravico do svobode (16. člen ustave Republike Slovenije, URS, Ur. l. RS. Št. 33/91-I in ustavni zakoni 42/97 - 24/03) in v pravico do prostovoljnega zdravljenja (51. člen URS), ki zagotavlja pravico do zdravljenja in do zavrnitve zdravljenja. Če bolnik v tako zdravljenje privoli in revizija deloma zatrjuje, da je M. B. v celoti privolila v zdravljenje, potem v zvezi z začasnim zdravljenjem na zaprtem oddelku zdravstvene organizacije ni problemov.

Toda če oseba odklanja tako zdravljenje, je z zakonom predviden poseben postopek, v katerem ne more biti odločanje prepuščeno samo zdravniku - psihiatru, temveč mora sodelovati tudi nek drug organ, ki je v večini pravnih redov v Evropi sodišče. To je tudi razumljivo, saj je v 70. členu ZNP predvideno pridržanje bolnika na zdravljenju na zaprtem oddelku v zdravstveni ustanovi tedaj, ko je zaradi duševne bolezni ali duševnega stanja osebe nujno potrebno, da se mu omeji svoboda gibanja ali preprečijo stiki z zunanjim svetom, ker ogroža svoje življenje ali življenje drugih ljudi, ali povzroča škodo sebi ali drugim. Za tako ugotovitev pa ne zadošča zgolj obstoj duševne bolezni in potrebe po zdravljenju (kar je predvsem medicinska odločitev), temveč je treba ugotoviti še ogrožanje drugih ljudi ali sebe. Ta odločitev pa prehaja medicinske okvire in zahteva tehtanje stopnje ogroženosti ali kršitve ustavno varovanih družbenih vrednot. Tudi presoja, ali bolnik lahko svobodno odloča o zdravljenju in ali lahko kljub bolezni oblikuje pravno relevantno izjavo, zahteva pravno presojo. V tretjem odstavku 71. člena ZNP je predvidena presoja sodišča, če je oseba pridržana v zdravstveni organizaciji, ali če iz strokovnih spoznanj o duševnem stanju pridržane osebe izhaja, da ne more izraziti svoje volje. V primeru duševne bolezni je sposobnost razumevanja in dojemanja dejstev zaradi bolezni same ali zaradi zdravil pogosto pomembno zmanjšana in bolnik nima uvida v svoje bolezensko stanje. Zato je v dvomu prav, da presojo o nujnosti zdravljenja poleg zdravnika opravi sodišče v posebnem tajnem postopku.

Revidentovo sklicevanje na sramotno zaznamovanje M. B. v posebnem sodnem postopku, ki je po 72. členu ZNP tajen, ni utemeljeno, saj je bil postopek izpeljan predvsem za zagotovitev njenih, z ustavo zavarovanih pravic. Postopek je potekal v rokih iz 49. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (Ur.l. RS, št. 9/92) in 71. in 74. člena ZNP ter je sodišče dovolilo pridržanje največ do meseca dni, kar pa ni bilo potrebno in je bila bolnica po podatkih v spisu že 16.4.2003 premeščena na odprti oddelek zdravstvene organizacije. Če sodišče o začetku postopka pridržanja ni obvestilo oseb, ki so določene v tretjem odstavku 73. člena ZNP, je ravnalo napačno, vendar sta se sodišči prve in druge stopnje kljub temu prepričali, da je bilo pridržanje potrebno zaradi globoke depresivnosti, torej duševne bolezni, ki (poleg shizofrenije) po medicinskih opažanjih ob poglabljanju, lahko privede do samomora.

Ker je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, ki sta ugotovili duševno bolezen in nevarnost njenega poglabljanja, sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta pretehtali, da je za M. B. boljše začasno zdravljenje na zaprtem oddelku (ki mu ni nasprotovala), kot nevarnost, da bi ogrozila svoje življenje. Zato revizija ni utemeljena in jo je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo. S tem je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).