Jedro

V izpodbijani odločbi so obrazloženi razlogi iz tretjega odstavka 206. člena ZIKS-1, zaradi katerih je mogoče nevarne obsojence razvrstiti v posebej varovani oddelek, ker ogrožajo druge. V postopku je bilo tudi pridobljeno soglasje generalnega direktorja Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, tako da je toženka v celoti ravnala v skladu z omenjeno določbo ZIKS-1. Tožnik vlaga tožbo zaradi varstva ustavnih pravic. Takšen upravni spor je skladno s 4. členom ZUS-1 mogoč le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, v obravnavanem primeru pa je zagotovljeno, in sicer v rednem upravnem sporu. Sodišče je zato tožnikovo tožbo obravnavalo kot izpodbojno tožbo po 2. členu ZUS-1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da tožnika dne 14. 2. 2014 razvrsti v posebej varovan oddelek v okviru zavoda za čas, dokler obstajajo razlogi za namestitev, vendar najdlje za čas treh mesecev, ko se bo o zadevi ponovno odločalo. V obrazložitvi odločbe se sklicuje na tretji odstavek 206. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), po katerem je mogoče za obsojence, ki so nevarni, ker ogrožajo druge, organizirati posebej varovan oddelek v okviru zavoda, v katerega razvršča nevarne obsojence direktor zavoda v soglasju z generalnim direktorjem uprave. Zavod je soglasje generalnega direktorja Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij pridobil. Nadalje opisuje, da je bil tožnik že prej nameščen v posebej varovan oddelek in da nadaljuje s svojim nekonstruktivnim vedenjem, se krajši čas vede primerno ter nato ponovno izbruhne, s čimer se kaže njegova labilnost in nezmožnost vzdrževanja stabilnega psihofizičnega stanja na daljše obdobje. V nadaljevanju tožena stranka opisuje posamezne dogodke, iz katerih izhaja, da je tožnik nevaren, ker s svojim vedenjem še vedno ogroža druge, jih žali, psihično trpinči, je psihično labilen, hitro spreminja svoje vedenje in je zelo nepredvidljiv.

Tožnik v tožbi navaja, da z izpodbijanim aktom tožena stranka posega v njegove človekove pravice in se pri tem sklicuje tudi na določilo 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Izpodbijana odločba je nekonkretizirana in nima primerne obrazložitve po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku. Z izdajo odločbe je bilo storjeno dejanje, s katerim so kršene človekove pravice in sicer varstvo osebnosti in dostojanstva v zvezi z varstvom osebnih podatkov. V nadaljevanju tožnik opisuje svoj pogled na razmere v zavodu in izraža nezadovoljstvo z njimi. Dolgotrajno zapiranje ljudi ima po njegovem mnenju več negativnih učinkov, in sicer je to preveliko breme za davkoplačevalce, ljudje iz zapora prihajajo spremenjeni na slabše, poleg obsojenih pa trpijo tudi njihovi svojci in prijatelji. Na splošno izraža nestrinjanje z razmerami v slovenskem pravosodju. Navaja še to, da bi moral biti po mnenju dr. A.A. tožnik nameščen v ambulantnem režimu. Tožnik predlaga, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije ter mu prizna kršitev človekovih pravic, prepove nadaljnje kršenje človekovih pravic, saj po ZIKS-1 ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se opredeljuje samo do navedb, podanih v zvezi navedeno namestitvijo, ne pa tudi do ostalih tožbenih navedb, ki so pavšalne, nekonkretizirane in niso predmet tega upravnega spora. Namestitev v posebej varovan oddelek je varnostni ukrep, odrejen po uradni dolžnosti, s katerim se zagotovita red in varnost v zavodu. Tožnik je bil nameščen od dne 14. 11. 2012 dalje, pri čemer se je vsake tri mesece preverjalo, ali so razlogi za takšno namestitev še vedno podani. Tožnik je varnostno zelo zahteven, neprestano krši določila hišnega reda in ima nepravilen odnos do delavcev zavoda in drugih obsojencev. Bil je že večkrat izločen v posebno sobo z video nadzorom, večkrat je bil nameščen v bivalni prostor s strožjim režimom prestajanja kazni, vendar kljub temu ostaja do svojih ravnanj nekritičen. Od izdaje prejšnje odločbe do izpodbijane se je zgodilo več neprimernih dogodkov, ki so opisani v izpodbijani odločbi in priloženih uradnih zaznamkih. Odločitev o namestitvi v posebej varovan oddelek ni arbitrarna, ampak je utemeljena na podlagi strokovne analize predmetne zadeve. Zavod za prestajanje kazni zapora je dolžan zagotavljati varno prestajanje zaporne kazni vsem obsojencem in tudi tožniku. Namestitev v matični oddelek bi bila preveč tvegana, saj obstaja velika verjetnost, da bi tožnik s svojim nevarnim vedenjem nadaljeval in tako ogrožal druge soobsojence.

Sodišče je odgovor na tožbo poslalo tožniku in mu postavilo rok 8 dni, da nanjo odgovori. Tožnik je prejel odgovor na tožbo 7. 3. 2014 in je bil tako zadnji dan za odgovor nanj 17. 3. 2014. Kot je razvidno iz sodnega spisa, tega dne ni bil poslan priporočeno po pošti odgovor na odgovor na tožbo. Sodišče bi sicer lahko upoštevalo tudi kasneje vloženo pripravljalno vlogo, torej že po preteku postavljenega roka, vendar le v primeru, če bi prispela na sodišče do trenutka seje senata. Do seje senata pa sodišče ni prejelo take pripravljalne vloge, medtem ko kasneje prispelih vlog, torej po seji senata, ni mogoče upoštevati pri odločanju.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik vlaga tožbo zaradi varstva ustavnih pravic. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da v tem primeru taka tožba ni mogoča, saj gre za redni upravni spor zoper izpodbijano upravno odločbo. Upravni spor zaradi varstva ustavnih pravic je namreč skladno s 4. členom ZUS-1 mogoč le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, v tem primeru pa je zagotovljeno, in sicer sodno varstvo v rednem upravnem sporu. Sodišče je iz navedenega razloga tožnikovo tožbo smiselno obravnavalo kot izpodbojno tožbo po 2. členu ZUS-1, saj v tem primeru tožba po 4. členu ZUS-1 iz zgoraj navedenih razlogov ni mogoča. ZIKS-1 v tretjem odstavku 206. člena določa, da je mogoče za obsojence, ki so nevarni, ker ogrožajo druge, organizirati posebej varovan oddelek v okviru zavoda. V ta oddelek razvršča nevarne obsojence direktor zavoda s soglasjem generalnega direktorja uprave. Organ, katerega odločba se izpodbija, je odločal na podlagi citirane pravne podlage, v izpodbijani odločbi pa je tudi navedel, kateri so tisti razlogi, zaradi katerih je razvrstil tožnika v posebej varovan oddelek in ki kažejo, da je tožnik nevaren, ker ogroža druge. Tožena stranka je tako v odločbi opisala več dogodkov, ki so se zgodili v zadnjem trimesečju, in sicer dogodek, ko je tožnik med prevozom na sodišče uriniral na zadnjem sedežu vozila ter zmerjal pravosodne policiste in jim grozil, na kar je ob nekem drugem prevozu na sodišče raztrgal hlače in tak želel prisostvovati na obravnavi, zatem se je med sprehodom na sprehajališču verbalno sporekel z obsojenci in metal kamenje ter jih polival z vodo, nekemu obsojencu je zavpil, da mu bo ob prihodu na prostost zaklal sina. V zadnjem trimesečju pa je bilo zaslediti žaljenje in zmerjanje psihologa in neprimeren odnos do delavcev ambulante in psihiatrične službe. Glede na navedeno so po mnenju sodišča obrazloženi razlogi iz tretjega odstavka 206. člena ZIKS-1, zaradi katerih je mogoče razvrstiti nevarne obsojence v posebej varovan oddelek, ker ogrožajo druge. V postopku je bilo tudi pridobljeno soglasje generalnega direktorja uprave, tako da je tožena stranka v celoti ravnala v skladu z tretjim odstavkom 206. člena ZIKS-1. Sodišče se ne strinja s tožbenimi navedbami, da je odločba nekonkretizirana ter da nima primerne obrazložitve, saj je v odločbi navedena tako pravilna pravna podlaga kot tudi natančno opisane konkretne okoliščine, zaradi katerih je tožena stranka izdala izpodbijani akt. Do splošnih navedb tožnika o razmerah v zavodu in o razmerah v pravosodju pa se sodišče ne more opredeliti, saj to ni stvar tega upravnega spora. Glede mnenja dr. A.A., na katerega se tožnik sklicuje, pa sodišče ugotavlja, da tega mnenja tožnik k tožbi ni priložil, tega mnenja tudi ni v spisu, zato se sodišče do te tožbene navedbe ne more opredeliti. Ne glede na to pa bi bila taka tožbena navedba relevantna le v postopku, kjer bi bila zavrnjena namestitev v ambulanten režim, ne pa v tem postopku, kjer se je odločalo o razvrstitvi v posebej varovan oddelek v okviru zavoda.

Ker je izpodbijana odločba iz zgoraj navedenih razlogov pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.