Jedro

Če sodišče druge stopnje ugotovi bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker niso bili izpolnjeni pogoji za sojenje v nenavzočnosti pri sodišču prve stopnje, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje. Ostali uveljavljani pritožbeni razlogi so v tej situaciji brezpredmetni.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene B.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenka se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Radovljici je s sodbo z dne 4.5.2007 obsojeno B.Č. spoznalo za krivo kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena v zvezi s 25. členom KZ, ki ga je storila v sostorilstvu z obdolženim D.Č. Po 50. in 51. členu KZ ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) jo je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 30.1.2008 pritožbo zagovornikov obsojenke zavrglo kot nedovoljeno, pritožbi zagovornikov obdolženega D.Č. pa ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede tega obdolženca razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zagovornik obsojene B.Č. je zoper navedeni del pravnomočne sodbe pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in zadevo tudi glede obsojenke vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom zahtevo za varstvo zakonitosti zavrže. Meni, da zahteva ni utemeljena, ker sodba v celoti ni pravnomočna.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojenki in zagovorniku, ki v izjavi predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi. V obširni obrazložitvi predstavi svoje stališče, s katerim nasprotuje mnenju vrhovnega državnega tožilca.

V tej zadevi je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo razveljavilo le glede obdolženega D.Č., medtem ko je pritožbo zagovornikov obsojene B.Č. zavrglo kot nedovoljeno. V tem obsegu je sodba tako v formalnem kot tudi materialnem pogledu pravnomočna in se po presoji Vrhovnega sodišča sme izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Zato je bilo treba šteti, da je dovoljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču vložnika zahteve je pritožbeno sodišče z zavrženjem pritožbe obsojene B.Č. kršilo določbo 387. člena ZKP, ta kršitev pa je vplivala na zakonitost sodne odločbe. Pritožbeno sodišče bi moralo pritožbi obsojenke ugoditi in zadevo v obsegu, ki se nanaša nanjo, vrniti v ponovno sojenje. V ponovljenem postopku se bo ponovno vsebinsko odločalo o kazenski odgovornosti D.Č. in obsojene B.Č. Zahteva nakazuje na verjetnost, da bi v primeru oprostilne sodbe za enega bili podani razlogi za oprostitev drugega.

Sodišče prve stopnje je obdolženega D.Č. in obsojeno B.Č. spoznalo za kriva kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena v zvezi s 25. členom KZ. Glede na izrečeno kazensko sankcijo je obsojenko poučilo o dolžnosti predhodne napovedi pritožbe v obsegu, predpisanem v določbi prvega odstavka 362. člena ZKP. Zoper prvostopenjsko sodbo so zagovorniki vložili pritožbo tudi glede obsojene B.Č. V pritožbi so navajali, da obsojenka pritožbe ni napovedala in je zato ni upravičena vložiti, hkrati pa predlagali, da sodišče odloči v skladu z določbo 387. člena ZKP, ki pritožbenemu sodišču nalaga, da v primeru odločitve v korist enega obdolženca oziroma obtoženca enako po uradni dolžnosti odloči tudi v korist drugega.

Pritožbeno sodišče je pritožbo zagovornikov obsojene B.Č. zavrglo kot nedovoljeno, ugodilo pa njihovi pritožbi v delu, ki zadeva obdolženega D.Č. in sodbo sodišča prve stopnje v tem obsegu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o zavrženju pritožbe je oprlo na določbo drugega odstavka 368. člena ZKP, v ostalem pa je ugotovilo v pritožbi zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Obdolženemu D.Č. je bila kršena pravica obrambe, kršeno pa tudi načelo kontradiktornosti, ker je sodišče prve stopnje glavno obravnavo neutemeljeno opravilo v njegovi nenavzočnosti. V takem položaju se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z ostalimi razlogi, ki jih je uveljavljala pritožba in ki zadevajo predvsem zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, napadajo pa tudi odločbo o kazni.

V določbi 387. člena ZKP je uzakonjen privilegij pridruženja (beneficium cohaesionis), po katerem sodišče druge stopnje, če ob pritožbi kogarkoli ugotovi, da so razlogi, zaradi katerih je odločilo v korist obtoženca, v korist tudi kateremu od soobtožencev, ki se ni pritožil, ali se ni pritožil v tej smeri, ravna po uradni dolžnosti, kakor da bi se bil pritožil tudi ta. Po tej zakonski določbi sodišče postopa vselej, ko gre za obtožence, zoper katere je bila izrečena ena sodba in v položaju, v katerem so razlogi, zaradi katerih sodišče odloči v korist obtoženca, tudi v korist soobtoženca.

V obravnavani zadevi razlogi, zaradi katerih je pritožbeno sodišče odločilo v korist obdolženega D.Č., niso bili tudi v korist obsojene B.Č. V takem procesnem položaju pritožbeno sodišče ni imelo podlage za uporabo določbe 387. člena ZKP ter je zato tudi ni kršilo. Bistvo izvajanj zahteve za varstvo zakonitosti je dejansko v trditvi, da bi pritožbeno sodišče moralo preizkusiti sodbo sodišča prve stopnje v celotnem obsegu, torej tudi v zvezi z ostalimi s pritožbo uveljavljanimi razlogi. Če bi se sodišče druge stopnje ukvarjalo tudi z drugimi pritožbenimi navedbami, bi moralo uporabiti privilegij pridruženja, če bi ugotovilo, da so pritožbene navedbe utemeljene, ker so se preostale pritožbene navedbe vsebinsko nanašale na oba obdolženca.

Meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje so med ostalim predpisane v določbah 383. člena ZKP. Po prvem odstavku tega člena sodišče druge stopnje preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, po uradni dolžnosti pa mora vselej preizkusiti bistvene kršitve določb kazenskega postopka, naštete v 1. točki in kršitve kazenskega zakona, ki so bile storjene v škodo obtoženca (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP). V primeru, ko pritožnik uveljavlja več oziroma vse pritožbene razloge, pritožbeno sodišče preizkusi najprej bistvene kršitve določb kazenskega postopka in po uradni dolžnosti kršitve iz 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP. Če ugotovi, da je podana katera od bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje, če gre za kršitve iz 5., 9. in 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa glede na stanje stvari, to je glede na konkretne okoliščine, takšno kršitev samo odpravi s spremembo sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP).

V položaju, v katerem sodišče druge stopnje razveljavi prvostopenjsko sodbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, se ne ukvarja s preizkusom ostalih pritožbenih razlogov. Procesni zakon ima v razmerju do storilcev kaznivih dejanj jamstveno in varstveno funkcijo (1. člen ZKP). Zato je kazenski postopek mogoče izvesti in izvajati zoper določenega storilca kaznivega dejanja le v skladu z določbami Zakona o kazenskem postopku. Slednji tudi določa kršitve postopka ter glede na njihov pomen in učinek na zakonitost izvedbe kazenskega postopka predpisuje način postopanja pritožbenega sodišča v takih primerih. Z ugotovitvijo, da so bile bistveno kršene določbe kazenskega postopka, zaradi katerih je treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje, ki bo ponovljeno, nastane procesna situacija, v kateri pritožbeno sodišče ne more preizkušati preostalih pritožbenih razlogov. Zaradi postopkovnih kršitev, ki so takšne narave, da narekujejo razveljavitev sodbe in ponovno odločanje pred nižjim sodiščem, postanejo ostali pritožbeni razlogi brezpredmetni. Glede na to ni utemeljeno stališče zahteve, da je pritožbeno sodišče bilo dolžno preizkusiti sodbo tudi v zvezi z ostalimi pritožbenimi razlogi in glede obsojene B.Č. uporabiti 387. člen ZKP v primeru ugotovitve, ki jo nakazuje kot možno.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojene B.Č. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Vrhovno sodišče je obsojeno B.Č. oprostilo plačila povprečnine iz istih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje (98.a člen v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).