Jedro

Da bi si obdolženec lahko v postopku po 498.a členu ZKP ustrezno pripravil svojo obrambo, mora natančno vedeti, katerega dejanja je obtožen, kar mu zagotavlja 5. člen ZKP, ki ima podlago v 29. členu Ustave RS, kot tudi EKČP. Pravica do poštenega sojenja se torej nanaša tudi na postopek iz XXVIII. poglavja ZKP za odvzem podkupnin ter denarja ali premoženja nezakonitega izvora po določbi 498.a člena ZKP, pri čemer obdolženec ne more ustrezno zastaviti svoje obrambe, če ne ve, česa se ga bremeni.

V konkretni zadevi bi tudi po presoji pritožbenega sodišča za takšno protipravno pridobitev premoženjske koristi lahko šlo v primeru, če bi obdolženec izvršil dejanje, ki bi ustrezalo zakonskim znakom davčne zatajitve po tedaj veljavnem 254. členu KZ ali zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ. V tem primeru bi iz dejanskega opisa obtožnice morali izhajati zakonski znaki takšnega predhodnega dejanja, saj je za obstoj kaznivega dejanja pranja denarja v vsakem primeru treba najprej ugotoviti, katero je predhodno kaznivo dejanje in kdaj je bilo dokončano.

Pomanjkljivosti opisa kaznivega dejanja se ne morejo odpraviti z izvedbo postopka po drugem odstavku 498.a člena ZKP, za kar se neutemeljeno zavzema državni tožilec v pritožbi.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom kot neutemeljen zavrnilo predlog Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije (SDT) za odvzem denarja nezakonitega izvora v višini 105.707,71 EUR A. A.

2.Zoper sklep se je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP ter (ob smiselni uporabi) odločbe o odvzemu premoženjske koristi po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 374. člena ZKP, pritožil okrajni državni tožilec s Specializiranega državnega tožilstva. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo pošlje v novo odločanje.

3.Na pritožbo je odgovoril zagovornik obdolženega B. B. s predlogom, da višje sodišče pritožbo zavrne.

4.Pritožbeno sodišče uvodoma v zvezi z navedbami zagovornika obdolženega B. B. v odgovoru na pritožbo, da okrajni državni tožilec Matej Mavrič nima ustreznega pooblastila za nastopanje v tej kazenski zadevi po 21. členu Zakona o državnem tožilstvu (ZDT-1), pojasnjuje, da je v skladu z določbo 46. člena ZKP državni tožilec pristojen za postopek pred ustreznim sodiščem v skladu z ZDT-1. Po določbi drugega odstavka 21. člena ZDT-1 lahko pred okrožnimi sodišči nastopajo državni tožilci, ki imajo najmanj naziv okrožnega državnega tožilca. Po določbi tretjega odstavka 21. člena ZDT-1 lahko pred višjimi sodišči nastopajo državni tožilci, ki imajo najmanj naziv višjega državnega tožilca. V skladu z določbo petega odstavka istega člena lahko pred okrožnimi sodišči nastopajo tudi okrajni državni tožilci, a le v okviru pooblastil, ki jih za določene vrste zadev, za posamezno zadevo, za določene vrste procesnih dejanj, ali za posamezno procesno dejanje, posebej določi vodja državnega tožilstva. Šesti odstavek 21. člena ZDT-1 določa, da ne glede na tretji odstavek tega člena lahko v postopku pred pritožbenim sodiščem druge stopnje po pooblastilu, ki ga za posamezno zadevo določi vodja pristojnega pritožbenega oddelka s soglasjem vodje pristojnega državnega tožilstva, nastopajo skupaj z višjim državnim tožilcem tudi okrajni oziroma okrožni državni tožilci, ki so vložili oziroma zastopali kazensko obtožbo v postopku na prvi stopnji.

5.Višje sodišče je na podlagi določbe tretjega odstavka 377. člena ZKP dne 2. 6. 2022 SDT zaprosilo za vpogled v pooblastilo, ki je okrajnemu državnemu tožilcu v obravnavani zadevi omogočalo vložitev pritožbe v predmetni zadevi. Istega dne je višje sodišče prejelo generalno pooblastilo, št. Su 25-1/19-45 z dne 29. 5. 2019, s katerim je vodja SDT mag. Harij Furlan okrajnega državnega tožilca Mateja Mavriča pooblastil, da pred okrajnimi in okrožnimi sodišči v RS zastopa vse vrste zadev, opravlja procesna dejanja in nastopa pred sodiščem. Iz vsebine pooblastila izhaja, da je okrajni državni tožilec pooblaščen za pristop na naroke pri vseh preiskovanih dejanjih v kazenskih zadevah ter za opravo vseh procesnih dejanj v kazenskem postopku, v okviru rednega izpolnjevanja službenih obveznosti in opravljanja dežurne službe na okrožnih sodiščih v RS za vse vrste zadev, za zastopanje obtožb na glavnih obravnavah na okrožnih sodiščih v RS ter za opravo vseh procesnih opravil na glavni obravnavi za vse vrste zadev, ter za izdelavo, sestavo, vlaganje tožilskih aktov in umikov le-teh iz pristojnosti SDT za vse vrste zadev. V obravnavanem primeru je torej okrajni državni tožilec Matej Mavrič, še preden je začel opravljati dejanja v tem kazenskem postopku, imel generalno pooblastilo vodje SDT, ki je bilo deponirano pri Okrožnem sodišču v Ljubljani. Glede na navedeno ne drži, da državni tožilec, ki je vložil pritožbo zoper sklep, ni funkcionalno pristojen, kar neutemeljeno navaja zagovornik obdolženega B. B. v odgovoru na pritožbo.

6.Pritožba državnega tožilca ni utemeljena.

7.Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče pritrjuje izpodbijanemu sklepu, da zakonski znaki predikatnega kaznivega dejanja v obtožnici niso ustrezno konkretizirani in razmejeni od zakonskih znakov pranja denarja, zaradi česar ni razvidno, iz katerega kaznivega dejanja naj bi izviral "umazan denar".

8.Državni tožilec v pritožbi navaja, da se obtožnica glede predhodnega kaznivega dejanja sklicuje na opravljeno in zaključeno preiskavo za predhodno kaznivo dejanje, saj tožilstvo v času vložitve obtožnice oziroma njene modifikacije v letu 2004 še ni razpolagalo s sodbo italijanskega sodišča. Glavna obravnava se zaradi nedosegljivosti obdolženca ni izvedla, zato se dejanska in pravna vprašanja v zadevi tekom glavne obravnave niso razjasnila, zaradi česar obtožnica ni bila modificirana.

9.Pritožbeno sodišče zavrača te pritožbene navedbe. Pritožbeno poudarjanje razlogov na strani obdolžencev, ki so pripeljali do tega, da je bil kazenski postopek zoper njiju pravnomočno ustavljen in izpostavljanje dejstva, da tožilstvo obtožnice ni modificiralo, ker se na glavni obravnavi niso izvajali dokazi, ne more sanirati izvornih pomanjkljivosti v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da predhodno kaznivo dejanje v obtožnici ni ustrezno konkretizirano, saj opis predhodnega kaznivega dejanja in opis kaznivega dejanja pranja denarja nista ustrezno razmejena in se deloma prepletata, čemur državni tožilec v pritožbi pritrjuje. Slednji nima prav, ko trdi, da tovrstno prepletanje elementov predhodnega kaznivega dejanja in kaznivega dejanja pranja denarja ni ovira za predlagan odvzem denarja, češ da bi tožilstvo lahko takšno pomanjkljivost odpravilo z modifikacijo na glavni obravnavi. Prvostopenjsko sodišče se je pri presoji ustreznosti opisa dejanja utemeljeno sklicevalo na sodbo VSRS I Ips 25398/2014-35 z dne 29. 10. 2015, iz katere izhaja, da kaznivega denarja pranja denarja ni brez tako imenovanega predikatnega kaznivega dejanja. Storilec kaznivega dejanja pranja denarja ne more, s tem ko naj bi izvrševal zakonske znake predhodnega kaznivega dejanja, hkrati tudi prati denarja. Višje sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, ki je v izpodbijanem sklepu natančno analiziralo obtožbeni opis dejanja in na tej podlagi v točkah 11 do 13 izpodbijanega sklepa tehtno in argumentirano pojasnilo, da v predmetni zadevi izstavljanje lažnih računov za fiktivne storitve nastopa hkrati kot predhodno dejanje in kot pranje denarja, kar ni ustrezno, saj storilec kaznivega dejanja pranja denarja ne more hkrati izvrševati zakonskih znakov predhodnega dejanja in obenem "prati" denarja.

Iz dejanskega opisa namreč izhaja, da sta obdolženca z izstavitvijo in pošiljanjem dopisov z lažno vsebino z nalogi za nakazila na nerezidenčni račun in z dvigi teh sredstev prikrivala pravi izvor denarja, pri čemer naj bi bil ta denar pridobljen s kaznivimi dejanji, obenem pa iz opisa dejanja ni mogoče razbrati, s katerim kaznivim dejanjem naj bi bil ta denar predhodno pridobljen, saj je navedeno zgolj, da je obdolženi B. B. z navedenim (torej istim) denarnim transferjem izvršil kaznivo dejanje po I. in III. odstavku 2. člena italijanskega Zakonskega odloka 74/2000.

10.Pritožnik neutemeljeno navaja, da iz dikcije 498.a člena ZKP ne izhaja neposredna vezava postopka na izrek v obtožnici niti zahteva, da sklep sodišča v takem postopku vsebuje izrek kaznivega dejanja, češ da sodišče preverja zgolj, če so dokazani tisti zakonski znaki kaznivega dejanja po 252. členu KZ, ki kažejo na to, da denar ali premoženje iz navedenega člena izvira iz kaznivih dejanj.

11.Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se na podlagi 1. točke prvega odstavka 498.a člena ZKP, razen v primerih, ko se kazenski postopek konča s sodbo, s katero se obdolženec spozna za krivega, denar ali premoženje nezakonitega izvora iz 245. člena KZ-1 vzame tudi, če so dokazani tisti zakonski znaki kaznivega dejanja iz 245. člena KZ-1, ki kažejo na to, da denar ali premoženje iz navedenega člena izvira iz kaznivih dejanj. O dokazanosti zakonskih znakov kaznivega dejanja v smislu prvega odstavka 498.a člena ZKP je mogoče govoriti le, če je podana enaka stopnja gotovosti, kot se zahteva za izrek obsodilne sodbe. Dokazani morajo biti vsi objektivni in subjektivni zakonski znaki kaznivega dejanja, pa tudi objektivni zakonski znaki predhodnega kaznivega dejanja. Višje sodišče poudarja, da je treba tudi v postopku odvzema premoženja nezakonitega izvora upoštevati elemente pravice do poštenega sojenja. Tako mora sodišče prve stopnje omogočiti obdolžencu, da se lahko izjavi o predlogu tožilstva za odvzem denarja nezakonitega izvora, mu nasprotuje, se izjavi o navedbah iz predloga, da, če tako želi, predloži dokaze, ki izpodbijajo izpolnjenost vsebinskih pogojev za odvzem denarja nezakonitega izvora, in sploh ukrene, kar se mu zdi primerno v svojo korist. Glede na to, da pravna jamstva v postopku odvzema premoženja nezakonitega izvora obdolžencu zagotavljajo, da se lahko izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo, in da navede vsa dejstva in dokaze, ki so mu v korist (drugi odstavek 5. člena ZKP in 3. alineja 29. člena Ustave), ni nobenega dvoma o tem, da je sodišče v navedenem posebnem postopku vezano na konkretni opis dejanja v obtožnem aktu. Da bi si obdolženec lahko v postopku po 498.a členu ZKP ustrezno pripravil svojo obrambo, mora natančno vedeti, katerega dejanja je obtožen, kar mu zagotavlja 5. člen ZKP, ki ima podlago v 29. členu Ustave RS, kot tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah. Pravica do poštenega sojenja se torej nanaša tudi na postopek iz XXVIII. poglavja ZKP za odvzem podkupnin ter denarja ali premoženja nezakonitega izvora po določbi 498.a člena ZKP, pri čemer obdolženec ne more ustrezno zastaviti svoje obrambe, če ne ve, česa se ga bremeni.

12.Pritožnik poudarja, da je v obtožnici opisano uveljavljanje fiktivnih pasivnih postavk (uporaba ponarejenih listin) v davčne namene v Republiki Italiji samo po sebi ustvarilo "umazani denar". Iz obrazložitve obtožnice izhaja, da bi bilo omenjeno kaznivo dejanje po slovenskem KZ po opisu ekvivalentno kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ in kaznivemu dejanju ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 240. členu KZ. Sklicuje se na judikat Vrhovnega sodišča RS I Ips 257/2000 z dne 24. 1. 2001 in s tem v zvezi opozarja, da je treba predikatna dejanja, tako kot so opisana v vloženi obtožnici in kot ta izhajajo iz dejanskega stanja ocenjevati po njihovi vsebini. Svoje stališče pojasni s tem, da je obdolženi B. B. z opravljanjem podjetniške dejavnosti na legalen način ustvarjal dohodek, toda premoženjska korist, izvirajoča iz davčne goljufije (ki pa ni zgolj zatajen davek, pač pa tudi denarna sredstva, nakazana na podlagi uveljavljenih fiktivnih pasivnih postavk ter v njihovo podkrepitev in upravičevanje) je posledica kaznive dejavnosti obdolžencev.

13.Višje sodišče pritrjuje teoretično pravilnemu izhodišču pritožnika, da je treba predikatna dejanja, tako kot so opisana v vloženi obtožnici in kot ta izhajajo iz dejanskega stanja, ocenjevati po njihovi vsebini. A kot rečeno, je prvostopenjsko sodišče po temeljiti analizi opisa dejanja iz obtožnice pravilno presodilo, da le ta ni ustrezen zaradi prepletanja elementov predhodnega kaznivega dejanja in kaznivega dejanja pranja denarja. Državni tožilec se zato neuspešno zavzema za pravno opredelitev (neustrezno konkretiziranega) v Republiki Italiji storjenega predhodnega kaznivega dejanja kot kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ in kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 240. členu KZ. Prvostopenjsko sodišče je v točkah 14 do 16 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da tožilstvo v obtožbi kot predhodno dejanje opredeljuje izključno ponarejanje poslovnih listin in posledični transfer denarnih sredstev iz poslovnega sistema družb C. S.R.L in D. S.R.L. na nerezidenčni račun pri Banki E., d.d, pri čemer se sodba sodišča v Pratu št. 563/03 R. G. DIB nanaša na sestavo letnih davčnih napovedi z navedbo fiktivnih pasivnih postavk z namenom davčne utaje, in sicer z vknjižbo faktur za neobstoječe posle. Višje sodišče pritrjuje presoji prvostopenjskega sodišča, da je mogoče ponareditev poslovnih listin z izstavljanjem računov za fiktivne storitve opredeliti zgolj kot kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 240. členu tedaj veljavnega KZ, takšno dejanje pa samo po sebi ne more predstavljati podlage za pridobitev premoženja, ki bi se s kaznivim dejanjem lahko "opralo". Res je, kot v pritožbi izpostavlja državni tožilec, da ni nujno, da je denar že izvorno "umazan", saj je izvorno legalno dejavnost mogoče zlorabiti in pri njenem opravljanju storiti kazniva dejanja. Ta pa morajo vendarle biti takšne narave, da iz njih izvira nezakonito pridobljen denar ali premoženje (premoženjska korist). V konkretni zadevi bi tudi po presoji pritožbenega sodišča za takšno protipravno pridobitev premoženjske koristi lahko šlo v primeru, če bi obdolženec izvršil dejanje, ki bi ustrezalo zakonskim znakom davčne zatajitve po tedaj veljavnem 254. členu KZ ali zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ. V tem primeru bi iz dejanskega opisa obtožnice morali izhajati zakonski znaki takšnega predhodnega dejanja, saj je za obstoj kaznivega dejanja pranja denarja v vsakem primeru treba najprej ugotoviti, katero je predhodno kaznivo dejanje in kdaj je bilo dokončano.

14.Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu samo ugotovilo, da premoženjska korist iz predhodnih kaznivih dejanj obstaja in to vsaj v višini utajenega davka, saj sodišče prve stopnje tega v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni zapisalo. Sodišče prve stopnje je v točkah 15 in 16 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da zakonski znaki kaznivega dejanja davčne zatajitve kot možne pravne opredelitve predhodnega kaznivega dejanja v predmetni zadevi niso konkretizirani, da pa bi lahko šlo za protipravno premoženjsko korist v višini zatajenega davka, če bi obdolženec izvršil to kaznivo dejanje.

15.V nadaljevanju državni tožilec izpostavlja specifično naravo postopka po 498.a členu ZKP in opozarja, da obdolženec v obravnavani zadevi ni bil spoznan za krivega kaznivega dejanja pranja denarja po 252. členu KZ, kljub temu pa je na podlagi listinskih dokazov ter upoštevaje zagovor obdolženca očitno, da denar izvira iz predhodnih kaznivih dejanj. Dejstvo je, da je kaznivo dejanje, za katerega je bil v Italiji obsojen B. B., ustvarilo premoženjsko korist, ki je bila v nadaljevanju prenakazana v Slovenijo, nato pa dvignjena v gotovini, ali nakazana naprej. Obtožbeni očitki so potrjeni s podrobno analizo vseh v spisu se nahajajočih se dokazov. Z izdelavo fiktivnih računov ter njihovim uveljavljanjem pri davčnih oblasteh je namreč B. B. ustvaril "umazan denar". Dejansko stanje v konkretni zadevi samo po sebi dokazuje, da gre za "umazan denar" in skrivanje njegovega izvora.

16.Pritožbene navedbe niso utemeljene, saj se nanašajo na ugotavljanje dejanskega stanja, kar je ob neustrezno konkretiziranem opisu dejanja brezpredmetno. Pomanjkljivosti opisa kaznivega dejanja se ne morejo odpraviti z izvedbo postopka po drugem odstavku 498.a člena ZKP, za kar se neutemeljeno zavzema državni tožilec v pritožbi. Poleg tega slednji pride v nasprotje sam s seboj, saj uvodoma opravičuje neustrezen opis kaznivega dejanja z dejstvom, da se "glavna obravnava zaradi nedosegljivosti obdolženca ni izvedla, zato se dejanska in pravna vprašanja v zadevi tekom glavne obravnave niso razjasnila", po drugi strani pa trdi, da je na podlagi listinskih dokazov ter upoštevaje zagovor obdolženca "očitno", da denar izvira iz predhodnih kaznivih dejanj.

17.Glede na to, da je sodišče prve stopnje pri postopku po 498.a členu ZKP nedvomno vezano na dejstveni opis kaznivega dejanja po obtožnici, v obravnavani zadevi pa je konkretni del opisa kaznivega dejanja tako pomanjkljiv, da ne omogoča razmejitve med predikatnim kaznivim dejanjem, iz katerega izvira "umazan denar" in pranjem denarja, pritožnik ne more uspeti s povzemanjem dokaznega gradiva, s katerim želi dokazno podkrepiti (neustrezno konkretizirane) obtožbene očitke. Pritožbeno sodišče posledično ni presojalo pritožbenih navedb glede vsebine zagovora obdolženega A. A. in listin v kazenskem spisu.

18.Po povedanem je izpodbijani sklep pravilen in zakonit in ga pritožbene navedbe niso uspele omajati, zato je višje sodišče pritožbo državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1VSRS I Ips 25398/2014-35 z dne 29. 10. 2015.

2Kaznivo dejanje pranja denarja po 252. členu KZ (ki se je očitalo obdolžencema) je bilo preneseno v 245. člen KZ-1.

3Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 1053.

4Glej sodbo VSRS I Ips 271/2007 z dne 2. 10. 2008 in odločbo Ustavnega sodišča U-I-296/02 z dne 20. 5. 2004.

5Sodba VSRS I Ips 25398/2014-35 z dne 29. 10. 2015.

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 5, 498a, 498a/1, 498a/2 Kazenski zakonik (1994) - KZ - člen 244, 254 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 29